Jedro

Zakonske zamudne obresti je treba za čas do 28.6.2003 obračunati po konformni metodi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Na predlog upnika je sodišče prve stopnje zoper dolžnika dovolilo izvršbo zaradi izterjave 2.807.926,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 4.4.2002 do plačila ter stroškov izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sklepa o izvršbi do plačila.

Dolžnik je zoper sklep ugovarjal, sodišče prve stopnje pa je z uvodoma navedenim sklepom njegov ugovor zavrnilo in sklep o izvršbi obdržalo v celoti v veljavi.

Dolžnik takšen sklep izpodbija s pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbenega razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga spremembo z ugoditvijo ugovoru in razveljavitvijo sklepa o izvršbi ter ustavitvijo izvršbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje štelo za pravilen izračun zakonskih zamudnih obresti, kot ga je opravil upnik in sodeč po katerem naj bi dolžnik upniku terjatev, prisojeno s sodbo, poravnal le delno in ne v celoti. Takšno stališče je po prepričanju dolžnika zmotno, in sicer zato, ker je način, na katerega sta upnik in sodišče izračunala zakonske zamudne obresti, nezakonit. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo predlagani dokaz s postavitvijo izvedenca finančne stroke, češ da se izračun upnika sklada z izračunom sodišča. Pri tem obračuna obresti, kot ga je opravilo samo, sklepu ni priložilo in ga ni pojasnilo, zaradi česar sklepa ni mogoče preizkusiti. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo predpise, ki urejajo vprašanje zakonskih zamudnih obresti. Iz obračunov, ki jih je priložil upnik, je namreč razvidno, da so obresti obračunane po konformni metodi, čeprav ta način obračunavanja obresti ni več predpisan. V primeru zakonskih zamudnih obresti je določena letna obrestna mera, torej je dovoljeno konformno metodo uporabiti za vsako leto posebej, pri čemer se v naslednjem letu ponovno obrestuje le prvotna glavnica. Pri tem je pomembno, da je znesek obresti, izračunanih po konformni metodi, ob koncu obdobja, za katerega je določena obrestna mera, vedno enak znesku obresti, izračunanih po linearnem načinu. Če pa se konformna metoda uporabi za daljše obdobje, kar velja tudi za upnikov primer, to pomeni obrestovanje obresti, ki je prepovedano. Upnikov izračun obresti v konkretnem primeru torej ne bi bil napačen, če bi bile obresti izračunane po konformni metodi le za posamezna letna obdobja in bi se vsako leto obresti računale od istih glavnic, brez letne kapitalizacije obresti. Ker pa sta upnik in sodišče obresti po konformni metodi računala kontinuirano za celotno obdobje in sta pri tem obresti za vsako naslednje leto računala od glavnic, povečanih za letne obresti, sta s tem napačno uporabila zakonsko določbo, ki prepoveduje, da bi od zapadlih, pa neplačanih obresti tekle zamudne obresti. To pomeni, da je sodišče prve stopnje na med strankama nesporno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo in da je bil pravilen obračun obresti, ki ga je predložil dolžnik, saj je konformno metodo uporabil na pravilen način - brez letne kapitalizacije obresti. Iz previdnosti dolžnik še vedno vztraja pri dokazu s postavitvijo izvedenca finančne stroke, saj zgolj okoliščina, da se izračun upnika sklada z izračunom sodišča, ki je v javni rabi, ne predstavlja utemeljenega dokaza.

Pritožba ni utemeljena.

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z delno sodbo z dne

13.4.2001, opr. št. I Pd 100/94, zavezalo A. A., da mora A. C. plačati razliko v plači in dodatkih za vsak mesec, pričenši s

1.1.1986, do 1.6.1990 ter zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakega mesečnega obroka, ki zapade prvi dan v mesecu, do plačila.

