Jedro

Pri priznanju pravic delavcem, ki jim delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni mogoče izključiti določb kolektivnih pogodb v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja trajno presežnim delavcem, ki so bile sprejete v času veljavnosti ZDR/90, razen če niso v nasprotju s kogentnimi določbami ZDR/02.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je spremenilo 4. točko odločbe o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnih razlogov z dne 17.11.2003 tako, da tožnici ob prenehanju delovnega razmerja pripada odpravnina za 30 let dela v podjetju v višini 60 % bruto plače za vsako leto in naložilo toženi stranki, da tožnici plača iz naslova odpravnine še znesek v višini 8.746,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.4.2004 do plačila in ji povrne stroške postopka. Zavrnilo pa je zahtevek za obračun in plačilo prispevkov in dohodnine. Ugotovilo je, da je tožnici po poteku odpovednega roka prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 27.11.2003. Tožena stranka ji je priznala odpravnino za 30 let delovne dobe po višini 60 % povprečne neto plače v zadnjih treh mesecih dela, za vsako leto dela, kar pa ni v skladu s šestim odstavkom 24. člena in prvim odstavkom 70. člena Kolektivne pogodbe za špedicijsko, skladiščno in pomorsko agencijsko dejavnost (Uradni list Republike Slovenije, št. 14/99 in nadalj. - v nadaljevanju Kolektivna pogodba).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila tožnici pogodba odpovedana v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list Republike Slovenije, št. 42/2002), zaradi česar ji pripada odpravnina v višini, ki jo določa ta zakon. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je nov institut. Kolektivna pogodba ga ne ureja in tudi ne določa pravic in obveznosti v zvezi s tem. Kolektivna pogodba bi se lahko uporabljala le za primere, ko se je postopek odpovedi presežnemu delavcu začel še pred uveljavitvijo ZDR. V tem postopku se je tožena stranka sama odločila, da bo delavcem izplačala višje odpravnine od tistih, ki so določene v zakonu, kar pa ne prejudicira uporabe določb Kolektivne pogodbe. Tožnici bi sicer pripadala odpravnina le v višini, kot določa 109. člen ZDR, vendar se je tožena stranka odločila, da bo vsem delavcem izplačala odpravnino v višini, kot jo določa Kolektivna pogodba - 60 % povprečne neto plače v zadnjih treh mesecih delavca pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kar je za tožnico pomenilo 1.302,42 EUR več od odpravnine, ki bi ji šla na podlagi ZDR.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nadalj.) vročena tožnici. Ta se je med drugim v odgovoru sklicevala na že zavzeta enotna stališča Vrhovnega sodišča v podobnih zadevah in opozorila na nepotrebnost vlaganja pravnih sredstev v zadevah, v katerih je sodna praksa že zavzela jasna stališča. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Tožena stranka v reviziji ne uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, zaradi česar revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tega razloga ni preizkusilo. V zvezi s pravilno uporabo materialnega prava sta sporni vprašanji o tem, ali je treba tudi po uveljavitvi ZDR pri odmeri odpravnine delavcem, ki jim preneha pogodba o zaposlitvi zaradi odpovedi iz poslovnega razloga, upoštevati določbe Kolektivne pogodbe in ali se pri ugotavljanju višine odpravnine upošteva delavčeva bruto ali neto plača. Glede obeh vprašanj je sodna praksa sprejela enotna stališča že pred vložitvijo te revizije, npr. v sodbah, opr. št. VIII Ips 142/95 z dne 14.5.1996, VIII Ips 270/98 z dne 12.1.1999, VIII Ips 148/2003 z dne 16.12.2003, VIII Ips 358/2005 z dne 31.1.2006 itd. Na pomembne odločitve Vrhovnega sodišča je opozorilo tudi sodišče druge stopnje, zaradi česar je obravnavana revizija dejansko nepotrebna - še posebej zato, ker nima nobene trditve o tem, da bi bila ta zadeva v dejanskem ali pravnem pogledu kakorkoli drugačna in bi zahtevala drugačno odločitev.

Glede upoštevanja Kolektivne pogodbe je revizija tudi v nasprotju sama s seboj in z ravnanjem tožene stranke same. Tožena stranka se je tudi sama odločila, da bo v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi uporabljala določbe Kolektivne pogodbe, saj se tudi v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožnici sklicuje na njen 22. člen.

Plačilo odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (in razloga nesposobnosti) ureja ZDR v 109. členu. V prvem odstavku določa osnovo za odpravnino, v drugem odstavku višino odpravnine, v četrtem odstavku pa predpisuje, da odpravnina ne sme presegati desetkratnika osnove iz prvega odstavka tega člena, če Kolektivna pogodba dejavnosti ne določa drugače. Ta določba kaže, da ZDR ni določil najvišjih zneskov odpravnin. Zato je tudi v tem primeru potrebno upoštevati določbo drugega odstavka 7. člena ZDR, po kateri se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavce ugodnejše, kot jih določa ta zakon.

Tudi opredelitev poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi po ZDR (v 1. alinei prvega odstavka 88. člena) in nujnih operativnih razlogov za prenehanje delovnega razmerja po prejšnjem Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR/90, Uradni list Republike Slovenije, št. 14/90 - 71/93), v 29. in 33. členu, je skoraj identična. Opredelitev nujnih operativnih razlogov, kot podlage za prenehanje delovnega razmerja, je bila po ZDR/90 in je po novem zakonu tudi usklajena z enako vsebinsko opredeljenim razlogom za prenehanje pogodbe o zaposlitvi po mednarodni ureditvi. Gre za 4. člen Konvencije MOD, št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 4/84, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list Republike Slovenije, št. 54/92, Mednarodne pogodbe, št. 15/92), ki govori o operativnih potrebah podjetja, ustanov ali služb, in 24. člen Spremenjene Evropske socialne listine (MESL, Uradni list Republike Slovenije, Mednarodne pogodbe, št. 7/99), ki ta razlog opredeljuje kot operativni razlog na strani podjetja, ustanove ali službe. Institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga skratka ni povsem nov institut, ki bi bil neprimerljiv s staro ureditvijo.

Glede na to tudi pri priznanju pravic delavcem, ki jim delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, praviloma ni mogoče izključiti določb kolektivnih pogodb v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja trajno presežnim delavcem, ki so bile sprejete še v času veljavnosti ZDR/90. Izključiti je potrebno le tiste določbe kolektivnih pogodb, ki so v nasprotju s kogentnimi določbami ZDR oziroma določajo manj pravic kot zakon. Med te ne spada navedena določba kolektivne pogodbe, ker v skladu z drugim odstavkom 7. člena ZDR določa za delavce ugodnejše pravice. Takšno izhodišče urejanja velja tudi po določbi tretjega odstavka 86. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v Republiki Sloveniji smiselno uporabljal kot republiški predpis - po kateri kolektivna pogodba ne sme vsebovati določb, s katerimi se dajo delavcem manjše pravice, kot jih določa zakon), v povezavi z določbo prvega odstavka 245. člena ZDR.

Vrhovno sodišče je ves čas enako razlagalo tudi določbe predpisov in kolektivnih pogodb o plači, saj pojem plače v delovnopravni zakonodaji, če ni izrecno določeno drugače, vedno pomeni bruto znesek. V tem primeru to jasno izhaja tudi iz prvega odstavka 70. člena v povezavi s šestim odstavkom 24. člena Kolektivne pogodbe.

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlog ni podan, je sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega k odločitvi. Zato je revizijsko sodišče sklenilo, da tožnica sama krije svoje stroške odgovora (prvi odstavek 155. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).