Jedro

Status vojnega veterana se lahko prizna samo, če so se delovne dolžnosti izvajale v podjetjih, ki jih točka j) 7. alinee 2. odstavka 2. člena ZVV, taksativno določa.

Izrek

Tožba se zavrne. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni upravni organ je z odločbo prve stopnje ugodil tožnikovemu zahtevku in mu priznal status vojnega veterana - obveznika delovne dolžnosti za čas od 27. 6. 1991 do 18. 7. 1991. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju ministrstvo) je v postopku revizije z izpodbijano odločbo prvostopno odločbo odpravilo in odločilo, da se tožniku ne prizna statusa vojnega veterana in pravic na tej podlagi. V obrazložitvi navaja, da je prvostopni organ pri odločanju napačno uporabil materialno pravo. Iz listin, zbranih v postopku pred organom prve stopnje namreč sledi, da je tožnik bil v času vojaške agresije na Republiko Slovenijo zaposlen v podjetju A.A.A. d.d. A., PP B. in da je v tem obdobju izvajal naloge kot pomočnik vodje in namestnik vodje obrambnih priprav, zadolžen za dežurstvo po planu dežurne liste in za vse aktivnosti v času vojne. Zadolžitve so se izvajale po nalogu vodje A.A.A., PP B. ali koordinatorja za postavitev kovinskih okvirjev (križev) iz Cestnega podjetja B. ali pa neposredno s strani pripadnikov TO C.. Tožnik je nedvomno opravljal zahtevne in za obrambo RS pomembne naloge, vendar pravna oseba A.A.A., družba za predelavo odpadkov d.d., PP B., ni podjetje, ki jih zakon določno našteva v j) točki 7. alinee 2. člena Zakona o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 59/06, v nadaljevanju ZVV), saj navedeno podjetje ni bilo med tistimi podjetji, ki jih je Izvršni svet skupščine RS v maju 1991 s sklepom na podlagi 36. člena Zakona o obrambi in zaščiti (Uradni list RS, št. 16/91), določil kot podjetja, ki so bila posebnega pomena za obrambo in zaščito v RS. Ker torej tožnik ni bil obveznik delovne dolžnosti v podjetju iz točke j) 7. alinee 2. člena ZVV, se mu posledično ne prizna status vojnega veterana na omenjeni pravni podlagi.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. Med strankama je nesporno, da je tožeča stranka na delovnem mestu pomočnika poslovodje, ki je bil odgovoren za razpored voznikov v podjetju A.A.A. B., opravljala naloge oviranja v usklajenem sodelovanju s Cestnim podjetjem B. Podjetje A.A.A. B. je bilo "podizvajalec" aktivnosti oviranja z barikadami, ki jih je izvajalo Cestno podjetje B., pri čemer so bili v več primerih celo glavni izvajalec, saj Cestno podjetje B. svoje mehanizacije, nujno potrebuje za opravljanje zadanih nalog, sploh ni imelo. Po mnenju tožnika je nepravilen in posplošen zaključek tožene stranke, da družbe A.A.A. B. ni med tistimi podjetji, ki jih je izvršni svet Skupščine Republike Slovenije v maju 1991 določil kot podjetja, ki so bila posebnega pomena za obrambo in zaščito v RS in da torej ne more izpolnjevati pogojev podjetja po točki j) 7. alinee 2. člena ZVV. Iz dokumentacije, predložene v postopku je nedvomno razvidno, da je družba A.A.A. A., PPP B. bila vključena v načrtovanje in ukrepanje za pripravljenost ter s tem povezano razporeditev na delovno dolžnost zlasti in posebej glede nameščanja proti oklepnih ovir. Delavci A.A.A. B. so se znašli v neenakopravnem položaju napram delavcem Cestnega podjetja B., ki so opravljali popolnoma enake naloge. Tožeča stranka je prepričana, da je v obravnavanem primeru izpolnjen tudi t.i. pogoj podjetja po točki j) 7. alinee 2. člena ZVV in da je A.A.A. B. mogoče šteti bodisi za cestno podjetje, saj je bila njegova mehanizacija in ljudje uporabljena prav za naloge, zaradi katerih je bila v zakonsko besedilo vključena ta skupina podjetij, obenem pa je delovala kot pod- in so-izvajalec aktivnosti Cestnega podjetja B. Sklepno sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke spremeni tako, da se potrdi odločba prvostopnega upravnega organa in toženi stranki naložili plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je za odločitev pomembno samo, ali so za priznanje zahtevanega statusa izpolnjeni pogoji iz točke j) 7 alinee 2. odstavka 2. člena ZVV. Po tej določbi je vojni veteran tudi oseba, ki je v vojaški agresiji na Slovenijo opravljala naloge kot obveznik delovne dolžnosti v podjetjih, za distribucijo električne energije, v železniškem gospodarstvu, v PTT podjetjih, v cestnih podjetjih, v podjetjih za opravljanje in vzdrževanje avtocest, Aerodromu Ljubljana in RTV Slovenija - oddajnik in zveze, in ki je dejansko izvajala naloge po odločitvah republiške koordinacijske skupine in koordinacijskih podskupin, skladno s smernicami Predsedstva RS o ukrepih za pripravljenost. Glede izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa po tej določbi pa ministrstvo pravilno ugotovi, da je tožnik v postopku dokazal, da je kot zaposlen v podjetju A.A.A. d.d. A., PPP B., v času vojaške agresije na Slovenijo izvajal naloge, povezane z izdelavo protitankovskih ovir, za postavitev barikad ter s tem opravljal zahtevne, ter s tem za obrambo pomembne naloge. Vendar pa je obenem pravilno ugotovilo, da pri podjetju A.A.A. d.d., A., PPP B. ne gre za podjetje iz navedene zakonske določbe. Ob tem ni mogoče slediti tožbenemu ugovoru, da je podjetje A.A.A. d.d., A., PP B. le "podaljšana roka" Cestnega podjetja B. in da že iz tega razloga tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa vojnega veterana. Vendar pa v obravnavanem primeru podjetje A.A.A. d.d. A., PPP B., ni podjetje iz navedene zakonske določbe. To pa pomeni, kot pravilno poudari že ministrstvo, da ni izpolnjen eden od zakonskih pogojev, saj se status vojnega veterana po tej določbi lahko prizna samo, če so se delovne dolžnosti izvajale v podjetjih, ki jih ta določba navaja taksativno (in ne primeroma). Čim pa je tako, je pravilna tudi odločitev, po kateri se tožniku zahtevani status vojnega veterana ne prizna in obenem prvostopna odločba kot nezakonita, odpravi.

Ker je torej izpodbijana odločitev pravilna, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1