Jedro

Kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 ima več izvršitvenih oblik (lažno prikazovanje, prikrivanje dejanskih okoliščin, puščanje oškodovanca v zmoti). Zadošča da je izpolnjena ena od navedenih treh alternativnih oblik izvršitve, zato ni možno slediti revizijskemu stališču, da tožnica ni trdila nič lažnega in da ničesar ni prikrivala. Glede na ugotovljena dejstva je treba šteti, da je izpolnjena izvršitvena oblika puščanja tožene stranke v zmoti, s čemer je tožnica toženo stranko zapeljala, da ji je izplačala višje stroške prevoza na delo in z dela, kot bi ji sicer šli.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Posledično je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski del tožbenega zahtevka. Odločitev temelji na ugotovitvi, da se tožnica 29. 1. 2015 in 30. 1. 2015 na delo v Ljubljano ni pripeljala iz Velenja, kjer je imela prijavljeno stalno prebivališče in od koder je tudi za navedena dneva uveljavljala povrnitev stroškov prevoza na delo, temveč iz naslova v Ljubljani, kamor se je 29. 1. 2015 odpeljala tudi po zaključenem delovniku. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica s takšnim ravnanjem izpolnila vse znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami), zato ji je tožena stranka na podlagi 1. točke prvega odstavka 110. člena ZDR-1 utemeljeno podala izredno odpoved. Ocenilo je, da je tožena stranka tožničino ravnanje utemeljeno opredelila tudi kot naklepno hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. točke prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki prvostopenjskega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ugotovljeno dejansko stanje (neobveščanje tožene stranke o tem, da je tožnica na delo 29. in 30. 1. 2015 prišla z naslova v Ljubljani) ne utemeljuje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot skrajne sankcije. Tožnica 25. 1. 2015, ko je oddala tabelo prisotnosti za januar, ni mogla vedeti, ali in od kod bo čez dva dni prišla v službo. V okvir uporabe materialnega prava sodi tudi razlaga določbe prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Tožena stranka do vključno prvega naroka za glavno obravnavo ni navajala dejstev in okoliščin, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Sodišče je materialnopravni zaključek o tem naredilo brez trditvene podlage tožene stranke. Sodišče je pri presoji, ali je delovno razmerje možno nadaljevati do izteka odpovednega roka, upoštevalo okoliščine in interese, ki jih ne bi smelo. Tožnico so na funkcijo podpredsednice sveta delavcev izvolili delavci. Nezaupanje delodajalca v tem smislu nima nikakršne teže, saj gre za področje, v katerega delodajalec ne more posegati s svojimi presojami o tem, kdo lahko uživa zaupanje delavcev.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, to pa je predvsem naslednje: - tožena stranka je tožnici na podlagi navedbe v pogodbi o zaposlitvi, da na delo prihaja z naslova stalnega prebivališča in na podlagi njene izjave o kraju od koder se vozi na delovno mesto, stroške prevoza na delo in z dela obračunavala za relacijo Velenje - Ljubljana - Velenje; - detektivka je na podlagi pooblastila tožene stranke v času od 19. 1. 2015 do 30. 1. 2015 (dejansko se je kontrola izvajala od 19. 1. 2015 do 23. 1. 2015 in nato od 29. 1. 2015 do 30. 1. 2015) opravila nadzor tožnice v zvezi s povračilom stroškov prevoza na delo in z dela in pri tem ugotovila, da je tožnica v času od 20. do 23. in od 29. do 30. 1. 2015 na delo prihajala z naslova v Ljubljani; - čeprav je vzorec tožničinega ravnanja v času od 20. do 23. 1. 2013 (kot izhaja iz poročila detektivke) nakazoval, da se tožnica na delo ni vozila iz Velenja, temveč iz Ljubljane, ni mogoče zaključiti, da se je tožnica v teh dneh, v času med dvema delovnikoma, tudi dejansko ves čas nahajala na naslovu v Ljubljani; - tožnica je na naslovu v Ljubljani prespala v noči iz srede (28. 1. 2015), na četrtek (29. 1. 2015) in se nato zjutraj 29. 1. 2015 s tega naslova odpeljala v službo, se na ta naslov vrnila iz službe, tam prespala v noči iz četrtka 29. 1. 2013 na petek 30. 1. 2015 in se nato zjutraj, dne 30. 1. 2015, iz tega naslova odpeljala v službo; - tožnica o tem, da se v navedenih dneh na delo vozi z naslova v Ljubljani in da se tja tudi vrača, ni obvestila tožene stranke.

7. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da so bili podani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tako po 1. kot 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Revizijski ugovor, da ni mogoče ugotoviti elementov kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1, ker naj bi bilo nesporno, da se je tožnica selila v Ljubljano, saj je javila spremembo naslova, ter da ob oddaji tabele 25. 1. 2015 ni mogla vedeti, od kod bo v naslednjih dne prišla v službo, pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, vendar pa revizije iz tega razloga ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Zmotna uporaba materialnega prava glede znakov kaznivega dejanja goljufije bi bila podana, če dejstev, ugotovljenih v sodnem postopku, ne bi bilo možno subsumirati pod abstraktni opis kaznivega dejanja, tako da bi bili izpolnjeni vsi v zakonu navedeni znaki tega kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 (1) ima več izvršitvenih oblik (lažno prikazovanje, prikrivanje dejanskih okoliščin, puščanje oškodovanca v zmoti). Zadošča da je izpolnjena ena od navedenih treh alternativnih oblik izvršitve, zato ni možno slediti revizijskemu stališču, da tožnica ni trdila nič lažnega in da ničesar ni prikrivala. Glede na ugotovljena dejstva je treba šteti, da je izpolnjena izvršitvena oblika puščanja tožene stranke v zmoti, s čemer je tožnica toženo stranko zapeljala, da ji je izplačala višje stroške prevoza na delo in z dela, kot bi ji sicer šli.

9. Ni bistveno, da je sodišče druge stopnje štelo, da sta bili podani izvršitveni obliki lažnega prikazovanja in prikrivanja dejanskih okoliščin, saj revizijsko sodišče ni vezano na modalitete pravne kvalifikacije, temveč na dejanski opis očitane kršitve, ki pa zajema vse znake kaznivega dejanja goljufije. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je tožnica toženo stranko (tudi) pustila v zmoti in jo s tem zapeljala, da ji izplača višje prevozne stroške. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da je tožnica očitano kršitev storila naklepno. Višina škode oziroma višine protipravne premoženjske koristi ni eden od znakov kaznivega dejanja goljufije, zato okoliščina, da je bil tožnici dokazan le manjši znesek takšne koristi, ne more vplivati na presojo, ali so podani znaki kaznivega dejanja.

10. Sodišče je štelo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, tudi če jo presojamo na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnica v reviziji ne uveljavlja, da je bila ta določba zmotno uporabljena, zato je revizijo treba zavrniti že iz tega razloga.

11. Revizija uveljavlja tudi zmotno uporabo določbe prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Ta določa, da delavec in delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Upoštevne so torej vse okoliščine primera in interesi obeh pogodbenih strank. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo (2), da je prvi pogoj stvarnega značaja in ga je treba ugotavljati in presojati predvsem glede na naravo, težo in posledice kršitve pogodbe. Drugi pogoj pa ima osebni značaj, pri čemer je pomembno, kako je kršitev vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje in s tem povezano možnost nadaljnjega sodelovanja. Okoliščine in interesi, ki jih ugotovi sodišče, pomenijo ugotovljeno dejansko stanje in so zato lahko predmet revizijske presoje pravilne uporabe materialnega prava le v tem smislu, ali te okoliščine in interesi utemeljujejo zaključek, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Narava in teža ugotovljene kršitve sta takšni, da je izpolnjen navedeni pogoj stvarnega značaja, zaradi katerega delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. V okviru subjektivnega elementa je sodišče pravilno upoštevalo porušeno zaupanje tožene stranke do tožnice in pri tem tudi njeno delo in funkcijo.

12. Neutemeljen je revizijski ugovor, da je sodišče brez trditvene podlage tožene stranke presodilo, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Navedeno je lahko relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP, vendar bi tožena stranka to kršitev morala uveljavljati že v pritožbi, česar pa ni storila. Zato gre tudi za tako imenovano nedovoljeno preskakovanje pravnih sredstev.

13. Vrhovno sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljeni razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Tožnica z revizijo sicer ni uspela, vendar tožena stranka kljub temu ni upravičena do povrnitve stroškov odgovora na revizijo. V tej zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, za takšne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

(1) Kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 stori: kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti.

(2) Primerjaj sodbo VIII Ips 184/2015 z dne 11. 1. 2016,