Jedro

Na predmetih, ki predstavljajo skupno premoženje, imata zakonca enaka deleža, razen če pod pogoji in na način, kot to določa čl. 58 ZZDR, ne dokažeta drugače. Na višino deleža ne more vplivati okoliščina, ali je za pridobitev skupnega premoženja bil najet kredit, ki še ni odplačan, kateri od zakoncev ga je odplačal in koliko ga je bilo odplačanega v času življenjske skupnosti in koliko po njej. Po določbi II. in III. odst. 56 čl. ZZZDR, pomeni najeti kredit pasivo skupnega premoženja v zvezi s katero zakonca po razvezi zakonske zveze obdržita obveznost njene poravnave tretjim. V njunem medsebojnem razmerju pa zakonca obdržita obveznost odplačevanja v sorazmerju s svojim deležem na pridobljenem skupnem premoženju, pri čemer pa tistemu zakoncu, ki plača tudi za drugega pripada le obligacijski zahtevek.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v odločitvi pod tč. 2, 3 in 4 izreka).

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 23.6.2006 delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in pod tč. 1 izreka sodbe ugotovilo, da je tožnica izključna lastnica omare za predsobo in enega troseda, pod tč. 2 in 3 izreka pa zavrnilo tožničin presežni zahtevek, da je tožnica izključna lastnica tudi mize s stoli in še enega troseda ter, da spada v skupno premoženje pravdnih strank avtomobil O. K. 1.3 ter, da je tožnica izključna lastnica dvosobnega stanovanja št. ... na naslovu Š. ... V., toženec pa je dolžan tožnici izdati zemljiškoknjižno sposobno listino, na podlagi katere bo tožnica pri Stanovanjskem skladu RS izposlovala listino, ki ji bo omogočala vknjižbo lastninske pravice pri navedenem stanovanju v zemljiški knjigi, sicer bo takšno listino nadomestila ta sodba. Pod tč. 4 izreka sodbe je sodišče odločilo o pravdnih stroških ter tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 164.400,00 SIT.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožeča stranka. S pritožbo je izpodbijala zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in odločitev o stroških, torej odločitev pod točko 2, 3 in 4 izreka sodbe. V pritožbi je uveljavljala pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tudi zahtevku tožnice pod tč. 2 in 3 izreka ugodi. V pritožbi je navajala, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi v zvezi s stanovanjem izhajalo iz tega, da sta pravdni stranki celotno razliko med prejeto kupnino za garsonjero v višini 26.000 DEM in ceno novega stanovanja, ki je znašala 65.000 DEM, pokrili z najetjem posojila v višini 4.050.000,00 SIT. Zmotno je sodišče prve stopnje štelo, da si je toženec vse, kar je bilo porabljeno iz kupnine za garsonjero, sam izposodil in da zato ni bilo nobenega prikrajšanja iz dobljene kupnine. Tudi, če bi takšne trditve toženca držale, pa je dejstvo, da sta pravdni stranki tekom trajanja njune življenjske skupnosti odplačali za nastanek skupnega premoženja največ 26.000 DEM in 6-mesečnih obrokov kredita. Od razpada življenjske skupnosti decembra 2000 dalje pravdni stranki skupnega premoženja nista več ustvarjali, ampak sta samo vlagali svoja posebna sredstva v odplačilo kredita za stanovanje. Zato pa je kot skupno premoženje mogoče šteti le gotovinsko plačilo ob sklenitvi kupne pogodbe in izplačilo sedmih mesečnih kreditnih obrokov, ni pa zaradi obstoja formalne pogodbe mogoče šteti, da je toženec postal lastnik stanovanja do 1/2. Toženec namreč v nakup stanovanja ni vložil 1/2 kupnine, v nadaljevanju odplačila kredita pa je odplačal tako majhen del kupnine, da tega ni mogoče šteti kot bistveni prispevek k nastanku premoženja. Zato ima toženec le obligacijski zahtevek. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da na velikost solastnega deleža toženca na stanovanju ne vpliva dejstvo, da je bilo stanovanje kupljeno na kredit z odplačilno dobo desetih let, da ta kredit še ni odplačan in da toženec od februarja 2003 svojih mesečnih obrokov ne plačuje več. Sodišče prve stopnje bi se moralo ukvarjati tudi s tem, kakšen je prispevek vsake od pravdnih strank k odplačilu kupnine za stanovanje, saj je imelo na razpolago kreditno pogodbo in dokazila o tem, da od leta 2003 plačujeta kredit za stanovanje tožnica in njen oče. Sodišče prve stopnje bi sicer moralo obrazložiti, na podlagi česa je štelo, da je toženec postal lastnik stanovanja do 1/2 kljub temu, da je štelo za dokazano, da je prispeval le del finančnih sredstev za polog in kratek čas plačeval kreditne obroke za stanovanje.

