Jedro

Namen postopka za vzpostavitev etažne lastnine je, da se zemljiškoknjižno neurejeno stanje v večstanovanjskih stavbah uredi v skladu s konceptom etažne lastnine. Postopek za vzpostavitev etažne lastnine tako ni namenjen in ne omogoča razreševanja spornih lastninskih položajev.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da druga nasprotna udeleženka pravnih naslovov za sporna dela ni predložila in ji po tem kriteriju sporna dela ne pripadata. Zaradi ureditve razmerij med udeleženci pa je sodišče svojo odločitev glede lastništva spornih delov oprlo na 24. člen ZVEtL-1 in odločilo v skladu z dokaznimi pravili in domnevami iz tega zakona. Oba sporna dela se ne nahajata na parceli, ki je v lasti prve nasprotne udeleženke, pač pa na parcelah, glede katerih je sodišče ugotovilo, da sta (bili) do 1/4 v solasti druge nasprotne udeleženke. Oba sporna dela druga nasprotna udeleženka zaseda, ostala zemljiškoknjižna lastnika nista podala drugačnega predloga, še več, četrta nasprotna udeleženka, ki je (bila) tudi solastnica navedenih parcel, je izrecno navedla, da ni dejanski lastnik nobenega posameznega dela predmetne stavbe in ni v postopku zatrjevala pravnih naslovov za noben posamezni del stavbe. Sodišče v odločbi o vzpostavitvi etažne lastnine ugotovi lastnika za vsak posamezni del stavbe, ob ugotovljenem dejanskem stanju pa je pravilno ugotovilo lastninsko pravico druge nasprotne udeleženke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom: ugotovilo, da družba N., d.d., ni več udeleženka tega nepravdnega postopka (I. točka izreka); odločilo, da se na stavbi z naslovom Ljubljana, z ID znakom 0000-1369 vzpostavi etažna lastnina (II. točka izreka); povzelo, da je na dan izdaje sklepa v zemljiški knjigi pri zemljišču pod stavbo vpisana t. i. navidezna solastnina, kot to izhaja iz III. točke izreka; ugotovilo posamezne samostojne dele predmetne stavbe in za vsak posamezni del ugotovilo imetnike ter pri nepremičninah s pravnim položajem splošnega skupnega dela stavbe vknjižilo solastninsko pravico v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe (IV. do VI. točka izreka); služnostne pravice, ustanovljene pri parc. št. 1063/5 in 1063/7, obe k.o. ..., se ohranijo, hipoteka, vknjižena pri zemljišču pod stavbo - parc. št. 1063/7, k.o. ..., ki je v lasti A. d.o.o., se prenese na posamezna dela št. 0000-1369-5 in 0000-1369-7 (VII. točka izreka); sklep se po uradni dolžnosti izvede v zemljiški knjigi v vrstnem redu zaznambe postopka vzpostavitve etažne lastnine (VIII. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje prva nasprotna udeleženka, ki izpodbija V. točko izreka sklepa v delu, v katerem je sodišče kot lastnico spornih delov stavbe z ID znakom 0000-1369-6 in 0000-1369-10 (dela stavbe št. 6 in 10) ugotovilo drugo nasprotno udeleženko B. B. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga ustrezno spremembo sklepa oziroma njegovo delno razveljavitev.

Uvodoma povzema ugotovitve sodišča prve stopnje, da del stavbe št. 6 leži na parceli št. 1063/5, del stavbe št. 10 pa na parceli št. 1063/3 in nobena od teh parcel ni v lasti prve nasprotne udeleženke. Glede dela stavbe št. 5 je sodišče ugotovilo, da ni pravnega temelja za ugotovitev lastninske pravice B. B. na tem delu. Glede na kriterij deleža na navidezni solastnini pa je ugotovilo, da B. B. dodatna klet - del stavbe št. 10, ne pripada, ker za to ni podlage v njenem pridobitnem naslovu. Kljub temu je ugotovilo lastninsko pravico B. B. na spornih delih.

Zaključki sodišča so materialnopravno zmotni in postopkovno nedosledni. Prva nasprotna udeleženka je že v pripombah na izvedensko mnenje z dne 16. 1. 2019 ugovarjala, da se dela stavbe št. 6 in 10 nahajata v delu stavbe, ki stoji na parceli št. 1063/7, ki je v njeni lasti, in da zato lastništvo teh dveh delov ne more biti sporno. To izhaja iz izvedenskega mnenja M. M. z dne 10. 12. 2018. Sodišče je zmotno ocenilo, da ta dva dela stavbe ležita na parcelah, ki nista v lasti prve nasprotne udeleženke in posledično zgrešeno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo prvi odstavek 31. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1).

Ker B. B. drugih pravnih naslovov ni predložila in je sodišče razpolagalo le z njeno pogodbo z MOL, ji je priznalo lastninsko pravico na delih stavbe, ki ji ne pripadajo. Pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na spornih delih ni izkazala, prav tako ni verjetno izkazala pogojev za njuno priposestvovanje. Sodišče ni odločilo v skladu z dokaznimi pravili in domnevami iz ZVEtL oziroma je določbe zakona napačno uporabilo. Ni imelo razloga, da bi lastništvo na obeh delih stavbe priznalo B. B. na podlagi pravila o bolj verjetni pravici iz 24. člena ZVEtL-1. Njena lastninska pravica ni v ničemer bolj verjetna. Poleg tega so razlogi sklepa sami s seboj v nasprotju, saj sodišče solastništvo B. B. na parc. št. 1063/5 najprej uporabi kot argument, da ji del stavbe št. 10 ne pripada, nato pa isti argument uporabi za ugotovitev njene lastninske pravice na tem delu stavbe.

