Jedro

Tožničin oče je v letu 1941 optiral za nemški Reich, bil je nemške narodnosti, v času uveljavitve ZDrž pa je živel v tujini. Zato je podana domneva o njegovi nelojalnosti do slovenskega naroda, ki pa je tožnica v upravnem postopku ni izpodbila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 13.6.2002. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice proti odločbi Upravne enote K. z dne 5.2.2002, s katero je ta organ ugotovil, da se M.T., rojen 7.1.1869 v C. pri K., vse do svoje smrti dne 13.7.1961 po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Slovenije veljali od 28.8.1945 do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS (ZDRS), ni štel za jugoslovanskega državljana.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da se je tožena stranka v svoji odločbi opredelila do vseh treh pogojev, ki morajo biti podani, da se oseba ne šteje za jugoslovanskega državljana po določbi 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž). V upravnem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je bil M.T. med okupacijo optiral za nemški Reich, in sicer na podlagi italijansko-nemškega sporazuma z dne 20.10.1941, in se tudi preselil v tedanjo Nemčijo skupaj z ženo in hčerko. V zvezi s prvima dvema pogojema, to je v zvezi z odsotnostjo tožničinega očeta na dan 28.8.1945 in njegovo nemško narodnostjo, tožnica, ko je bila seznanjena z ugotovitvami organa prve stopnje, ni navedla nobenih drugačnih trditev oziroma ni predlagala novih dokazov. V zvezi s tretjim pogojem, to je pogojem nelojalnosti, pa je po stališču sodišča prve stopnje pravilno stališče tožene stranke, da tožnica s svojo izjavo o očetovi korektnosti ni izpodbila domneve o nelojalnosti svojega očeta. V upravnem postopku in v tožbi ni ponudila nobenih drugih navedb in dokazov, ki bi izpričali lojalnost, prav tako ni izkazala obstoja drugih okoliščin, ki bi prepričljivo nasprotovale domnevi o nelojalnosti. Domneva nelojalnosti je izpodbojna in je breme dokazovanja na strani tožnice, ki zatrjuje, da domneva nelojalnosti ne obstoja. Glede tožbene navedbe, da so že vse priče pokojne, pa je sodišče prve stopnje opozorilo, da se je že tožena stranka opredelila do tega ugovora, ko je navedla, da se tožnica ne more opirati le na odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju, pač pa bi bila uspešna le, če bi ponudila navedbe in dokaze o ravnanju, ki bi izpričevali lojalnost ali pa bi dokazala obstoj drugih okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti. Zato so izpolnjeni vsi trije pogoji pri ugotavljanju dejstev, da se M.T. ni štel za jugoslovanskega državljana. Tožničino grajo stališča o kolektivni krivdi oseb nemške narodnosti pa je sodišče prve stopnje zavrnilo z navedbo obrazložitve ustavnega sodišča pod točko 47 odločbe ustavnega sodišča U-I-23/93. Tožnica v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Vztraja pri dosedanjih navedbah in meni, da izpodbijana sodba grobo krši osnovne človekove pravice. Zaveda se, da glede na dosedanjo upravno in sodno prakso ter stališče Ustavnega sodišča RS nima nobenih možnosti za uspeh.

