Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno in zakonito zavrglo tožbo tožnikov po 2. členu ZUS-1, saj so zapustili dom za tujce, zato zanjo nimajo pravnega interesa; tožbo po 4. členu ZUS-1 pa zato, ker so imeli sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu po 2. členu ZUS-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka izpodbijanega sklepa.

Obrazložitev

Z izpodbijano 1. točko izreka sklepa je prvostopno sodišče na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrglo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 20.5.2008. Prvi del tožbe je zavrglo, ker zanjo niso imeli pravnega interesa. Dne 16.6.2008 so namreč samovoljno zapustili Center za tujce v ..., v katerem so bili nastanjeni kot prosilci za mednarodno zaščito, in se vanj niso več vrnili, temveč so zapustili Republiko Slovenijo in se vrnili v Srbijo, kar izhaja tudi iz tožbe. Zavrglo pa je tudi drugi del tožbe, ki so ga vložili zaradi varstva njihovih ustavnih pravic (1. odstavek 4. člena ZUS-1), saj jim je sodno varstvo teh pravic zagotovljeno v upravnem sporu po 2. členu ZUS-1. Z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa pa je prvostopno sodišče tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka združila obravnavo pritožb tožnikov zoper sklepe Policijske postaje ... v en postopek (1. točka izreka); ugodila pritožbam in odpravila sklepe Policijske postaje ... (šest sklepov z dne 29.3.2008 in dva sklepa z dne 17.4.2008), s katerimi je prvostopni organ najprej na podlagi 1. in 2. odstavka 56. člena in 1. odstavka 58. člena Zakona o tujcih (ZTuj) in 4. odstavka 57. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS. št. 111/07) odredil nastanitev tožnikov v Centru za tujce v ..., ker da so v postopku odstranitve iz države, in sicer do odstranitve iz države v skrajnem roku 6 mesecev; nato pa je izdal nove sklepe o odreditvi njihove nastanitve v Centru za tujce v ... na podlagi 4. odstavka 57. člena ZMZ, ker so tožniki v postopku uvedbe ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite (2. točka izreka); odredila bivanje tožnikov v Centru za tujce v ... do rešitve njihovega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za pridobitev mednarodne zaščite (3. točka); ter ugotovila, da stroški postopka niso nastali (4. točka izreka).

Zoper 1. točko izreka sklepa prvostopnega sodišča vlagajo tožniki pritožbo s pomočjo ... kot njihovega pooblaščenca za vročitve. Pojasnjujejo, da je bila tožba vložena zoper 3. točko izreka odločbe tožene stranke (odreditev bivanja v Centru za tujce v ...) kot tožba po 2. členu ZUS-1, in zaradi nezakonitega odvzema prostosti od 29.3.2008 do zapustitve države, vložena kot tožba po 4. členu ZUS-1. Prvi del tožbe je bil zavržen, ker da ne izkazujejo pravnega interesa zanjo, ker so Slovenijo zapustili. Ta del izreka bi bil lahko zakonit šele od uveljavitve 3. točke izreka izpodbijane odločbe tožene stranke, to je bilo ob vročitvi te odločbe tožnikom dne 4.6.2008, vendar so tožniki zapustili Slovenijo že 27.5.2008, in torej do realizacije navedene točke izreka izpodbijane odločbe tožene stranke ni prišlo. Ta del tožbe bi prvostopno sodišče lahko zavrglo, vendar ne iz razloga, ker so Slovenijo še enkrat zapustili dne 16.6.2008, temveč zato, ker so jo prvič zapustili že 26.5.2008. Zoper te del izreka izpodbijanega sklepa pritožba ni vložena. Vložena je zoper drugi del izpodbijanega sklepa, torej v zvezi z drugim delom tožbe, to je zaradi kršitve ustavnih pravic. V tem delu je namreč argumentacija prvostopnega sodišča nelogična, saj navaja, da je sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu po 2. členu ZUS-1, v tem delu pa je bila tožba zavržena. Pa tudi če bi bilo sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu po 2. členu ZUS-1, bi zajemalo le varstvo zaradi zatrjevanega nezakonitega odvzema prostosti od 4.6.2008 dalje, tožba pa je bila v drugem delu vložena zaradi nezakonitega odvzema prostosti za čas od 29.3.2008 do 26.5.2008, ko so tožniki pisno izrazili željo za zapustitev Slovenije. Ker so bili vsi prej izdani akti, ki so se nanašali na odvzem prostosti od 29.3.2008 do 26.5.2008, odpravljeni kot nezakoniti, je zoper tako kršitev ustnih pravic zagotovljeno sodno varstvo le v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1. Zato je zavrženje tožbe v tem delu očitno nezakonito in naj ga pritožbeno sodišče razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru so tožniki s pomočjo svojega pooblaščenca za vročitve ... vložili eno tožbo, pri čemer so s prvim njenim delom izpodbijali 3. točko izreka odločbe tožene stranke z dne 20.5.2008, torej gre v tem delu za upravni spor po 2. členu ZUS-1, drugi del pa je bil vložen zaradi kršitve ustavnih pravic, to je zaradi zatrjevanega nezakonitega odvzema prostosti od 29.3.2008 do 26.5.2008 (ko so zapustili Slovenijo), torej gre za tožbo po 4. členu ZUS-1. Po presoji Vrhovnega sodišča RS kot pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje odločilo pravilno in zakonito, ko je obravnavano tožbo v celoti zavrglo. Zoper zavrženje prvega dela tožbe, izpodbijanje 3. točke izreka odločbe in sklepa tožene stranke, se tožniki ne pritožujejo.

