Jedro

Zbrana dokumentacija potrjuje sum, da otrokoma v matični družini ni bila nudena potrebna vzgoja in varstvo. Sicer že sum, da sta bila otroka prisotna pri neprimernem ravnanju z drugim otrokom, zahteva ukrepanje centra za socialno delo. Tako je bil utemeljeno izrečen ukrep odvzema otrok staršem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00 – ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 20.10.2003, s katero je ta kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnikov zoper začasno odločbo Centra za socialno delo z dne 2.6.2003. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ odločil, da se mld. A.A.. odvzame materi B.B. ter da se mld. C.C. odvzame obema staršema B.B. in D.D. ter se oba otroka namestita v rejniško družino. Prvostopni upravni organ je tudi odločil, da se stiki med obema otrokoma in materjo oziroma obema staršema določijo pod nadzorom vsako drugo sredo, od 14. do 15. ure v prostorih Centra za socialno delo, začenši z dnem 25.6.2003, do tega termina pa so stiki prepovedani, in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve. Tožena stranka je v obrazložitvi odločbe navedla, da je predmet presoje ustreznost domačih razmer in možnosti staršev za nadaljnjo varstvo in vzgojo mld. A.A. in mld. C.C. kot tudi možnost za njun nadaljnji psihofizični razvoj v domačem okolju. Iz pridobljenih poročil in mnenj, opravljenih razgovorov s starši, zapisnikov o timskih sestankih ter poročil osnovne šole je razvidno, da sta tožnika v času skrbi za otroka s pristojnimi institucijami sodelovala omejeno, odklonila sta več obiskov patronažne sestre, nista hodila na govorilne ure za mld. A.A., mati na redne preglede z mld. C.C. ni prihajala. Tako je zaključiti, da za mladoletna otroka v fizičnem smislu nista skrbela v zadostni meri. Poleg tega že zgolj sum, da sta bila otroka prisotna pri neprimernem ravnanju z njuno sestro oziroma polsestro, pokojno E., zahteva ustrezno ukrepanje pristojnih organov za zaščito koristi mladoletnih otrok. Poleg tega iz pridobljenih mnenj izhaja, da sta bila otroka v družini izpostavljena različnim psihičnim pritiskom, kar se odraža v njuni vedenjski sliki. Na podlagi 120. člena ZZZDR je otroka mogoče vzeti staršem ne le iz subjektivnih razlogov, kot posledica zanemarjanja otroka, temveč tudi iz objektivnih razlogov, v kolikor je ugotovljeno, da je takšna odločitev v otrokovo korist. V obravnavani zadevi je bilo potrebno otroka umakniti z domačega okolja predvsem zaradi duševnih obremenitev, ki so lahko tudi posledica zanemarjanja. Ker sta bila otroka v času izdaje izpodbijane odločbe hospitalizirana, ju je bilo potrebno zaščititi pred morebitnim predčasnim odvzemom s strani njunih staršev, zaradi česar je prvostopni upravni organ še pred koncem postopka za zaščito otrok na podlagi 221. člena ZUP izdal začasno odločbo.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da mora v postopku odvzema otroka ugotovljeno dejansko stanje izkazovati zanemarjanje otrokove vzgoje in varstva, ali izkazovati druge pomembne razloge v korist otroka. Dokumenti, pridobljeni pred izdajo sporne odločbe prvostopnega organa, še zlasti poročilo Osnovne šole z dne 19.5.2003, informacija Zdravstvenega doma dr. F.F. z dne 19.5.2003, patronažno poročilo, poročilo Ministrstva za notranje zadeve PU, UKP, ter psihološka ocena in poročilo za oba otroka, tudi po presoji sodišča utemeljujejo začasno odločbo - izrečeni ukrep odvzema otroka. Vse ugotovitve centra za socialno delo do izdaje začasne odločbe kažejo na to, da otrokoma v matični družini ni bila nudena potrebna vzgoja in varstvo, tako da mladoletni C.C. v psihofizičnem razvoju zaostaja ter je ugotovljena huda socikulturna depriviranost otroka, pri mld. A.A. pa se pojavljajo hude stiske zaradi razpetosti med lojalnostjo materi oziroma družini in lastno potrebo po kognitivni razbremenitvi, pri čemer je deklici potrebno omogočiti terapevtsko obravnavo. Pravilen je tudi zaključek tožene stranke v zvezi s poročilom Ministrstva za notranje zadeve z dne 19.5.2003, iz katerega izhaja, da so bili dne 5.5.2003 obveščeni o smrti mld. E., da je zdravnik, ki je deklico pred nastopom smrti sprejel, ugotovil, da se na njenem telesu nahaja več starih modric ter še več starih že zaceljenih poškodb kosti. Po opravljeni obdukciji pa je bilo ugotovljeno, da je neposredni vzrok smrti odpoved delovanja srca in prenehanje dihanja kot posledica splošnega slabega zdravstvenega stanja otroka, bolezenskih sprememb in posledic številnih poškodb – zlomov kosti. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da zgolj sum, da sta bila mld. A.A. in C.C. prisotna pri neprimernem ravnanju s pokojno E., zahteva ukrepanje pristojnega centra za socialno delo za zaščito njunega nadaljnjega psihofizičnega razvoja. Tožnika ne moreta uspeti s tožbenimi ugovori, da si je upravni organ podatke, na katerih temelji izdaja začasne odločbe, izmislil, saj imajo vsi navedeni podatki oporo v listinah upravnega spisa.