3. Predlagatelj v odgovoru na pritožbo navaja, da se pritožbeni razlogi nanašajo na sporne dele stavbe ID 6 in ID 10, ki niso v lasti ali v upravljanju predlagatelja. Meni pa, da gre v primeru neizkazanega lastništva spornih delov stavbe za splošne ali (posebne) skupne dele stavbe, nadaljnji pravni prenosi lastništva pa so v domeni etažnih lastnikov oziroma solastnikov delov stavbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Namen postopka za vzpostavitev etažne lastnine je, da se zemljiškoknjižno neurejeno stanje v večstanovanjskih stavbah uredi v skladu s konceptom etažne lastnine. Postopek za vzpostavitev etažne lastnine tako ni namenjen in ne omogoča razreševanja spornih lastninskih položajev. Sodišče (tudi) o njih odloči na podlagi dokaznih pravil, domnev in pravila o bolj verjetni pravici, ki so določeni v ZVEtL, udeleženci in druge osebe pa lahko svoje pravice uveljavljajo v pravdi oziroma drugih postopkih, pri čemer odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju v pravdnem postopku (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1).

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe prve nasprotne udeleženke, da je sodišče zmotno ocenilo lego spornih delov stavbe, tj. delov stavbe št. 6 in 10, in trditve, da se ta dela stavbe nahajata v delu stavbe, ki stoji na parceli št. 1063/7, k. o. ..., ki je v njeni lasti in bi posledično pripadala njej v skladu s prvim odstavkom 31. člena ZVEtL-1 (kot zemljiškoknjižni lastnici, v primeru, ko sodišče ugotovi, da ni izkazan pravni temelj pridobitve ali prenosa lastninske pravice v korist nobenega pridobitelja posameznega dela stavbe). Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedeniškega mnenja pravilno ugotovilo, da del stavbe št. 6 leži na parc. št. 1063/5, k. o. ... (delu prejšnje parc. št. 1063/2), kar izhaja iz ugotovitve izvedenke, da del stavbe št. 6 predstavlja del stanovanjskega dela stavbe, ki leži na delu parcele 1063/2, po parcelaciji pa leži na parc. št. 1063/5 (glej 2. in 4. stran izvedeniškega poročila z dne 10. 12. 2018). Prav tako je sodišče pravilno ugotovilo, da del stavbe št. 10 (skupaj z delom št. 9) stoji na parc. št. 1063/3, k. o. ... (primerjaj tudi skico na 2. strani izvedenskega poročila). Navedeni parceli nista v lasti prve nasprotne udeleženke. Ker prva nasprotna udeleženka pravnega naslova, na podlagi katerega bi sodišče lahko ugotovilo njeno lastninsko pravico na kateremkoli delu predmetne stavbe, ni predložila, bi torej lahko ugotovilo njeno lastninsko pravico pri teh delih ugotovilo le na podlagi prvega odstavka 31. člena ZVEtL-1. Ker prva nasprotna udeleženka ni lastnica zemljiškoknjižnih parcel, na katerih se nahajata sporna dela stavbe, so njene pritožbene navedbe o napačni uporabi 31. člena ZVEtL-1 neutemeljene.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tudi B. B. pravnih naslovov za sporna dela ni predložila in ji po tem kriteriju sporna dela ne pripadata. Zaradi ureditve razmerij med udeleženci pa je sodišče svojo odločitev glede lastništva spornih delov oprlo na 24. člen ZVEtL-1 in odločilo v skladu z dokaznimi pravili in domnevami iz tega zakona.1 Sodišče je ta člen pravilno uporabilo in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Oba sporna dela se ne nahajata na parceli št. 1063/7, k.o. ..., ki je v lasti prve nasprotne udeleženke, pač pa na parcelah, glede katerih je sodišče ugotovilo, da sta (bili) do 1/4 v solasti B. B. Oba sporna dela B. B. zaseda, ostala zemljiškoknjižna lastnika nista podala drugačnega predloga, še več, četrta nasprotna udeleženka, ki je (bila) tudi solastnica navedenih parcel, je izrecno navedla, da ni dejanski lastnik nobenega posameznega dela predmetne stavbe in ni v postopku zatrjevala pravnih naslovov za noben posamezni del stavbe. Sodišče v odločbi o vzpostavitvi etažne lastnine ugotovi lastnika za vsak posamezni del stavbe, ob ugotovljenem dejanskem stanju pa je pravilno ugotovilo lastninsko pravico B. B. Kot že navedeno, oba dela nimata lege na parceli prve nasprotne udeleženke, zato so njene navedbe o manj verjetni pravici neutemeljene. Neutemeljeno pa je tudi zatrjevanje predlagatelja v odgovoru na pritožbo, da gre za splošne (ali posebne) skupne dele stavbe, saj je ugotovitev, da gre za posamezna dela, pravnomočna (IV. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje ni izpodbijana).

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Sklep sodišča prve stopnje je bilo mogoče preizkusiti in zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo drugih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo prve nasprotne udeleženke zavrnilo in v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP-1, v zvezi s 3. členom ZVEtL-1).

1 24. člen ZVEtL-1 določa, da sodišče med udeleženci postopka spornih dejstev v postopku ne rešuje niti postopka ne prekinja, pač pa odloči v skladu z dokaznimi pravili in domnevami iz tega zakona, če se ti ne nanašajo na sporna vprašanja, pa v korist tistega udeleženca, katerega pravico šteje za bolj verjetno.