Jedro

Ker je dolžnica, ki je samostojna podjetnica, solastnica nepremičnin v vrednosti 17.115.725,00 SIT, sodišče ni pravilno uporabilo 1. odst. 99. člena ZPPSL, na podlagi katerega je začelo stečajni postopek nad dolžnico in ga tudi takoj zaključilo. Sodišče lahko začne stečajni postopek le na predlog. Vendar pa, kako hitro so izpolnjeni pogoji za začetek stečajnega postopka in v konkretnem primeru sta to dolžničina insolventnost ter obstoj premoženja za stečajno maso, tega vodi po uradni dolžnosti in mora najti ustrezen način za to. Če ne drugače, tudi tako, da se stroški postopka najprej poplačajo iz sredstev sodišča, po prodaji dolžničinega premoženja v stečajnem postopku in pred poplačilom upnikov, pa se ti stroški ustrezno pokrijejo.

Izrek

Pritožbi dolžnice se ugodi, izpodbijani sklep se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: I. začelo in takoj zaključilo stečajni postopek nad dolžnico, ki je pri Davčnem uradu Postojna vpisana v imeniku samostojnih podjetnikov kot "B. s.p." II. premoženje stečajne dolžnice, to je solastniški delež F. na nepremičninah, vpisanih v z.k. vložku št. 734, 809 in 855 k.o. Z., preneslo na občino Pivka, brez prevzema obveznosti; III. po pravnomočnosti sklepa odredilo izbris samostojne podjetnice iz vpisnika samostojnih podjetnikov, ki se vodi pri Davčnem uradu Postojna. Proti navedenemu sklepu je dolžnica po svoji pooblaščenki vložila pritožbo in predlagala njegovo razveljavitev. V pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da se stečajni postopek začne in takoj zaključi, sklicujoč se na določilo 1. odst. 99. čl. ZPPSL, po katerem pa se ravna sodišče v primeru, kar izrecno iz zakona izhaja, če premoženje, ki bi prišlo v stečajno maso, ne zadošča niti za stroške postopka oz. je neznatne vrednosti. V obravnavanem primeru pa je sodišče samo in s pomočjo izvedenca ugotovilo, da znaša dolžničin solastninski delež na nepremičninah 17.115.725,00 SIT, kar nikakor ni smatrati za neznatno premoženje. To premoženje bistveno presega tudi samo terjatev. Pri tem pa sodišče niti ne ugotavlja, kakšno je sedanje stanje dolga; prvotno ugotovljeni dolg v višini 8.590.858,00 SIT je sedaj manjši in znaša 2.947.778,00 SIT in tega dolžnica poravnava z obročnimi nakazili. Za sodišče tako ni pomembno, da je s prenosom dolžničinega celotnega solastninskega deleža na občino dolžnica bistveno prikrajšana, saj vrednost njenega premoženja daleč presega njen dolg, pridobitelj njenega deleža pa bo brez dvoma okoriščen. Poleg tega je sodišče izbrisalo samostojno podjetnico iz vpisnika samostojnih podjetnikov, s čimer ji je onemogočilo nadaljnje opravljanje lastne dejavnosti in preživetja, saj bi jo lahko opravljala v hiši kot najemnica, saj so ostali solastniki njeni otroci. Pritožba dolžnice je utemeljena. V zvezi s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje izbrisalo samostojno podjetnico iz vpisnika samostojnih podjetnikov, s čimer naj bi ji onemogočilo nadaljnje opravljanje lastne dejavnosti, pritožbeno sodišče pripominja, da je temelj za takšno odločitev oz. za vpis po uradni dolžnosti pravnomočnega sklepa o zaključku stečajnega postopka v uradno evidenco, v 1. odst. 171. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l. RS št. 67/93 s sprem.) in je torej nujna posledica odločitve o zaključku stečajnega postopka nad gospodarskim subjektom. Zato tudi ne bi mogla biti upoštevna okoliščina, da je podjetnici s tem onemogočeno nadaljnje poslovanje, saj gre ravno za to, da se doseže prenehanje subjekta, ki v poslovnem prometu ni sposoben poravnavati svojih obveznosti. V obravnavani zadevi tudi ne bi moglo biti pomembno, ali znašajo dolžničine neporavnane obveznosti 8.590.858,00 SIT, ali pa (le) 2.947.778,00 SIT, kot to zatrjuje dolžnica v pritožbi, saj njihova višina ni pomembna, ampak je pomemben njihov obstoj; tega pa pritožnica ne zanika, tako da v postopku na prvi stopnji niti ni bila s strani dolžnice zatrjevana situacija po 3. odst. 94. čl. ZPPSL, po kateri stečajni senat zavrne predlog za začetek stečajnega postopka, če pred odločitvijo o tem ugotovi, da je dolžnik postal solventen. Če bi bila v obravnavanem primeru podana situacija za odločitev o začetku in takojšnjem zaključku stečajnega postopka nad dolžnico po 99. čl. ZPPSL (kar pa glede na stanje stvari ob izdaji izpodbijanega sklepa ni in bo to obrazloženo v nadaljevanju), in bi obveljala odločitev po III. tč. izpodbijanega sklepa, po kateri je sodišče premoženje dolžnice v obliki solastninskega deleža na nepremičninah preneslo na občino, brez prevzema obveznosti, dolžnica ne bi mogla uspešno uveljavljati okoriščenja pridobitelja (občine) z njenim premoženjem, saj ne bi šlo za prehod premoženja brez podlage (ker je ta v zakonu, konkretno v 5. odst. 99. čl. ZPPSL). Pritrditi pa je treba pritožbi v delu, kolikor izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 1. odst. 99. čl. ZPPSL, ko je stečajni postopek nad dolžnico začelo in tudi takoj zaključilo; navedeno zakonsko določilo je jasno in njegova uporaba je možna le v primeru, ko stečajni senat ugotovi, da premoženje ne zadošča niti za stroške tega (tj. stečajnega) postopka ali da je neznatne vrednosti. V obravnavanem primeru pa je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da je dolžnica solastnica nepremičnin s tam navedenimi zemljiškoknjižnimi podatki in v ocenjeni vrednosti 17.115.725,00 SIT. In kljub temu, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dolžnica ne razpolaga z likvidnimi sredstvi in niti s stvarmi, ki bi jih bilo mogoče takoj vnovčiti, kar pomeni, da nima na razpolago sredstev za kritje stroškov stečajnega postopka, uporaba 1. odst. 99. čl. ZPPSL, ni bila utemeljena; če ne drugače, bo potrebno stroške najprej plačati iz sredstev sodišča, takoj po prodaji dolžničinega premoženja v stečajnem postopku in pred poplačilom upnikov, pa te stroške ustrezno pokriti. Za fazo pred izdajo sklepa o začetku stečajnega postopka res velja načelo dispozitivnosti, kar pomeni, da sodišče ne more po uradni dolžnosti začeti postopka, ampak ga lahko začne le na predlog (3. čl. ZPPSL). Vendar pa, kakor hitro so izpolnjeni pogoji za začetek stečajnega postopka (v konkretnem primeru primeru sta to dolžničina insolventnost in obstoj premoženja za stečajno maso), tega vodi po uradni dolžnosti in mora najti ustrezen način za to; in to do končne odločitve o zadevi, ali pa, dokler ne nastopi situacija po katerem od preostalih določil ZPPSL.