Jedro

Ali je z listino, ki jo predloži tožeča stranka, kaj dokazano ali nič, je odvisno od trditev nasprotne stranke. Tudi toženo stranko namreč v pravdi zadene trditveno in dokazno breme.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 97/19211, z dne 27.8.1997, razveljavi v 1. točki izreka za znesek glavnice 420.849,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 30.4.1997 dalje do plačila in v 3. točki izreka za znesek 7.250,00 SIT izvršilnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 27.8.1997 dalje do plačila in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. S sklepom pa je nato v preostalem delu sklep o izvršbi zaradi umika tožbe razveljavilo in v tem delu postopek ustavilo.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99; ZPP) v 1. odstavku 338. člena. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka v dokaz sodišču in nasprotni stranki ponudila vse listine, ki lahko z gotovostjo prepričajo sodišče v utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je sodišču predložila kartico prometa, iz katere so razvidna plačila v breme tožene stranke in v korist tožene stranke, pri čemer je razvidno, da znaša dolg na dan 3.4.1995 znesek 182.415,90 SIT, kar predstavlja razdolžnino, to je vsoto vseh zapadlih delov anuitete, ki se nanašajo na glavnico, pri čemer je ta dolg do dne 30.4.1997 narastel na znesek 189.129,80 SIT. Predložila je tudi obračun obresti, iz katerega je v celoti razvidno, kolikšna je vsota neplačanih pogodbenih obresti (62.199,60 SIT). Iz specifikacije zamudnih obresti pa je razvidno, da znašajo skupne zamudne obresti znesek 227.159,10 SIT. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo priznavala, da tožeči stranki dolguje znesek iz naslova posojila z dne 3.4.1992, da pa se ne strinja v celoti z izračunom dolga. Zato je sodišče povsem neutemeljeno v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, saj je s tem zavrnilo tudi glavnico, ki jo tožena stranka priznava. Iz predloženih listin je torej točno razvidno, kako je dolg časovno naraščal. Sodišče v obrazložitvi ne pojasni, zakaj iz predloženih listin ne more z gotovostjo ugotoviti zatrjevanih dejstev, saj so vtoževani zneski vedno natačno razvidni in specificirani, pri čemer izvedenec po mnenju pritožnika predstavlja le nepotreben pravdni strošek. Še manj pa sodišče obrazloži, zakaj ni priznalo niti očitno nespornega dela glavnice v višini 178.200,00 SIT. Sodišče je tako zmotno presodilo predložene listine, zaradi česar je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo pošlje v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da bi ob navedbah tožene stranke, ki je do konca postopka izrecno ugovarjala posameznim postavkam višine vtoževane terjatve tožeče stranke, tožeča stranka morala ponuditi oziroma predlagati izvedbo vseh dokazov, potrebnih za utemeljitev višine vtoževanega (še spornega) zneska, tega pa ni storila. Zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da zgolj navedbe tožeče stranke niso dovolj, da bi se sodišče prepričalo o utemeljenosti višine skrčenega tožbenega zahtevka in iz tega razloga tudi v celoti zavrnilo zahtevek tožeče stranke.

Takšen zaključek sodišča prve stopnje ni pravilen. Tožeča stranka je v dokaz svojih trditev sodišču predložila kartico prometa, obračun obresti za depozit, specifikacijo zamudnih obresti in druge dokaze, iz katerih je razviden dolg tožene stranke. Zato sodišče prve stopnje napačno ugotavlja, da tožeča stranka ni predložila dokazov. Obračuni obresti in druge listine samo zaradi tega, ker jih je izdelala tožeča stranka sama, ne izgubijo dokazne moči. Ali je s takšno listino kaj dokazano ali ne, je odvisno od trditev nasprotne stranke. Tudi toženo stranko namreč v pravdi zadene trditveno in dokazno breme (212. člen ZPP). Sodišče prve stopnje mora torej na podlagi navedb strank ugotoviti, katera dejstva so med strankama sporna in nato ob uporabi pravil o dokaznem bremenu odločiti, ali so ta dejstva dokazana ali ne. Pri tem pa ob dejstvu, da je tožeča stranka predložila svoje izračune dolga tožene stranke (iz katerih je razvidno, kako je dolg časovno naraščal, prav tako pa tudi način obrestovanja depozita) in s tem dokazovala utemeljenost terjatve po višini, ni mogoče od nje zahtevati, da predlaga tudi dokaz z izvedencem bančno kreditne stroke. Ker je tožeča stranka predložila obračune dolga, je nedvomno na toženi stranki dokazno breme za trditve, da ti izračuni niso pravilni. Le od tožene stranke je v dani situaciji mogoče zahtevati, da opredeljeno navede, v čem so izračuni tožeče stranke nepravilni in da za to ponudi tudi dokaze. Sodišče prve stopnje je torej napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu (člen 212 ZPP), ko je štelo, da bi morala tožeča stranka predlagati dokaz, ki bi razrešil vse dvome oziroma odprta vprašanja glede višine terjatve. Zaradi kršitve te določbe sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo za ta spor odločilnih dejstev in dejansko stanje je tako ostalo nepopolno ugotovljeno. Kršitev pravil o dokaznem bremenu je torej vplivala na pravilnost sodbe. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke in na podlagi določbe 1. odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje obravnava sporna dejstva med strankama in nato ob pravilni uporabi pravil o dokaznem bremenu odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.