Jedro

Presoja, ali je bil pravni standard pravične denarne odškodnine ustrezno uporabljen, pomeni individualni preizkus dosojene odškodnine za posamezne oblike škode in celotne prisojene odškodnine ter primerjalni preizkus z upoštevanjem v sodni praksi znanih primerov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je - ob upoštevanju 40% soodgovornosti tožnika za nastalo nesrečo - odmerilo tožniku odškodnino za nesrečo pri delu. Tožnik je pri nesreči na gradbišču dne 7. 8. 1990 utrpel zlom lobanje ter kompresijski zlom 12. prsnega in 1. ledvenega vretenca. Sodišče mu je na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke in drugih izvedenih dokazov odmerilo odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, za strah in za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, v skupni višini 2,400.000,00 SIT. Glede stroškov je odločilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške, ker je tožnik s svojim zahtevkom (postavljenim v višini 5,700.000,00 SIT) le delno uspel. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh strank kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se s prisojeno odškodnino ne strinja, saj je prenizka in ne predstavlja zadostne satisfakcije. Sodišče bi moralo v večji meri upoštevati strah zaradi možnih posledic glede na težo poškodb in neprimeren prevoz v bolnišnico ter še vedno prisoten strah, da se mu bo poškodba ponovila. Premalo so bile upoštevane tudi še vedno prisotne telesne bolečine. Tožnik je izključno zaradi nesreče invalidsko upokojen in ne more več opravljati nobenih fizičnih del. Zaradi skrbi je nekaj let po nesreči doživel tudi infarkt, kot posledico tudi prevalitve celotne odgovornosti za nesrečo nanj. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti znaša 35% in če nesreče ne bi bilo, bi še danes lahko opravljal delo, ki ga veseli. Ne strinja se tudi z odločitvijo sodišča o stroških postopka. Tožnik je moral sam plačati izvedenca v postopku, da je lahko dokazal pretežno sokrivdo tožene stranke, v celoti pa je moral založiti tudi stroške za izvedenca medicinske stroke. Uspel je z večjim delom zahtevka, pri čemer je imel glede na zavračanje tožene stranke, mnogo več nujnih stroškov.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred pričetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP-77).

Revizija je bila v skladu s 390. členom ZPP-77 vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo. Ker revizija drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni uveljavljala ne formalno ne vsebinsko (razen splošne navedbe, da je revizija vložena tudi iz tega revizijskega razloga), revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Presoja, ali je bil ta pravni standard ustrezno uporabljen, pomeni tako individualni preizkus dosojene odškodnine za posamezne oblike škode in celotne prisojene odškodnine, kot tudi primerjalni preizkus z upoštevanjem v sodni praksi znanih primerov. Pri presoji upošteva sodišče merila iz prvega odstavka 200. člena ZOR (subjektivna merila): stopnja in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in druge okoliščine primera, in dodatna merila iz drugega odstavka 200. člena ZOR (objektivna merila): pomen prizadete dobrine in namen denarne odškodnine za negmotno škodo, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Dejanska podlaga, ki se upošteva pri presoji utemeljenosti revizijskih navedb, so le na prvi stopnji ugotovljena in na drugi stopnji preizkušana dejstva o naravi poškodb, zdravljenju, intenzivnosti in trajanju telesnih in duševnih bolečin ter strahu in o posledicah poškodb. Dejanske ugotovitve, ki so dejanska podlaga sodbe, ne morejo biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 385. člena ZPP-77).

Sodišče je tožniku dejansko odmerilo odškodnino za negmotno škodo v skupnem znesku 4,000.000,00 SIT: za duševne bolečine zaradi strahu 333.333,33 SIT; za telesne bolečine 1,666.666,66 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 2,000.000,00 SIT. Pri presoji ustreznosti dosojene odškodnine je zato treba upoštevati te zneske in ne zneska, ki ga je tožena stranka dolžna plačati glede na svojo 60% soodgovornost za nesrečo (2,400.000,00 SIT).

Sodišče je svojo odločitev oprlo na vse izvedene dokaze, ne samo na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, in je v zadostni meri upoštevalo tudi okoliščine, na katere se sklicuje revizija. Po oceni revizijskega sodišča je tožniku odmerjena odškodnina v skladu z ugotovljenim subjektivnim doživljanjem tožnika samega in v skladu z objektivno obstoječimi okoliščinami o obsegu in intenzivnosti škode. Upoštevan je tudi kriterij sodne prakse za odmerjanje odškodnin v podobnih primerih. Tožnik je bil ob nesreči star 50 let in je bil zaradi posledic nesreče invalidsko upokojen. To pomeni, da je zaradi nesreče nesposoben za opravljanje svojega ali drugega dela. Po ugotovitvah izvedenca pa je opustitev vsakršnega fizičnega dela tudi posledica miokardnega infarkta v letu 1993, torej neodvisno od nesreče. Za trditev, da bi bil tudi infarkt posledica nesreče, v izvedenih dokazih ni podlage.

Revizijsko sodišče pa ni smelo obravnavati revizije tožeče stranke zoper odločitev o stroških pravdnega postopka. Odločitev o stroških postopka ima značaj sklepa (5. odstavek 129. člena ZPP-77). Po 400. členu ZPP-77 je revizija dovoljena le zoper sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Sklep o stroških ni takšna odločitev. Zato sme revizijsko sodišče odločati o stroških le v okviru pooblastil iz 166. člena ZPP-77. Ker tožeča stranka z revizijo zoper odločitev o glavni stvari ni uspela, nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov revizijskega postopka (1. odstavek 166. člena). Pooblastil za poseg v izrek o stroških na prvi in drugi stopnji pa revizijsko sodišče ob takšni pravni situaciji nima (ker izpodbijane odločitve o glavni stvari ni spremenilo).

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP-77).

Sodišče je določbe ZPP-77 smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).