Zoper prvostopno sodbo vlagata tožnika pritožbo po odvetniku in tudi lastno pritožbo. Uveljavljata vse tri pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbi ugodi in odpravi izpodbijani odločbi tožene stranke in Centra za socialno delo. Navajata, da je prvostopno sodišče sprejelo svojo odločitev brez opravljene glavne obravnave, kljub temu, da tožnika že ves čas zatrjujeta, da dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno, in da so upravni organi v posledici tega prišli do napačnih zaključkov, in sta v dokaz predložila in navajala številne listine. Ne moreta se strinjati z obrazložitvijo prvostopnega sodišča, saj gre le za preslikavo stališča Centra za socialno delo in tožene stranke. Vzrok za predmetno zadevo je tragičen dogodek 5.5.2003, ko je umrla še ne dve leti in pol stara E., hči tožnikov. Upravni organ pa kljub smrti deklice E. za izdajo izpodbijanih odločb o odvzemu otrok ni imel ustreznih listinskih dokazov. Odločitev za odvzem ostalih otrok staršem ne more biti oprta zgolj na listine, ki opredeljuje smrt E., katera še sploh ni razjasnjena. Upravni organ mora najprej temeljito raziskati, kako sta tožnika skrbela za A.A. in C.C.. Upravni organi se pri svoji odločitvi ne bi smeli sklicevati na določila, da zgolj sum, da sta bila otroka prisotna pri neprimernem ravnanju s pok. E., dovoljuje ukrepanje centra za socialno delo. Do takrat tožnika nista bila nikoli obravnavana s strani centra za socialno delo, medicinska dokumentacija za pokojno E. pa kaže, da je bila tako duševno kot telesno zaostala in bi bilo zato potrebno vzroke za njeno smrt iskati s pomočjo medicine. Opozarjata na zapis v odpustnem pismu z dne 15.5.2003 za M., da so na sliki prsnega koša vidne številne stare frakture reber in da so vidni stari zlomi na okončinah, pri čemer sta tožnika prepričana, da so te poškodbe nastale že takoj ob rojstvu deklice. Tožena stranka nima prav nobenih dokazov, na katere bi lahko oprla materialne predpise, ki dopuščajo odvzem otrok staršem. Upravni organ si je praktično izmislil zaznavo zanemarjenosti bivalnih prostorov. Kdaj patronažna služba ni mogla opraviti predvidenih obiskov, se ne da preizkusiti, saj v spisu ni o tem nobene zaznambe. V spisu tudi ni moč najti listin, ki bi kazale na domnevno prijavo sosedov z dne 15.1.2002. Upravni organ je izdal odločbo, ne da bi pribavil ustrezno medicinsko dokumentacijo za C.C. in A.A. ter za pokojno E., edino oceno, ki je bila izdelana za C.C. in A.A., je izdelal center za socialno delo sam. Obe mnenji sta neuporabni in izdelani za potrebe izpodbijane odločbe. Center za socialno delo, tožena stranka in sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljujejo z listinskimi dokazi, ki pa jih je izdelal center za socialno delo sam.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Na podlagi prehodne določbe 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – odločba US), ki je pričel veljati s 1.1.2007, Vrhovno sodišče RS ugotavlja, da vložena pritožba ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato jo je sodišče obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se uporabi zoper pravnomočno sodbo v upravnem sporu, izdano na prvi stopnji. Revizija se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1) ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (85. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče zato izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizija uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava, vendar po oceni revizijskega sodišča neutemeljeno, saj je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. V obravnavani zadevi ni sporno, da je Center za socialno delo začel spremljati družino B.D. maja leta 2003, potem, ko je prejel poročilo Uprave kriminalistične policije o smrti mld. E., pri čemer naj bi obstajal sum storitve kaznivega dejanja. Ob obdukciji je bilo namreč ugotovljeno, da je neposredni vzrok smrti odpoved delovanja srca in prenehanje dihanja kot posledica splošnega slabega zdravstvenega stanja otroka, bolezenskih sprememb ter posledic številnih poškodb – zlomov kosti. Center za socialno delo je z namenom ugotovitve ustreznosti razmer v domačem okolju, v katerem sta živela še dva otroka, mld. A.A. in C.C., opravil obisk na domu otrok. Tožnika sta bila tudi večkrat vabljena na razgovor. Na Centru za socialno delo je bil sklican timski sestanek, katerega so se udeležili tudi lečeči zdravniki, patronažna sestra ter predstavnica Osnovne šole. Pridobljeno je bilo še poročilo Osnovne šole z dne 19.5.2003, mnenje Zdravstvenega doma dr. F.F, z dne 19.5.2003, kot tudi patronažne službe z dne 20.5.2003 ter psihološka ocena za oba mladoletna otroka. Sodišče prve stopnje je pritrdilo ugotovitvam tožene stranke, da iz dokumentov izhaja, da sta otrokova starša omejeno sodelovala s pristojnimi institucijami, saj mati ni redno pripeljala mld. C.C. na predvidene preventivne preglede, odklonila je več obiskov patronažne sestre, kljub temu, da je patronažno službo tudi sama poklicala, starša nista hodila na govorilne ure za mld. A.A., ki je k pouku prihajala brez domačih nalog. Iz zbranih psiholoških ocen in sporočil pa je razvidno, da vedenjska slika mld. A.A. kaže na otroka, ki izrazito išče pozornost, kar je pogosto zaslediti pri zanemarjenih otrocih ter, da se je znašla v hudi stiski zaradi razpetosti med lojalnostjo svoji materi oziroma družini in lastno potrebo po kognitivni razbremenitvi. Za mld. C.C. pa je bilo ugotovljeno, da je bil v družini prikrajšan za različne vzgojno-vedenjske vzorce, pri njem je ugotovljena huda socikulturna depriviranost, zato v prihodnje potrebuje več ustreznih zunanjih spodbud. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo 120. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89 in Uradni list RS, št. 64/01; ZZZDR), ki dopušča ukrep odvzema otroka, torej ukrep, pri katerem roditeljske pravice niso odvzete, iz razloga, če so straši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo, ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist. Tudi po presoji revizijskega sodišča je namreč potrebno pritrditi ugotovitvi sodišča prve stopnje in tožene stranke, da zbrana dokumentacija potrjuje sum, da otrokoma v matični družini ni bila nudena potrebna vzgoja in varstvo. Otroka pa je bilo potrebno umakniti iz domačega okolja predvsem zaradi ugotovljenih duševnih obremenitev, ki so lahko tudi posledica zanemarjanja. Pravilno pa je tudi stališče prvostopnega sodišča, da že sum, da sta bila otroka prisotna pri neprimernem ravnanju s pok. M., zahteva ukrepanje pristojnega centra za socialno delo za zaščito njunega nadaljnjega psihofizičnega razvoja. Tako ni utemeljena navedba revizije, da izrečeni ukrep odvzema otroka temelji le na listinah, ki opredeljujejo smrt E., saj je bila predmet presoje ustreznost domačih razmer in možnosti staršev za nadaljnji psihofizični razvoj mld. A.A. in C.C. v domačem okolju.

