Jedro

Mandatarjevo izpolnitveno ravnanje ima pravno naravo obligacije prizadevanja. Mandatar se zaveže, da si bo prizadeval za končni rezultat. Nosilec posla je mandant. Posel se opravlja na njegovo nevarnost.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za plačilo 28.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.8.2014 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo evrske protivrednosti 196.449,23 CHF z obrestmi od 16.9.2014 dalje do plačila (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje (III. točka izreka).

2. Pritožujeta se obe pravdni stranki. Tožeča stranka zoper zavrnilni in stroškovni del odločitve (II. in III. točko izreka), tožena stranka pa zoper stroškovni del odločitve (III. točko izreka).

O pritožbi tožeče stranke

3. Tožeča stranka uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe v izpodbijanem delu tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje; v tem primeru predlaga sojenje pred drugim sodnikom. Meni, da je sodišče prve stopnje ocenjevalo pravno povsem nepomembna dejstva, soglaša pa z zaključkom, da Dogovor o izpolnitvi obveznosti z dne 2.7.2014 (v nadaljevanju Dogovor) predstavlja novacijo prej obstoječega ustnega dogovora. Ključno je zato, kakšne obveznosti so z Dogovorom predvidene in ali so izpolnjene. Sklicuje se na III. čl. Dogovora in ga razlaga tako, da je toženka zagotovila, da bo obresti (pravilno donose) prinesla oz. izplačala do 15.9.2014. S tabelami, ki izkazujejo stanje tožnikovih sredstev, je izkazana višina zahtevka. Pojasnjuje, da se v Dogovoru s terminom obresti označuje dobiček oz. donos, kar je razvidno tudi iz tabel. Zavrača stališče, da že poimenovanje donosa vzbuja dvom v njene trditve. Tudi toženka je v svoji izpovedbi govorila o donosih. Pri razlagi besedne zveze „odprto ostaja“ je treba izhajati iz celotnega besedila III. točke Dogovora. Ta besedna zveza pomeni, da bodo obresti oz. donosi plačani po tem, ko bo plačana glavnica, torej 15.9.2014. Plačilo donosov ne more za vekomaj ostati odprto. Drugačen zaključek, vsebovan v 35. točki sodbe, označuje za nerazumljiv. Brez potrebe se je sodišče ukvarjalo s tožnikovo dolžno skrbnostjo. Nerazumljivo je, da je glavnica prisojena na podlagi Dogovora, ne pa tudi donosi, o katerih je tudi govora v Dogovoru. V tem smislu so razlogi v nasprotju. Graja zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič A. A., B. B. in C. C. ter D. D. Z izpovedbo teh prič bi se lahko preverila verodostojnost toženkine izpovedi. Z navedenimi pričami je želela dokazati, da je toženka, enako kot tožnika, prevarala tudi druge osebe; da je tudi drugim osebam obljubljala 1 % do 2 % mesečne obresti. Pomembno je, ali je toženka delovala sama, ali zaupna oseba sploh obstoji. Spregledane so kazenske ovadbe, ki tudi izkazujejo komu verjeti: tožniku ali toženki. Tožnik je bil zadosti skrben. Zanika nepravočasnost trditev v zvezi s toženkinim razmerjem z A. A. Na drugem mestu sodišče ugotavlja, da so trditve pravočasne. Zaradi tega nasprotja je podana absolutna bistvena kršitev postopka. Da bodo vlagatelji „lahko veseli“, če bodo donosi višji od 2 % na mesec, je toženka izjavila tožniku. Tudi to dejstvo je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevano. Sodba se nerazumljivo ukvarja s tem, kaj bi se posameznik pred izročitvijo moral pozanimati. Toženka je zatrjevala, da bo z denarjem upravljala tretja oseba, tožnik pa te osebe nikoli ni videl. Sedaj se je izkazalo, da tretje osebe pravzaprav ni. Tožnik je torej pristal na tveganje, da z njegovim denarjem upravlja tretja neznana oseba, ni pa pristal na tveganje, da ta oseba morda ne obstoji. Povzema svoje trdite in navaja, da se je tožnik za investiranje v sklad odločil na podlagi toženkine garancije 2 % donosa. Tožnik, zaslišan kot stranka, je potrdil toženkino zagotavljanje takega donosa. Nasproti toženkini izpovedbi, da donosa ni garantirala, je torej tožnikova izpovedba. Ni šlo za tveganje, ampak za toženkino garancijo in pri pisnem Dogovoru za toženkino zavezo, da bo plačala. Grafično prikazuje letni donos dveh skladovo NLB, ki sta imela 2,69 % in 2,84 % mesečni donos. Tudi vlaganja v kripto valute prinašajo donose, ki znatno presegajo 2 % mesečni donos. Dogovorjeni donos je torej možen. Toženka se je denar, ki ga izkazujejo tabele, zavezala plačati tudi z Dogovorom. Ker tožnik ni zatrjeval, da bi bil v kakšni zmoti ali zaveden, je izven konteksta zaključek iz 35. točke prvostopenjske sodbe, da je tožnik vedel in bi moral vedeti, za kakšna tveganja in kakšen posel gre.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravilno je pritožbeno stališče, da je za odločitev ključna vsebina Dogovora o izpolnitvi obveznosti z dne 2.7.2014 (Dogovor). Z II. členom Dogovora se je toženka zavzela, da bo do 2.8.2014 tožniku plačala neplačani del glavnice v višini 28.000,00 EUR. Sodišče je na osnovi tega pogodbenega določila zahtevku za plačilo ugodilo in nobena od pravdnih strank se zoper ta del odločitve ne pritožuje. V delu, s katerim je toženki naložena obveznost plačila 28.000,00 EUR (I. točka izreka), je sodba sodišča 1. stopnje že pravnomočna in ni predmet preizkusa v tem pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v izpodbijanem delu, v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (1. in 2. odstavek 350 čl. ZPP).