Pritožba zoper sklep prvostopnega sodišča, ki se nanaša na drugi del obravnavne tožbe, pa ni utemeljena, in to iz razlogov, ki jih je v izpodbijanem sklepu pravilno navedlo že prvostopno sodišče. Po 4. členu ZUS-1 je presoja zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, v upravnem sporu dopustna le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Pri tem pa s posamičnim aktom in dejanjem ni mišljen dokončni upravni akt, ki je predmet upravnega spora po 2. členu ZUS-1, temveč drug akt ali dejanje organa, ki nimata značaja (dokončnega) upravnega akta. Po 66. členu ZUS-1 sme sodišče v upravnem sporu iz 4. člena ZUS-1 ugotoviti nezakonitost akta ali dejanja, prepovedati nadaljevanje posamičnega dejanja, odločiti o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode in določiti, kar je treba, da se odpravi poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine in vzpostavi zakonito stanje.

V obravnavanem primeru je bilo tudi po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije kot pritožbenega sodišča sodno varstvo v zvezi z omejitvijo gibanja tožnikom, izvršeno na podlagi sklepov Policijske postaje ..., ki jih je tožena stranka sicer s svojo odločbo odpravila, zagotovljeno v upravnem sporu po 2. členu ZUS-1. Glede na to subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 ni dopustno, kar je pravilno odločilo in pojasnilo že tudi prvostopno sodišče. Tudi po navedbah samih tožnikov je v tem primeru prišlo do kršenja njihovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (kršenja varstva osebne svobode – 19. člen Ustave Republike Slovenije - URS in kršenja svobode gibanja – 32. člen URS) zaradi omejitve njihovega gibanja na prostore Centra za tujce v ... na podlagi sklepov Policijske postaje ... (šest sklepov z dne 29.3.2008 in dva sklepa z dne 17.4.2008), torej upravnih aktov, ki pa so bili na podlagi pritožbe tožnikov v pritožbenem upravnem postopku z odločbo tožene stranke z dne 20.5.2008 odpravljeni kot nezakoniti.

Dejstvo, da sodno varstvo v upravnem sporu po 2. členu ZUS-1 zoper navedene nezakonite ukrepe Policijske postaje ... ni bilo uporabljeno in za to tudi ni bilo potrebe, saj je nezakonitost odpravila že tožena stranka s svojo odločbo, ne more vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi. Kolikor pritožbi tožnikov v upravnem postopku ne bi bilo ugodeno, bi ti verjetno sodno varstvo uveljavljali v okviru zagotovljenega sodnega varstva v upravnem sporu po 2. členu ZUS-1. Ker je bilo torej tožnikom sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu po 2. členu ZUS-1, glede iste zadeve (omejitev gibanja) ne morejo uveljavljati še sodnega varstva v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1. S tem, ko so bili (pravnomočno) odpravljeni sklepi prvostopnega upravnega organa o omejitvi njihovega gibanja, po presoji vrhovnega sodišča ni bila vzpostavljena pravna podlaga za upravni spor po 4. členu ZUS-1, niti za čas od izdaje teh sklepov do njihove odprave.

Na drugačno odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da bi moral biti v obravnavanem primeru upravni spor po 4. členu ZUS-1 dovoljen, ker je bila tožba v prvem delu, torej zoper dokončni upravni akt tožene stranke, zavržena. Tožba v tem delu namreč ni bila zavržena kot nedopustna, ker naj ne bi šlo za upravni spor po 2. členu ZUS-1, temveč zato, ker tožniki, ki so med tem zapustili Slovenjo, zanjo niso imeli pravnega interesa, saj so odrejeno omejitev gibanja s svojim odhodom iz Slovenije dejansko ukinili. Prav tako na drugačno odločitev v tem primeru ne more vplivati pritožbena navedba, da bi moral biti upravni spor po 4. členu ZUS-1 dopusten vsaj za čas od 29.3.2008 (začetek nezakonite omejitve gibanja) pa do 26.5.2008 (ko so zapustili Slovenijo). Če je namreč sodno varstvo zagotovljeno v okviru upravnega spora po 2. členu ZUS-1, pa je bilo to iz drugih razlogov (pomanjkanje pravnega interesa) zavrženo, namreč že glede na določbo 4. člena ZUS-1 ni mogoče uveljavljati subsidiarnega sodnega varstva v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1. Čeprav v tem primeru ne gre za upravni spor po 4. členu ZUS-1, vrhovno sodišče pojasnjuje, da v primerih, če je z aktom ali z dejanjem organa poseženo v človekove pravice oziroma temeljne svoboščine pa je tak akt odpravljen in je kršitev prenehala, glede na določbo 1. odstavka 66. člena ZUS-1 oškodovanec po prenehanju kršitve ne more vložiti tožbe po 4. v zvezi s 66. členom ZUS-1 za naknadno ugotovitev kršitve in tudi ne uveljavljati odškodnine v upravnem sporu. Takega odškodninskega zahtevka v upravnem sporu namreč ni mogoče vložiti kot samostojnega, temveč le kot akcesornega, vezanega na osnovni zahtevek. Glede na določbo 1. odstavka 66. člena ZUS-1 pa je osnovni zahtevek usmerjen v: ugotovitev nezakonitost akta ali dejanja (kar je možno le, ko to traja) in posledično prepoved nadaljevanja posamičnega dejanja ter odločitev o vsem, kar je treba, da se odpravi poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine in vzpostavi zakonito stanje. V primeru, ko kršitve človekovih pravic oziroma temeljnih svoboščin, povzročenih z aktom ali dejanjem organa, več ni, pa lahko oškodovanci morebitno škodo, ki jim je s takim aktom ali dejanjem nastala, uveljavljajo v skladu s 26. členom URS.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče RS na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopnega sodišča.