Poleg tega jo je zavezalo, da mu mora plačati 225,55 SIT odškodnine za neizrabljen dopust za leto 1987 z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1.1.1988 dalje do plačila ter odškodnino za letalske vozovnice v točno določenih zneskih, ki zapadejo v plačilo vsako leto, pričenši z letom 1994, do vključno leta 2001. Po izračunu upnika mu je dolžnik na dan 29.3.2002 dolgoval iz naslova glavnice in zamudnih obresti

31.666.086,00 SIT, po večih vmesnih delnih plačilih je dolžnikov dolg na dan 4.4.2002 znašal še 2.807.926,10 SIT. Zaradi izterjave tega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 4.4.2002 do plačila je sodišče prve stopnje s sklepom o izvršbi z dne 19.3.2003 dovolilo izvršbo. Dolžnik je zoper sklep o izvršbi ugovarjal in trdil, da je upniku poplačal celotno terjatev ter da mu zato ne dolguje ničesar več. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom njegov ugovor zavrnilo.

Med strankama je nesporno, da je do razlike v izračunu obveznosti, ki jo ima dolžnik do upnika po pravnomočni sodbi, prišlo izključno zaradi uporabe različnih metod izračuna zakonskih zamudnih obresti.

Sodišče prve stopnje je obresti obračunalo po konformni metodi, takšna odločitev pa je po prepričanju sodišča druge stopnje, ki bo pojasnjeno v nadaljevanju, materialnopravno pravilna. Ob uporabi konformne obrestne mere za izračun zakonskih zamudnih obresti se tako pokaže, da dolžnik ni poravnal celotne terjatve upniku in da ugovorni razlog iz 8. točke 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami; v nadaljevanju: ZIZ) ni bil podan, zaradi česar ni bilo razlogov za ugoditev dolžnikovemu ugovoru, razveljavitev sklepa o izvršbi in ustavitev izvršbe.

V konkretnem primeru zamudne obresti od posameznih zneskov tečejo že od leta 1986 dalje. V tem obdobju (od leta 1986 do sedaj) so bile zamudne obresti urejene z več zakoni. Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78; v nadaljevanju: ZOR) je v 277. členu predpisoval zamudne obresti kot zakonsko posledico zamude pri izpolnitvi denarne obveznosti, pri čemer je bila obrestna mera zamudnih obresti enaka obrestim za hranilne vloge na vpogled v kraju izpolnitve. Z novelo ZOR v letu 1985 (Ur. l. SFRJ, št. 39/85) je bila obrestna mera zakonskih zamudnih obresti zvišana: od 13.8.1985 dalje je znašala toliko kot obrestna mera za hranilne vloge, vezane brez določenega namena za več kot leto dni. V letu 1989 je bil sprejet Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. SFRJ, št. 57/89), po katerem je bila obrestna mera zakonskih zamudnih obresti predpisana v višini eskontne stopnje, ki jo je mesečno določala Narodna banka Jugoslavije, povečane za 20%. V Republiki Sloveniji je enako ureditev prevzel republiški Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. RS, št. 14/92), ki je določal zakonske zamudne obresti kot stopnjo rasti cen na drobno v preteklem mesecu, preračunano na letno raven, povečano za realno letno zamudno obrestno mero 30%. Z novelo tega zakona (Ur. l. RS, št. 13/93) je bila ta stopnja znižana na 25%, vendar pa sta oba izrecno predpisovala izračunavanje zamudnih obresti po konformni metodi. Leta 1995 je stopil v veljavo Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 45/95, ZPOMZO), ki ni več izrecno predpisoval konformne metode obračunavanja zamudnih obresti, obrestno mero zakonskih zamudnih obresti pa je določil kot temeljno obrestno mero (tako imenovani TOM, ki je zagotavljal ohranitev realne vrednosti - revalorizacijo, ki jo je določala Banka Slovenije), povečano za 1,8-kratnik splošne eskontne mere Banke Slovenije. Ta zakon je bil ob uveljavitvi Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, veljati je pričel

1.1.2002) noveliran (Ur. l. RS, št. 109/2001 - ZPOMZO-A) in je obrestno mero zakonskih zamudnih obresti določil kot temeljno obrestno mero, povečano za 13,5% točk. Od 28.6.2003 pa velja Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. RS, št. 56/2003, ZPOMZO-1), ki predpisuje le še realno obrestno mero (brez valorizacije) ter je najprej določal 17%, od 1.1.2004 dalje pa 15,5% obrestno mero za obveznosti v domačem denarju (za obveznosti v tuji valuti pa znaša po določbah drugega odstavka 378. člena 8% letno, ker ZPOMZO-1 glede obveznosti v tujih valutih nima posebnih določb, ki bi predstavljale specialne določbe glede na OZ, kot to velja v primeru obveznosti v domačem denarju).

