Jedro

Odnos med obsojencem in vzgojitelji ne more biti okoliščina, ki bi utemeljevala izredno omilitev kazni. Razmere v zaporu je potrebno urejati na drug način, kajti izredna omilitev kazni kot izredno pravno sredstvo ne predstavlja ukrepanja, ki bi lahko uredilo morebitne neustrezne razmere v zaporu.

Izrek

Zahteva obsojenega za izredno omilitev kazni se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenima sodbama je bil obsojeni spoznan za krivega kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 166. člena KZ RS in požiga po 1. odstavku 180. člena KZ RS. Izrečena mu je bila enotna kazen.

Obsojeni je vložil zahtevo za izredno omilitev kazni, v kateri je uveljavil, da je ves čas prestajanja kazni v KPD podvržen psihičnemu terorju in nasilju s strani vzgojiteljev. Zaradi psihičnega trpljenja v zaporu predlaga, da se mu višina izrečene kazni primerno zniža, ker mu z izrekom kazni ni bila odvzeta le prostost, temveč je bil obsojen tudi na psihično nasilje.

Zahteva za izredno omilitev kazni ni utemeljena.

Po 412. členu ZKP je omilitev pravnomočno izrečene kazni dovoljena, če se po pravnomočnosti sodbe pokažejo okoliščine, ki jih ni bilo, ko se je sodba izrekala, ali so bile, pa sodišče zanje ni vedelo, ki pa bi očitno pripeljale do milejše obsodbe.

Obsojenčeva zahteva za izredno omilitev kazni temelji na obsojenčevi trditvi, da imajo vzgojitelji v KPD do njega neprimeren odnos, kar mu povzroča psihično trpljenje. Takšna trditev sicer ni z ničemer dokazana, vendar odnos med obsojencem in vzgojitelji ne more biti okoliščina, ki bi utemeljevala izredno omilitev kazni. Razmere v zaporu je potrebno urejati na drug način, kajti izredna omilitev kazni kot izredno pravno sredstvo ne predstavlja ukrepanja, ki bi lahko uredilo morebitne neustrezne razmere v zaporu.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da ni zakonskih pogojev za izredno omilitev kazni, zato je obsojenčevo zahtevo v skladu z določilom 7. odstavka 414. člena ZKP zavrnilo.