Jedro

Teorija je zavzela stališče, ki je enako obstoječi sodni praksi, da pri uporabi pravil o domnevi objektivnega pogoja izpodbojnosti, ki so urejena v prvem odstavku 272. člena ZFPPIPP, ne smemo prezreti, da je predpostavka glede objektivnega pogoja izpodbojnosti sestavljena iz dveh elementov. Prvi element izraža zahteva, da je bil stečajni dolžnik v času, ko je bilo dejanje opravljeno, že insolventen. Pri dokazovanju tega elementa se je mogoče opreti na domneve insolventnosti, urejene v 14. členu ZFPPIPP.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi in se temu sodišču vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, ki se glasi „V razmerju med tožečo stranko S. A. in toženo stranko B. M. se razveljavi darilna pogodba, sklenjena v notarski obliki dne 30. 3. 2015 pred notarjem V. P., na podlagi katere je tožeča stranka podarila toženi stranki nepremičnino in sicer 1/2 garsonjere št. 14 v II. nadstropju V. s kletno shrambo v skupni izmeri 24,16 m2 v večstanovanjski stavbi (1. točka izreka).

Zaradi vzpostavitve stanja o vpisu v zemljiški knjigi kot je bilo pred vknjižbo lastninske pravice na ime tožene stranke B. M., dovoljene na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila tožeče stranke z dne 6. 5. 2015 izstavljenega na podlagi darilne pogodbe se pri nepremičnini k. o. ..., stavba ..., del stavbe ... vknjiži lastninska pravica v korist tožeče stranke S. A. do deleža ½ (2. točka izreka).

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 1.392,80 EUR v roku 15 dni (3. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) odločilo, da so izpolnjeni pogoji za izpodbijanje pravnega dejanja darilne pogodbe, s katero je tožeča stranka toženi stranki podarila 1/2 polovico pod točko 1. te obrazložitve navedene nepremičnine. Ugotovilo namreč je, da je izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti, saj je prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika in da je bila tožena stranka v času sklepanja darilne pogodbe, torej izpodbijanega pravnega dejanja, zunajzakonska partnerica tožene stranke.

6. Za postopek osebnega stečaja so v 391. členu ZFPPIPP določena specialna pravila o izpodbojnosti pravnih dejanj stečajnega dolžnika. V 1. alinei prvega odstavka 391. člena ZFPPIPP je določeno, da je obdobje izpodbojnosti iz 269. člena tega zakona v postopku osebnega stečaja zadnjih 5 let pred uvedbo postopka osebnega stečaja, med drugim v primeru, če gre za pravni posel in druga pravna dejanja, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v dobro oseb, ki imajo v razmerju do njega položaj ožje povezane osebe. V drugem odstavku 391. člena ZFPPIPP je določeno, da v postopku osebnega stečaja subjektivni pogoj izpodbojnosti iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP ni predpostavka izpodbojnosti pravnega dejanja stečajnega dolžnika, ki ga je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v dobro osebe, ki ima v razmerju do njega položaj ožje povezane osebe.

7. V postopku osebnega stečaja so torej izpodbojni pravni posli, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v dobro oseb, ki imajo v razmerju do njega položaj ožje povezane osebe, v obdobju zadnjih pet let pred uvedbo postopka osebnega stečaja, če je izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti in če je bil v času sklenitve posla dolžnik insolventen. Objektivni pogoj izpodbojnosti pa izje izpolnjen v primeru, če je posledica teh dejanj zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, ali, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika (1. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP).

8. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta sklenili darilno pogodbo o ½ stanovanja in da je bila pogodba sklenjena v obdobju krajšem od petih let pred uvedbo postopka osebnega stečaja nad dolžnico.

9. Za odločitev pomembna dejstva, ki so bila med pravdnima strankama sporna, so ali sta bila v času sklepanja darilne pogodbe v izvenzakonski skupnosti in torej ožje povezani osebi ter ali je v posledici te darilne pogodbe prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajne dolžnice in ali je bila tožnica v času sklepanja sporne pogodbe insolventna. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo o prvih dveh spornih dejstvih, ne pa tudi o dejstvu ali je bila tožnica v času sklepanja posla insolventna.