Dolžniku je treba pritrditi, da je ZOR prepovedoval obrestovanje neplačanih zamudnih obresti, vendar pa je od tega splošnega pravila dopuščal izjemo v tistih primerih, ko je bilo z zakonom določeno drugače (prvi odstavek 279. člena citiranega zakona). In drugi zakoni, sprejeti po uveljavitvi ZOR, so to dopuščali vse do

28.6.2003, ko je pričel veljati sedaj veljavni ZPOMZO-1. Tako je bila, kot je bilo že prej navedeno, uporaba konformne metode izrecno predpisana z Zakonom o obrestni meri zamudnih obresti iz leta 1989 in z Zakonom o obrestni meri zamudnih obresti iz leta 1992, od uveljavitve Zakona o predpisani obresti meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO) dalje pa so vsi zakoni do uveljavitve ZPOMZO-1 izjemo od prepovedi obrestnega obrestovanja določali na ta način, da so obrestno mero zamudnih obresti določali tako, da je bila sestavljena iz realnega in iz revalorizacijskega dela, pri čemer je bila za osnovo določitve obrestne mere zamudnih obresti vzeta prav revalorizacija obveznosti. Valorizacija obveznosti pa bi izgubila svoj temeljni namen, če se ne bi obračunavala sproti in če se ne bi vse od nastanka zamude pa do izpolnitve obveznosti, ne glede na obdobje, za katero je predpisana obrestna mera, pripisovala h glavnici, kar je temeljna značilnost obrestnega obrestovanja. Na ta način je bilo obrestno obrestovanje določeno (kot izjema od načelne prepovedi iz prvega odstavka 279. člena ZOR) tudi v času veljavnosti ZPOMZO in ZPOMZO-A. Poleg tega je bila v času veljavnosti ZPOMZO in ZPOMZO-A v sklepih Banke Slovenije (objavljenih v Uradnih listih RS št. 1/96, 61/96, 3/97, 23/97 in 81/97) temeljna obrestna mera izračunana na konformen način.

Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zakonske zamudne obresti, ki jih mora dolžnica plačati upniku, obračunalo na konformen način, kršilo zakonsko prepoved obrestnega obrestovanja, torej ne drži. Ne drži niti nadaljnji očitek, da bi moralo zamudne obresti po konformni obrestni meri obračunavati za vsako leto posebej in da ne bi smelo tako izračunanih obresti pripisovati glavnici.

Takšen način obračunavanja zakonskih zamudnih obresti bi bil namreč v nasprotju z ureditvijo, po kateri je revalorizacija obveznosti sestavni del obrestne mere.

V konkretnem primeru je bilo torej sporno le pravno vprašanje, ki ga je po prepričanju drugostopnega sodišča sodišče prve stopnje rešilo pravilno. Dolžnik je postavitev izvedenca finančne stroke v ugovoru predlagal neutemeljeno, neutemeljene pa so tudi njegove pritožbene trditve, da bi bil takšen dokaz potreben, saj zgolj dejstvo, da se izračun upnika sklada z izračunom sodišča, ki je v javni rabi, ne predstavlja utemeljenega dokaza. Dolžnik namreč ni zatrjeval, da bi sodišče predlogu za izvršbo ugodilo zato, ker bi (matematično) napačno izračunalo zamudne obresti in s tem višino terjatve, ki jo je potrebno še izterjati, ampak je bila sporna le izbira metode obračuna zakonskih zamudnih obresti, kar pa ni dejansko vprašanje, ki bi ga sodišče reševalo z izvedencem.

Pritožba dolžnika je torej neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in izpodbijani sklep prvostopnega potrdilo (2. točka

365. člena ZPP).

Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).