Izčrpati ima namen vsa pravna sredstva, da bo lahko po 34. členu Protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin nadaljevala postopek tudi pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Tožnica in njeni pokojni starši so nesporno osebe nemške narodnosti. Kot večina kočevskih Nemcev so se njeni starši, skupaj s tožnico, ki je bila rojena 1938. leta, izselili prostovoljno, vendar so bili k temu v takratnih okoliščinah prisiljeni. Njen pokojni oče ni bil noben sovražnik slovenskega naroda ter se ni v ničemer pregrešil proti interesom slovenskega naroda. Njegova odločitev, da družina ne bo živela pod italijansko oblastjo, je bila v takratnih okoliščinah popolnoma logična in razumljiva. To pa še ne pomeni, da je bil kakorkoli nelojalen. S samo preselitvijo - optiranjem, si je verjetno rešil življenje, saj bi na K. verjetno že med vojno izgubil življenje, v vsakem primeru pa bi bil z družino po vojni izgnan kot oseba nemške narodnosti, premoženje pa bi mu bilo prav tako zaplenjeno. Stranki je po odločitvi ustavnega sodišča dovoljeno dokazovanje lojalnosti, vendar tožnica še vedno vztraja, da je takšno stališče v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije in Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V civiliziranih in pravnih državah velja domneva nedolžnosti, dokler se ne dokaže krivda. Tožnica se ne opira na odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju svojega očeta, res pa je, da nima dokazov, s katerimi bi lahko dokazala, da je bil njen oče lojalen. Dobro pa ji je poznano, da njen oče ni bil nikoli član v nobeni nacistični organizaciji, da ni bil politično aktiven in da se v ničemer ni pregrešil zoper interese slovenskega naroda. V nasprotnem primeru bi bil po vojni postavljen pred sodišče. Samo zaradi tega, ker je bil vpisan v evidenco optantov pa še ni mogoče sprejeti sklepa, da je bil nelojalen. Kar se je tedaj dogajalo, je bilo dejansko etično čiščenje, ki ga je najprej izvajal okupator in nato zmagovalec. Republika Slovenija bo morala spoznati, da bo postala pravna država šele potem, ko bo res pripravljena popraviti vse krivice.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

V obravnavani zadevi gre za ugotavljanje državljanstva pokojnega M.T. kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije v skladu z določbo 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ker obravnavana oseba ni bila vpisana v evidenco jugoslovanskega državljanstva. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, pred njim pa že tudi upravna organa prve in druge stopnje, se državljanstvo v smislu 3. odstavka 63. člena ZDen ugotavlja po Zakonu o državljanstvu FLRJ (ZDrž), in sicer za osebe nemške narodnosti po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž. V obravnavani zadevi je bila pravilno uporabljena določba 2. odstavka 35. člena ZDrž, ki je bila uveljavljena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu FLRj (Uradni list FLRJ, št. 105/84, v nadaljevanju novela ZDrž), po kateri se za jugoslovanskega državljana niso štele osebe nemške narodnosti, ki so živele ob uveljavitvi ZDrž v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti.

V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je bil pokojni oče tožnice nemške narodnosti, da je optiral za nemški Reich in da je ob uveljavitvi ZDrž živel v tujini. Ker nesporno obstojita prva dva razloga iz 2. odstavka 35. člena ZDrž (nemška narodnost in življenje v tujini), obstoja tudi zakonska domneva o nelojalnosti pokojnega tožničinega očeta. O možnostih izpodbijanja zakonske domneve je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tožnici odgovorilo obširno in natančno, odgovorilo pa je tudi na njene tožbene navedbe. Tožnica je imela v postopku možnost izpodbijati zakonsko domnevo o nelojalnosti svojega očeta, kar bi morala dokazovati s konkretnimi dokazi, ne pa le s pavšalnimi navedbami o njegovi korektnosti do Slovencev in o tem, da ni bil zoper njega sprožen kazenski pregon.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe o neustavnosti zakonske domneve o nelojalnosti, s katero naj bi se kršile tudi človekove pravice in temeljne svoboščine. O skladnosti zakonov z ustavo odloča po določbi 1. alinee 1. odstavka 160. člena Ustave Republike Slovenije Ustavno sodišče RS v postopku presoje ustavnosti nekega predpisa in ne upravno sodišče v upravnem sporu. Sicer pa je o skladnosti določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž z ustavo Ustavno sodišče RS že odločalo in ugotovilo, da ni bila v neskladju z ustavo, torej ne morejo biti kršene njene človekove pravice, o čemer je tožnica seznanjena.

Pritožbeno sodišče je neutemeljeno tožničino pritožbo na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.