Po presoji revizijskega sodišča je potrebno pritrditi tudi stališču sodišča prve stopnje, da so v obravnavanem primeru bili izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odločbe po 221. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02; ZUP), saj je bilo glede na ugotovljene okoliščine zaradi zaščite nadaljnjega psihofizičnega razvoja in koristi mladoletnih otrok neogibno potrebno, da se mladoletna otroka začasno odvzameta staršem in namestita v rejniško družino. Materialno pravo je bilo tako pravilno uporabljeno.

Po oceni revizijskega sodišča pa tudi ni podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu zaradi neopravljene glavne obravnave, ki jo je tožeča stranka smiselno predlagala glede na to, da je predložila določene listine, ki naj jih sodišče pri odločanju upošteva. Po 72. členu ZUS je bistvena kršitev pravil postopka v tem primeru podana le takrat, kadar je to vplivalo oziroma bi moglo vplivati na odločitev. Tega pa v obravnavanem primeru ni mogoče zatrjevati, saj je sodišče prve stopnje imelo v dotlej zbranih dokazih zadostno podlago za odločitev, glavna obravnava in predlagani dokazi pa do drugačne odločitve ne bi pripeljali. Revizijsko sodišče ob tem še dodaja, da je Ustavno sodišče glede obveznosti glavne obravnave v upravnem sporu že sprejelo stališče, da iz 22. člena Ustave ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave, ki je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen in stranka mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V konkretnem primeru pa tožeča stranka ni predlagala dokazov, s katerimi bi izpodbijala odločilna dejstva, ki so narekovala začasen odvzem mladoletnih otrok in njuno namestitev v rejniško družino.

Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče RS zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.