Nasprotna stranka na pritožbene trditve pritožnice ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v razlogovanju na strani 4 sodbe (še zlasti v šestem odstavku) izrecno zapisalo svoj dokazni zaključek , da sta tožnica in toženec razliko od preostale kupnine za garsonjero do višine kupnine za stanovanje, ob znesku kredita pokrili s skupnimi sredstvi, na eni strani tožnica s povečanim limitom, na drugi strani pa toženec s posojili od brata in sestre, ki pa jih je kasneje povrnil sam. V nasprotju z razlogi sodbe in zato neresnični so tako pritožbeni očitki pritožnice, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je to manjkajočo razliko nadomestil toženec s posojili od svojih sorodnikov ter, da je takšna ugotovitev sodišča zmotna. Sicer pa glede na spodaj navedena zakonska določila to ne predstavlja pravno odločilnih dejstev.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z materialno pravno presojo tožničinega zahtevka navedlo pravilno pravno podlago, ki jo predstavljajo dol. čl. 51 in 59 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Po določbi čl. 51/II ZZZDR je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Torej ob izpolnjevanju zakonskih pogojev (da sta zakonca pridobila neko premoženje v času trajanja zakonske zveze z delom) nastane skupno premoženje zakoncev na originaren način na podlagi samega zakona, na predmetih, ki predstavljajo to skupno premoženje, pa imata po zakonski domnevi (čl. 59 ZZZDR) zakonca enaka deleža, razen če pod pogoji in na način, kot to določa čl. 58, 59, 60 ZZZDR, ne dokažeta drugače. Ob ugotovitvi, da sta pravdni stranki kot zakonca pridobila sporno stanovanje z nakupom od tretjega v času trajanja njune zakonske zveze, je tako materialno pravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da to stanovanje predstavlja skupno premoženje, za katerega velja tudi domneva o enakih deležih zakoncev. Sodišče prve stopnje je tudi materialno pravno pravilno razlogovalo, da na zatrjevani višji (oziroma izključni) delež tožnice na tem stanovanju ne more vplivati dejstvo, da je bilo stanovanje kupljeno na kredit in ta kredit še ni odplačan, toženec pa od meseca februarja 2003 svojih mesečnih obrokov tudi ne plačuje več. Na višino deležev zakoncev ne more vplivati okoliščina, ali je za pridobitev skupnega premoženja bil najet kredit, kateri od zakoncev ga je odplačeval, pa tudi ne, koliko ga je bilo odplačanega v času življenjske skupnosti in koliko po njem. Po določbi II. in III. odst. 56. čl. ZZZDR je za pridobitev skupnega premoženja najeti kredit skupen in pomeni pasivo skupnega premoženja, v zvezi s katero pa zakonca po razvezi zakonske zveze obdržita obveznost njene poravnave tretjim. V njunem medsebojnem razmerju pa zakonca obdržita obveznost odplačevanja kreditov v sorazmerju s svojim deležem na pridobljenem skupnem premoženju, pri čemer pa tistemu zakoncu, ki plača tudi za drugega, pripada le obligacijski zahtevek. Takšen zahtevek pa gre tudi morebitnemu tretjemu, ki je prevzel odplačilno zavezo zakonca, to pa po splošnih pravilih obligacijskega prava. Pritožbene trditve o materialno pravno zmotni presoji tožničinega zahtevka v zvezi s spornim stanovanjem, ker ni upoštevalo toženčevega dejanskega prispevka k poravnavi kupnine za nakup tega stanovanja, se tako izkažejo kot zmotne, kot neutemeljene pa tudi nadaljnje pritožbene trditve o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodišče ni ugotavljalo dejstev, kolikšen delež kupnine za stanovanje je dejansko odplačal toženec.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izdano sodbo niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (čl. 353 ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odst. 154. čl. ZPP v zv. s I. odst. 165. čl. ZPP).