10. Teorija je zavzela stališče, ki je enako obstoječi sodni praksi, da pri _uporabi pravil o domnevi objektivnega pogoja izpodbojnosti, ki so urejena v prvem odstavku 272. člena ZFPPIPP, ne smemo prezreti, da je predpostavka glede objektivnega pogoja izpodbojnosti sestavljena iz dveh elementov: Prvi element izraža zahteva, da je bil stečajni dolžnik v času, ko je bilo dejanje opravljeno, že insolventen. Pri dokazovanju tega elementa se je mogoče opreti na domneve insolventnosti, urejene v 14. členu ZFPPIPP.1_

11. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je bila tožeča stranka v času sklepanja sporne darilne podobe res insolventna, drži. V razlogih sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče najti ugotovitve dejanskega stanja glede tožničine insolventnosti v času sklepanja pogodbe, čeprav je tožena stranka trdila, da tožnica ni bila insolventna, že v odgovoru na tožbo (l. št 11) in je tožeča stranka na to odgovorila v svoji prvi pripravljalni vlogi (l. št. 17) in na trditve tožnice je odgovorila tožena stranka v svoji prvi pripravljalni vlogi (l. št. 27). Tožena stranka je na (ne)obstoj insolventnosti tožnice v času sklepanja sporne pogodbe, ponovno opozorila na naroku dne 14. 10. 2020. 12. Ker morajo biti izpodbojni razlogi podani kumulativno, kar pomeni, da že neobstoj enega samega ne omogoča ugoditve tožbenemu zahtevku, se sodišče druge stopnje do pritožbenih razlogov glede ostalih pogojev za obstoj izpodbojnosti opravljenih pravnih dejanj ni opredeljevalo.

13. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti v novo sojenje (354. člen ZPP), saj je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pri tem gre za takšno kršitev, ki je sodišče druge stopnje ni moglo samo odpraviti.

14. V novem postopku naj sodišče prve stopnje po izvedeni glavni obravnavi presodi ali je bila pri tožnici v času sklepanja sporne pogodbe podana insolventnost. 15. Višje sodišče ni moglo samo odločati o tej zadevi in je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti, saj bi bilo v nasprotnem primeru o kontradiktornem dejanskem stanju glede obstoja insolventnosti, kot enega izmed kumulativno podanih pogojev za ugotovitev izpodbojnosti pravnega dejanja tožnice, prvič odločeno šele na pritožbeni stopnji, s čimer bi strankama onemogočili ustavno pravico do pritožbe. Razpravljanje o (vseh) odprtih dejanskih vprašanjih glede obstoja tožničine insolventnosti v času izvedbe spornega pravnega dejanja šele pred pritožbenim sodiščem bi lahko pomenilo poseg v strankino ustavno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS, URS) in bi s tem rušilo načelo dvostopenjskega sojenja.

16. Višje sodišče je opravilo tehtanje med pravico stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS in presodilo, da v tem primeru pretehta slednja. Šele po razpravljanju o trditvah in obrazloženi opredelitvi o predlaganih dokazih strank ter njihovi morebitni izvedbi bo lahko ugotovljeno dejansko stanje, ki bo potrdilo ali pa ovrglo tožničine trditve o tem, da v času sklepanja sporne darilne pogodbe ni bila insolventna. S tem, ko bi celotno dejansko stanje prvič ugotovilo sodišče druge stopnje, bi strankama onemogočilo preverjanje pravilnosti le-tega pred instančnim sodiščem, saj pred Vrhovnim sodiščem to ni dopustno (drugi odstavek 370. člena ZPP), kar bi pomenilo, da strankama odreče ustavno pravico od pravnega sredstva.

17. Pritožbeni stroški se pridržijo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP). Navedeni stroški so namreč nastali kot del postopka, katerih pravica do povračila je odvisna tudi od končne odločitve.

1 N. Plavšak, Komentar k ZFPPIPP, člen 272, Komplet e-INS, Tax-Fin-Lex, 22.10.2021.