Jedro

Konvencija o zastaranju terjatev na področju mednarodnega nakupa in prodaje blaga se sicer uporabi, če imata stranki ob sklenitvi pogodbe sedež v državah podpisnicah mednarodne pogodbe (3. člen), vendar pa omenjeni Protokol, ki spremlja Konvencijo, dodaja možnost uporabe tudi v primerih, ko nanjo napotujejo pravila mednarodnega zasebnega prava (točka b prvega odstavka 3. člena). Ker je Slovenija ratificirala Protokol h Konvenciji, ki daje možnost uporabe na podlagi pravil mednarodnega zasebnega prava, bi moralo sodišče (če bi sporno razmerje kvalificiralo kot prodajno pogodbo) opraviti presojo tudi na podlagi točke b prvega odstavka 3. člena.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožba zavrže. Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Uporabiti bi moralo namreč Konvencijo o zastaranju terjatev na področju mednarodne prodaje, ki določa štiriletni zastaralni rok. V konkretnem primeru je Slovenija podpisala in ratificirala to Konvencijo. Po Protokolu k tej Konvenciji se Konvencija uporablja tudi, če se po določbah mednarodnega zasebnega prava za kupoprodajno razmerje uporablja pravo države podpisnice Konvencije. Prodajalec je bil v konkretnem primeru slovenska družba in je zato torej po slovenskem mednarodnem zasebnem pravu treba uporabiti slovensko pravo, torej določbe omenjene Konvencije. Prav tako ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka navedla, da je tožena stranka 7.11.2007 zavrnila reklamacijo. Tožeča stranka je navedla ravno nasprotno. 30.11.2007 je tožena stranka celo izjavila, da je delno pripravljena povrniti del obveznosti v višini 7.100,00 EUR, zato je tožeča stranka 20.12.2007 poslala dopis s kompromisnim predlogom, to je plačilo v višini 13.350,00 EUR. Vendar tožena stranka na ta dopis ni odgovorila in je šele 25.8.2008 določno zavrnila plačilo. To pa pomeni, da tudi enoletni rok po Obligacijskem zakoniku (OZ) ni potekel. Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo tožeče stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. V tej zvezi je priglasila tudi stroške za odgovor na pritožbo.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

V konkretnem primeru gre za spor z mednarodnim elementom, pri čemer je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji zastopala jasno stališče, da sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo (pogodbo o izdelavi in dobavi treh pokrovnih jeklenih plošč za stiskalnico), medtem ko je tožena stranka sporno pogodbeno razmerje opredeljevala kot podjemno pogodbo. Sodišče prve stopnje je sporno razmerje opredelilo kot podjemno razmerje, pri tem pa sploh ni navedlo razlogov za takšno presojo, spričo česar se izpodbijana sodna odločba sploh ne more preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Zakon o mednarodnem zasebnem pravu (ZMZPP, člen 20) in Konvencija o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih (Rimska konvencija, prvi odstavek 4. člena) določata, da se za pogodbo uporabi pravo, s katerim je razmerje najtesneje povezano (če stranki uporabe prava posebej ne dogovorita), to pa pomeni, da je treba v obravnavani zadevi (bodisi da gre za prodajno pogodbo ali za podjemno pogodbo) uporabiti slovensko pravo, saj je izpolnitev tožene stranke tipična oz. značilna izpolnitev v konkretnem primeru. V slovenskem pravu pa je v določbi 620. člena Obligacijskega zakonika (OZ) urejeno razmerje med podjemno in prodajno pogodbo.

Če bi sodišče ugotovilo, da gre v konkretnem primeru za prodajno pogodbo, bi po oceni pritožbenega sodišča moralo uporabiti Konvencijo o zastaranju terjatev na področju mednarodnega nakupa in prodaje blaga (Ur. l. SFRJ – MP, št. 5-45/1978) ter Protokol, ki spremlja Konvencijo o zastaranju terjatev na področju mednarodnega nakupa in prodaje blaga (Ur. RS, št. 42/1995), na kar v obravnavani pritožbi upravičeno opozarja tožeča stranka. V 8. členu omenjene Konvencije pa je določeno, da terjatve zastarajo v štirih letih. Resda se Konvencija o zastaranju uporabi, če imata stranki ob sklenitvi pogodbe sedež v državah podpisnicah mednarodne pogodbe (3. člen), vendar pa omenjeni Protokol, ki spremlja Konvencijo, dodaja možnost uporabe tudi v primerih, ko nanjo napotujejo pravila mednarodnega zasebnega prava (točka b prvega odstavka 3. člena). Ker je Slovenija ratificirala Protokol h Konvenciji, ki daje možnost uporabe na podlagi pravil mednarodnega zasebnega prava, bi moralo sodišče (če bi sporno razmerje kvalificiralo kot prodajno pogodbo) opraviti presojo tudi na podlagi točke b prvega odstavka 3. člena. Tako bi bilo treba v danem primeru ugotoviti, na pravo katere države nakazujejo pravila mednarodnega zasebnega prava in ali gre za pravo države pogodbenice Konvencije. Če ta pravila nakazujejo na uporabo slovenskega prava, je treba uporabiti Konvencijo o zastaranju, ki določa splošni zastaralni rok štirih let. Že iz teh razlogov je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugoditi in razveljaviti izpodbijani sklep sodišča prve stopnje ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Prav tako pa pritožba utemeljeno opozarja (četudi bi se sporno razmerje štelo kot podjemno razmerje), da tožeča stranka v postopku na prvi stopnji sploh ni trdila, da je tožena stranka reklamacijo napake na ploščah zavrnila 7.11.2007. V tej zvezi zato tožena stranka te (neobstoječe) trditve tudi ni mogla prerekati. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določilo 214. člena ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodne odločbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Tudi zato je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.