Jedro

Na nepremičnini v družbeni lastnini ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Tako je izrecno določal ZTLR, enako pa je veljalo tudi v času veljavnosti ODZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica lastnica parcele št. 771/15, k.o. X. Tožeči stranki je naložilo v plačilo 578,40 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno sobo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje. V pritožbi navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi česar se je ne da preizkusiti. Pravi, da so razlogi sodbe, zlasti v točki 7, nerazumljivi in tako zapleteni, da jih tožnica ne more razumeti. Sodišče se zapleta s sklicevanjem na številne in različne pravne predpise, nato pa zelo na kratko zaključi, da desetletna priposestvovalna doba še ni potekla, kar pa ni pravilno niti utemeljeno. Navaja, da je bila sporna parcela vedno del tožničinega ograjenega zemljišča in je bila nesporno last tožnice oziroma prej njenih pravnih prednikov. Navedeno izhaja iz priloženih fotografij. Če bi bila parcela v resnici last toženke, bi slednja nedvomno v zadnjih 50 letih poskušala realizirati svojo lastninsko pravico, česar pa ni storila, saj je bila tako kot tožnica ves čas prepričana, da je le zemljiškoknjižna lastnica ne pa tudi dejanska lastnica nepremičnine. Ne strinja se s stališčem sodišča, da družbene lastnine ni mogoče priposestvovati in navaja, da je sodna praksa v zadnjih desetih letih diametralno drugačna. Pravi, da tožena stranka in sodišče očitno zamenjujeta družbeno lastnino in javno dobro, katerega pa resnično ni mogoče priposestvovati. Meni, da je nepravilno ravnanje sodišča, ko loči in deli enotno priposestvovalno dobo na različna obdobja. Priposestovalna doba je lahko le enotna in v obravnavanem primeru znaša najmanj 50 let. 3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Z navedbami, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker so razlogi sodbe nejasni in nerazumljivi, pritožnik očita sodišču, da je storilo bistveno kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 239. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP). Ta pritožbeni očitek je nekonkretiziran in tudi neutemeljen. Pritožnik ne navede, kateri so tisti razlogi sodbe, ki naj bi bili tako zapleteni in nerazumljivi, da jih tožnica ne bi mogla razumeti, zato pritožbeno sodišče njegovega očitka ne more preizkusiti. Pritožbeno sodišče, ki na to kršitev pazi po uradni dolžnosti, pa ugotavlja, da je obrazložitev sodbe izčrpna, jasna in povsem razumljiva. Navedeno velja tudi za razloge iz 7. točke, kjer je sodišče jasno obrazložilo svoje tudi sicer pravilno stališče, da nepremičnine v družbeni lasti ni bilo mogoče priposestvovati in se pri tem sklicevalo na relevantne pravne predpise. Sodišče prve stopnje je torej za svojo odločitev, da tožnica ni postala lastnica predmetne nepremičnine, ker priposestvovalna doba ni potekla, podalo izčrpno, razumljivo in s pravnimi argumenti utemeljeno obrazložitev.

6. V zvezi z očitki materialnopravne narave pritožbeno sodišče najprej pritrjuje sodišču prve stopnje, da na nepremičnini v družbeni lastnini ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Kot je obrazložilo prvostopenjsko sodišče, je tako izrecno določal Zakon o temeljnih lastninsko-pravnih razmerjih (2) (v nadaljevanju ZTLR), enako pa je veljalo tudi v času veljavnosti Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ). Pravila ODZ o pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem so veljala le za zasebno lastnino, za družbeno lastnino pa je veljal poseben pravni režim, ki priposestvovanja ni dopuščal. Pritožbene navedbe o obstoju sodne prakse, ki bi dopuščala priposestvovanje nepremičnin v družbeni lasti, so neizkazane in tudi niso pravilne.

7. Ni utemeljeno pritožbeno navajanje, da priposestvovalna doba v konkretnem primeru ni potekla. Ob ugotovitvi, da je priposestvovalna doba pričela teči leta 1953, čemur pritožba pritrjuje, je sodišče svojo odločitev pravilno oprlo na določbe ODZ, ZTLR in določbe Stvarnopravnega zakonika (3) ( v nadaljevanju SPZ) o pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem. Sodišče je pravilno ugotovilo, da priposestvovalna doba dvajsetih let (4) od leta 1953 do 9. 6. 1967, ko je postala predmetna parcela družbena lastnina, ni potekla. Glede na zgoraj obrazloženo je nadalje pravilna ugotovitev sodišča, da v obdobju od 9. 6. 1967 do 25. 7. 1997, priposestvovalna doba ni tekla, ker je bilo tedaj zemljišče v družbeni lasti. Končno je sodišče pravilno ugotovilo, da tudi od 25. 7. 1997, ko je priposestvovalna doba pričela ponovno teči, pa do 26. 6. 2007, ko po ugotovitvah sodišča tožnica nedvomno ni bila v dobri veri, desetletna priposestvovalna doba (5) ni potekla. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v dokazno oceno in ugotovitve sodišča prve stopnje glede nedobrovernosti tožnice, tem pa pritožba konkretno niti ne nasprotuje, ampak zgolj pavšalno navaja, da je bila tožnica v dobri veri in v tej zvezi ponavlja navedbe podane pred sodiščem prve stopnje.

8. Ker torej ni potekla z zakonom določena priposestvovalna doba, v kateri bi imela tožnica parcelo, ki je predmet spora, v dobroverni posesti (ODZ in ZTLR) oziroma v dobroverni lastniški posesti (SPZ), je pravilen zaključek sodišča, da tožnica ni postala lastnica te parcele in je zato potrebno tožbeni zahtevek zavrniti.

9. V ostalem pritožba izraža nestrinjanje z odločitvijo prvostopenjskega sodišča pri čemer pa ne uveljavlja nobenega zakonskega pritožbenega razloga (338. člen ZPP). Priložene fotografije so nedopustna novota, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP), poleg tega pa niti ne vplivajo na drugačno odločitev v zadevi, saj je dejstvo, da je sporna parcela del ograjenega zemljišča ob hiši, ki je bila v lasti tožnice, sodišče prve stopnje tudi samo ugotovilo.

10. Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni, izpodbijana sodba pa tudi ni obremenjena s kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k razjasnitvi stvari, zato stroški odgovora niso potrebni (155. člena ZPP) in jih mora tožena stranka kriti sama.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3 s spremembami in dopolnitvami

(2) Ur. l. RS SFRJ, št. 6/1980 s spremembami in dopolnitvami

(3) Ur. l. RS, št. 87/2002

(4) Načelno pravno mnenje Zveznega Vrhovnega sodišča z dne 4. 4. 1960

(5) 4. odstavek 48. člena ZTLR in 2. odstavek 43. člena SPZ v zvezi z 269. členom SPZ