6. Z Dogovorom sta pravdni stranki prenovili leta 2011 sklenjen ustni dogovor. Ker se Dogovor v III. členu1 sklicuje na toženkine obveznosti iz ustnega dogovora, je treba ugotoviti tudi vsebino ustnega dogovora. Vsebino tega razmerja pravdni stranki razlagata različno. Tožnik trdi: – da je toženki izročil 70.000,00 EUR z namenom, da jih oplemeniti in mu poleg glavnice (vrnjena je v višini 42.000,00 EUR) izplača tudi donose v višini najmanj 2 % glavnice mesečno; – da toženka jamči za plačilo oplemenitenih sredstev – glavnice in donosov. Tudi Dogovor tožnik razlaga na način, da se je toženka zavezala plačati glavnico in donose in sicer donose do 15.9.2014. Zahteva izplačilo donosa, ki je bil mesečno prikazovan v tabelah, ki mu jih je toženka redno mesečno dostavljala v času od aprila 2011 do septembra 2013. Toženka svojo vlogo opisuje kot posredovanje pri tožnikovem poslu vlaganja denarnih sredstev v sklad. Trdi, da ji je tožnik denarna sredstva izročil z namenom, da jih izroči zaupni osebi, ki bo z njimi upravljala. Riziko posla je tožnikov. Trdi, da od zaupne osebe, kateri je denar izročala, sredstev kljub zahtevi ni prejela. Tožniku jih zato ne more izročiti. Pojasnjuje, da je z Dogovorom zagotovila, da bo donose izročila do 15.9.2014, ker je računala, da bo sredstva prejela in ker je bila v podpis dogovora prisiljena.

7. Ker si pravdni stranki vsebino III. točke Dogovora in pred tem ustno sklenjenega dogovora različno razlagata, je treba ugotoviti vsebino njunega razmerja. Sodišče prve stopnje je sledilo toženki, da je pri plemenitenju tožnikovih sredstev le posredovala. Tožnikova denarna sredstva je posredovala zaupni osebi z namenom, da jih upravlja, pri čemer rizika za vrnitev vloženih sredstev in izplačilo donosa ni prevzela.

8. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko razlago, da je toženka pri poslu sodelovala kot prevzemnica naročila – tožnikova denarna sredstva izročala zaupni osebi zaradi investiranja v sklad X. S predvidenimi donosi je tožnika seznanila, rizika izplačila donosov pa ni prevzela2. Kot mandatarka je izvršila naročilo, posel – naložba denarnih sredstev in s tem riziko naložbe – pa je tožnikov. Iz dejstva, da je tožnik toženki denar izročal ne da bi poznal identiteto zaupne osebe, bi bilo sicer pričakovati, da bo tožnik jamstvo za izplačilo oplemenitenih sredstev zahteval od toženke, vendar temu ni bilo tako. S prejšnjimi poslovnimi stiki je toženka pri tožniku očitno ustvarila vtis zanesljive in sposobne osebe, saj v njeno presojo varnosti naložbe in zagotovila o velikostih donosov ni dvomil. Med njima je bila ustvarjena táka povezanost, da je njuno medsebojno razmerje – vse do sklenitve Dogovora je bilo ustno urejeno – temeljilo na zaupanju, diskretnosti. Denarni tok je potekal gotovinsko. Zaradi pričakovanih velikih donosov je tožnik na tveganje očitno pristal. Zadovoljil se je z evidenco denarnih tokov (vplačil in izplačil) v tabelah obračunanih donosov, kar mu je toženka redno mesečno dostavljala. Da z njegovimi sredstvi upravlja tretja oseba, je vedel, saj ga je pred izročitvijo denarja toženka s tem seznanila3. Pričakovana korist iz posla bi bila tožnikova, zato je logično, da je tudi riziko posla tožnikov. Ni razumljivo, zakaj bi riziko tveganega posla prevzela toženka, ki naj bi iz posla ne prejela nobenih koristi. Toženkina izpoved je zato verodostojnejša od izpovedi tožnika, ki izpoveduje o toženkinem jamstvu za obljubljene donose. Tudi na podlagi jezikovne razlage pisnega Dogovora česa drugega ni mogoče sklepati. V I. členu Dogovora opisano razmerje je opisano kot mandatno razmerje; toženkino jamstvo za izplačilo vloženih sredstev se ne omenja; z Dogovorom je prenovljeno razmerje glede plačila ostanka glavnice (toženka je prevzela obveznost, da glavnico plača), vprašanje donosov (obresti) pa Dogovor pušča odprto. Zapisno je zgolj toženkino „zagotovilo“, da bo donose prinesla. To je razumeti kot nezavezujočo obljubo. Toženka je pojasnila, da je računala, da bo sredstva od zaupne osebe dobila v roku, ki je predviden za njihovo izročitev. Pritožnikova jezikovna razlaga Dogovora ni razumljiva, saj zapisanega dogovora „da vprašanje obresti, ki jih izkazujejo tabele, ostaja odprto“ ne pojasni. Z Dogovorom torej toženka obveznosti plačila donosov ni prevzela, na podlagi ustnega dogovora pa jih zaradi svoje posredniške vloge tudi ni dolžna plačati.

9. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da je listinske dokaze o zoper toženko vodenih kazenskih postopkih predložil pravočasno, saj je že pred izvedbo prvega naroka za glavno obravnavo (v vlogi z dne 9.1.2017) predlagal pribavo tožilskih spisov, iz katerih je potem v teku postopka izbiral dokazno gradivo. Ni pa pritožniku mogoče slediti, da to gradivo dokazuje pravno odločilna dejstva. Te listine podatkov o njegovem razmerju s toženko ne vsebujejo; ga ne obravnavajo. Iz teh listin na vsebino njegovega razmerja s toženko ni mogoče sklepati. Tudi izpovedbe prič, ki so s toženko poslovale v lastnih zadevah, dejanskega stanja ne morejo razjasniti. Tožnik namreč zahtevek za plačilo donosov utemeljuje s pogodbenim razmerjem, s katerim priče niso seznanjene. Z zaslišanjem prič zato tudi verodostojnosti tožnikove izpovedi in neverodostojnost toženkine izpovedi ni mogoče preveriti. Ker iz podatkov o medsebojnih razmerjih prič s toženko ni mogoče sklepati na vsebino obravnavanega razmerja, zaslišanje predlaganih ni primer dokaz za dokazovanje pravno pomembnih dejstev. Na osnovi ravnanja v razmerju z drugimi osebami toženkine kredibilnosti ni mogoče zavrniti. Dokazni predlog z zaslišanjem prič je zato utemeljeno zavrnjen.

10. Tožnik terjatev utemeljuje s pogodbenim razmerjem4 in ne z napako svoje volje5. V teku pravdnega postopka je tožnik sicer začel dvomiti, ali je toženka denarna sredstva sploh izročala zaupni osebi, omenil goljufijo, prevaro in škodo, vendar trditev, na osnovi katerih bi bilo mogoče razmerje presojati v tem pogledu, ni. Elementov odškodninske odgovornosti tožnik ni zatrjeval. Razveljavitve pogodbe ni zahteval. Vztraja pri s toženko sklenjeni pogodbi, le njeno vsebino razlaga drugače kot toženka: na osnovi pogodbe zahteva plačilo obljubljenih oz. dogovorjenih donosov. Tudi v pritožbi izpostavlja, da je ključno vprašanje, kakšne so obveznosti pravdnih strank iz Dogovora in ali sta jih stranki izpolnili (tretja stran pritožbe). Ker se v dokaznem postopku ni potrdilo, da bi toženka tožniku jamčila za izplačilo donosov, kakor so se izkazovali v mesečnih tabelah, je zahtevek za njihovo izplačilo utemeljeno zavrnjen.

