Jedro

Zaključki prvostopnega sodišča, da pogoji za obnovo pravnomočno zaključenega postopka v predmetni zadevi niso izpolnjeni, so pravilni, obsojenčeva pritožba, v kateri ponavlja vse to, kar je kot nezadostno za obnovo postopka pravilno ocenilo že prvostopno sodišče, pa ne more omajati pravilnosti zaključkov izpodbijanega sklepa.

Obsojenec tudi v tokrat vloženi zahtevi za obnovo postopka zgolj reproduciral navedbe, ki so že bile pritožbeno preizkušane in z njimi ni uspel, tudi sicer pa neumorno, (tudi) iz istih razlogov, vlaga zahteve za obnovo postopka, gre očitno za zlorabo pravic, ki jih ima kot udeleženec v postopku.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II.Obsojenec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s pritožbeno izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo obsojenčevo zahtevo za obnovo postopka z dne 9. 4. 2025, dopolnjeno dne 23. 5. 2025 in ga oprostilo plačila sodne takse.

2.Zoper tako odločitev se je pritožil obsojenec zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve 22., 29., 31. člena Ustave RS in kršitev 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP). Predlagal je, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni in dopusti obnovo pravnomočno zaključenega kazenskega postopka, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno razpravljanje in odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Obsojenec je zahtevo za obnovo postopka z dne 9. 4. 2025, dopolnjeno dne 23. 5. 2025, vložil na podlagi tretje točke prvega odstavka 410. člena ZKP. Kot to navaja v vloženi zahtevi, ni imel možnosti obrambe v kazenskem postopku za kaznivo dejanje davčne zatajitve. VSRS mu je namreč s sodbo I Ips 323/2003 z dne 17.5.2006 prekvalificiralo kaznivo dejanje tihotapstva po 1. odst. 255. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ v kaznivo dejanje davčne zatajitve po 1. odst. 254. člena s tem pa mu je bila kršena pravica do obrambe, saj mu VSRS ni dalo primernega časa za pripravo obrambe na spremenjeno pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, Up-1702/22 z dne 14.3.2024, ki je po njegovem mnenju novo dejstvo, ki utemeljujejo njegovo zahtevo za obnovo, kot tudi na 6. člen EKČP, Listino EU o temeljnih pravicah, Direktivo 2012/13/EU o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku in na sodbo Sodišča EU, C-175/22 - BK, z dne 9. novembra 2023.

5.Kazenski postopek se skladno s 3. točko prvega odst. 410. člena ZKP obnovi, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. Že prvostopenjsko sodišče pa je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da obsojenec ne navaja prav nobenih tovrstnih novih dejstev ali novih dokazov, ki bi utegnili sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. Sprememba sodne prakse pa ni razlog, na podlagi katerega bi bila dovoljena zahteva za obnovo postopka. Obsojenec tako neutemeljeno meni, da je novo dejstvo, ki utemeljuje njegovo zahtevo za obnovo to, da je Ustavno sodišče sprejelo odločbo Up-1702/22. Prav tako je že prvostopenjsko sodišče (točka 9 obrazložitve) obsojencu pravilno pojasnilo, zakaj ni mogoča obnova postopka niti po 416. členu ZKP, ko je namreč Ustavno sodišče RS z odločbo Up-1702/22 z dne 14.3.2024 le razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Ips 45047/2018 z dne 22. 9. 2022 in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču RS v novo odločanje, ni pa razveljavilo nobenega predpisa, na podlagi katerega je bila izdana obsodilna sodba, kar je pogoj za obnovo postopka po 416. členu ZKP.

6.Zaključki prvostopnega sodišča, da pogoji za obnovo pravnomočno zaključenega postopka v predmetni zadevi niso izpolnjeni, so pravilni, obsojenčeva pritožba, v kateri ponavlja vse to, kar je kot nezadostno za obnovo postopka pravilno ocenilo že prvostopno sodišče, pa ne more omajati pravilnosti zaključkov izpodbijanega sklepa. Zatrjevane kršitve 410. in 416. člena ZKP tako niso podane, kot tudi ne kršitve 29. člena Ustave RS, 6. člena EKČP ali 6. člena Direktive 2012/13/EU. Obsojenec pavšalno zatrjuje tudi kršitev iz 8. točke prve odst. 371. člena ZKP, česar niti ne konkretizira in se pritožbeno sodišče do teh navedb niti ne more opredeliti (kateri dokaz naj bi bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic).

7.Upoštevaje, da je na tovrstne navedbe obsojenca nenazadnje že bilo odgovorjeno, v sklepu Okrožnega sodišča v Celju I Ks 27210/2015 z dne 11.2.2025 v zvezi s sklepom višjega sodišča II Kp 27210/2015 z dne 27.5.2025 (s katerim je odločalo o pritožbi zoper omenjeni sklep z dne 11.2.2025) in ko je očitno, da je obsojenec tudi v tokrat vloženi zahtevi za obnovo postopka zgolj reproduciral navedbe, ki so že bile pritožbeno preizkušane in z njimi ni uspel, tudi sicer pa neumorno, (tudi) iz istih razlogov, vlaga zahteve za obnovo postopka (po pregledu spisa je ugotoviti, da prvostopenjsko sodišče še ni odločilo o zahtevi za obnovo postopka z dne 6.5.2024 in z dne 19.11.2024), gre očitno za zlorabo pravic, ki jih ima kot udeleženec v postopku. Sodišče prve stopnje bi tako lahko predmetno zahtevo za obnovo postopka zavrglo tudi na podlagi 15. člena ZKP.

8.Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

9.Ker obsojenec s pritožbo ni uspel, je dolžan plačat sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje, po pravnomočnosti sklepa.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 410, 413, 416

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.