Jedro

Ob upoštevanju davčne zakonodaje in stališč naslovnega in Vrhovnega sodišča je, ko gre za prodajo nepremičnine na javni dražbi v izvršilnem postopku, zavezanec za davek na promet nepremičnin dolžnik kot lastnik nepremičnine, ki je predmet prodaje.

Ne glede na zakon, ki ureja davčni postopek, se pri prodaji na javni dražbi v izvršilnem postopku zamudne obresti ne zaračunavajo.

Izrek

Tožbi se delno ugodi tako, da se odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 4236-250/2012-342 (08-165-03) z dne 7. 5. 2012 v četrtem odstavku izreka odpravi.

V preostalem delu se tožba zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je tožeči stranki z izpodbijano odločbo odmeril davek na promet nepremičnin od davčne osnove 178.132,47 EUR po stopnji 2% v znesku 3.562,65 EUR. Odmerjeni davek je treba plačati v roku 30 dni. Po preteku tega roka se bodo zaračunale zamudne obresti in začela davčna izvršba.

Iz obrazložitve sledi, da gre za odmero davka na promet nepremičnin pri prodaji nepremičnin na javni dražbi v izvršilnem postopku. Davek je tožeči stranki kot prodajalki odmerjen ob upoštevanju prodajne cene, določene v pravnomočnem sklepu o domiku in določb Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2).

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 499-18-32/2012 z dne 22. 5. 2013 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. Glede na pritožbene navedbe utemeljenost obdavčitve sama po sebi ni sporna. Tožeča stranka namreč opozarja, da sodna prodaja, ki je osnova za odmero davka, ni dokončna, ker je bila zoper odločbo sodišča vložena ustavna pritožba. Navedeno po presoji pritožbenega organa ne more vplivati na odločitev. Po 14. členu ZDPN-2 je namreč davčni organ dolžan davek odmeriti uradoma, pri tem pa je vezan na dejstva, ki jih v sodni odločbi ugotovi sodišče. Vložena ustavna pritožba ni razlog za zadržanje postopka odmere davka. V zvezi z navedbo, da se tožeči stranki davek odmerja od celotne vrednosti nepremičnine, čeprav je bil predmet prodaje le solastni delež tožeče stranke do 55/100, pa pritožbeni organ ugotavlja, da je skladno z že navedenim davčni organ sledil podatkom sodišča v pravnomočnem sklepu o domiku.

Tožeča stranka vlaga tožbo na odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka. Pritožbo v davčnem postopku je vložila, ker je po sklepu Okrajnega sodišča v Domžalah In 99/0063 z dne 1. 9. 2011 davek v znesku 3.562,65 EUR dolžan plačati upnik in je tožeča stranka zaradi odtegnjenega davka prejela nižjo kupnino, vendar je tožena stranka njeno pritožbo zavrnila s stališčem, da se davek tožeči stranki odmerja uradoma. Poudarja še, da sodna prodaja, zaradi vložene ustavne pritožbe, ni dokončna, saj je sodišče prodalo tudi del nepremičnine, ki ni v njeni lasti, davek pa je odmerjen od vrednosti nepremičnine v celoti in ne le od vrednosti solastnega deleža tožeče stranke (55/100).

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je delno utemeljena, vendar ne iz razlogov, ki jih uveljavlja tožeča stranka.

Ugovore, ki jih je tožeča stranka uveljavljala v pritožbenem postopku in jih v tožbi ponovi, s pravilnimi razlogi zavrne že davčni organ druge stopnje. Sodišče se nanje sklicuje in jih ponovno ne navaja.

Navedba, da je po sklepu izvršilnega sodišča sporni davek naložen v plačilo upniku v izvršilnem postopku, je v upravnem sporu nova. Kolikor tožeča stranka z njo (smiselno) ugovarja svojemu položaju zavezanke za davek na promet nepremičnin, nima prav. Ob upoštevanju davčne zakonodaje in stališč naslovnega in Vrhovnega sodišča je, ko gre za prodajo nepremičnine na javni dražbi v izvršilnem postopku, zavezanec za davek na promet nepremičnin dolžnik kot lastnik nepremičnine, ki je predmet prodaje. Navedeno stališče še zlasti potrjuje določba 2. odstavka 14. člena ZDPN-2, po kateri, ne glede na 11. člen tega zakona, zavezanec, katerega nepremičnina je bila prodana na javni dražbi v izvršilnem postopku, ne vloži davčne napovedi. Navedenega Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ne spreminja. ZIZ tudi ne spreminja plačnika davka in davčni vir, ampak določa samo način poplačila davčnega dolga v izvršilnem postopku, in to kot prednostnega (197. člen ZIZ) iz kupnine za nepremičnino, prodano v istem izvršilnem postopku. Napačno pa je tudi razumevanje sklepa, na katerega se sklicuje tožeča stranka. Z njim izvršilno sodišče plačilo davka ni naložilo upniku, temveč je (na podlagi 191. člena ZIZ) odločilo o njegovem predlogu za oprostitev položitve kupnine in sklenilo, da je dolžan položiti del kupnine, ki ustreza višini davka na promet nepremičnin.

Pač pa sodišče uradoma ugotavlja neskladnost četrtega odstavka izreka izpodbijane odločbe z določbo tretjega odstavka 14. člena ZDPN-2, po kateri se, ne glede na zakon, ki ureja davčni postopek, pri prodaji na javni dražbi v izvršilnem postopku zamudne obresti ne zaračunavajo, in izpodbijano odločbo v tem delu odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba v preostalem pravilna in skladna z zakonom, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je tožbo v ostalem zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka. Tožbi je namreč ugodilo le v neznatnem delu, pa še to iz razloga, ki ga je ugotovilo uradoma.

Ker so pravnorelevantna dejstva med strankama nesporna, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).