11. Dokazna ocena je logična in razumljiva. Pravočasnost trditev o razmerjih prič s toženko je sodišče prve stopnje v 29. točki sodbe res napačno opredelilo, vendar to na odločitev ni vplivalo. Že prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, da te trditve za odločitev niso pomembne. Na potrebno skrbnost se je sodišče prve stopnje sklicevalo zaradi tožnikove poklicne usposobljenosti (odvetnik). Gre za eno od okoliščin, ki je lahko pomembna pri razlagi pogodbe oz. iskanju skupnega namena pogodbenikov. Nobenega nasprotja ni v tem, da je z zahtevkom za izplačilo glavnice tožnik uspel, z zahtevkom za izplačilo donosov pa ne. Obveznost plačila glavnice je toženka sprejela z Dogovorom, obveznosti plačila donosov pa ne.

12. Pričakovani donos se v Dogovoru opredeljuje kot obresti. Takó je pričakovani donos tožnik opredeljeval tudi v teku tega postopka, kar pa ni bistveno, saj so obresti donos denarnih sredstev. Argumentacija v 33. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe je posledica dejstva, da je tožnik obširno pojasnjeval, da pričakovani donos niso obresti, ampak dobiček. Ker toženka poimenovanja donosa ni problematizirala, tožnikovo razpravljanje o poimenovanju donosa in sklicevanje na dobiček res vzbujata pomisleke o prirejanju dejanskega stanja potrebam te pravde. Vendar ta vtis na odločitev ni vplival. Skupni namen pogodbenikov pri sklepanju pogodbe je ugotovljen na osnovi izvedenih dokazov.

13. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

O pritožbi tožene stranke

14. Tožena stranka zatrjuje kršitev drugega in tretjega odstavka 154. čl. ZPP, ker pri odločanju o stroških postopka uspeh strank ni bil upoštevan. Uspeh tožeče stranke je približno 13 %, uspeh tožene stranke pa približno 87 %. Tožena stranka je upravičena do povrnitve stroškov v celoti, ker je tožeča stranka uspela s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka. Podredno pa zavzema stališče, da je potrebno - upoštevajoč vrednost spora – ugotavljanje stroškov obeh pravdnih strank in njihovo pobotavanje glede na uspeh. Sprejemljiva bi bila tudi odmera stroškov vsaki od strank od prisojenega zneska ter medsebojno pobotanje. Odločitev je pavšalno obrazložena z navedbo, da so upoštevane okoliščine primera ter vrednost spora in da posebni stroški z izvedbo postopka (razen stroškov pravdnega zastopanja) niso nastali. Ni razvidno, kako naj bi na odločitev vplivala vrednost spora. Dejstvo, da posebni stroški niso nastali, nima vpliva na odločitev. Predlaga spremembo stroškovnega dela odločitve tako, da se tožeči stranki naloži obveznost, da tožni stranki povrne pravdne stroške.

15. Pritožba ni utemeljena.

16. Pravilno je pritožbeno stališče, da je uspeh strank merilo za odločitev o stroških postopka (prvi odstavek 154. čl. ZPP). V primeru delnega uspeha lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov (drugi odstavek 154. čl. ZPP). Če stranka uspe s sorazmerno majhnim delom zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški, je upravičena do povrnitve vseh stroškov (tretji odstavek 154. čl. ZPP).

17. Tožnikov uspeh je delen. Zahteval je plačilo 28.000,00 EUR in evrsko protivrednost 196.449,23 CHF, uspel pa zgolj z zahtevkom za plačilo 28.000,00 EUR. Ker celoten denarni zahtevek izhaja iz iste dejanske podlage, z zavrnjenim delom zahtevka posebni stroški niso nastali. Zaradi plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 3.555,00 EUR je imel tožnik bistveno večje stroške postopka kot toženka, ki taksne obveznosti ni imela. Stroški zastopanja pravnih strank so podobni. Upoštevajoč vse te okoliščine je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerno, da pravdni stranki krijeta svoje stroške postopka.

18. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

1 III. člen Dogovora se glasi: S plačilom zgoraj navedenega zneska 28.000,0 0EUR bo E. E. povrnila glavnico F. F., medtem ko plačilo obresti, ki jih izkazujejo obema strankama poznane tabele, ostaja odprto, pri tem pa E. E. zagotavlja, da jih bo prinesla oziroma izplačala F. F. do 15.9.2014. 2 Mandatarjevo izpolnitveno ravnanje ima pravno naravo obligacije prizadevanja. Mandatar se zaveže, da si bo prizadeval za končni rezultat. Nosilec posla je mandant. Posel se opravlja na njegovo nevarnost (766. čl. Obligacijskega zakonika). 3 Šele v teku postopka se je tožnik začel spraševati, ali je toženka denarna sredstva sploh komu izročila. 4 V pritožbi s tem soglaša; na zaključku pritožbe se navaja: Tožeča stranka namreč niti ni zatrjevala, niti dokazovala, da naj bi bil tožnik v kakšni zmoti ali zaveden. 5 Prevara je zavestna povzročitev zmote pri drugem.