Jedro

Naziranje sodišča, ki je sledilo toženi stranki, češ da je toženec z nakupom na dražbi postal lastnik spornih objektov (torej tudi tistih delov, kar leži na sosednjih – tožničinih parcelah), je zmotno. Na podlagi sklepa izvršilnega sodišča je toženec v izvršilnem postopku lahko kupil kvečjemu nepremičnino, ki je grajena preko meje. Takšna gradnja pomeni kršitev lastninske pravice lastnika sosednje nepremičnine. Stvarnopravne posledice gradbenega posega določa 47. člen SPZ. Dokler medsebojna razmerja strank na ta način niso urejena, pa velja, da je tožnica postala z nakupom na javni dražbi ne le lastnica (kmetijskih) zemljišč, pač pa tudi vsega, kar je bilo tedaj na njih – tudi tistih (delov) objektov, ki stojijo na njih. Prodajajo se lahko le parcele, kakor so odmerjene. Izvršilna sodišča lahko prodajajo le posamezne stvari, ne pa njihovih sestavin – objektov – kot delov zemljišča, dokler ti niso ločeni od parcele, kot prostorsko odmerjenega dela zemeljske površine.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala, da ji izroči v neposredno posest nepremičnino parc. št. 2067/1 in parc. št. 2062/1 k.o. X tako, da z njiju odstrani vse svoje premičnine in se iz njiju tudi sama odstrani, opustitev vsakršnih dejanj in poseganj vanju ter za plačilo uporabnine v skupnem znesku 18.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov po 300,00 EUR od zapadlosti vsakega prvega v mesecu, in sicer od 1.6.2008 naprej. Pravdne stroške tožene stranke v višini 1.067,50 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je naložilo v plačilo tožeči stranki.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku.(1) Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku za izročitev nepremičnin ter vrnitev zadeve prvemu sodišču zaradi odločanja o uporabnini. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s plačilom njenih pravdnih in pritožbenih stroškov. Sodišču prve stopnje očita napačno uporabo temeljnih načel Stvarnopravnega zakonika.(2) Opozarja, da je sporni nepremičnini kupila na javni dražbi. Lastninsko pravico je pridobila na izvirni način. Vpis v zemljiško knjigo je bil le deklaratornega pomena. Skladno z 8. členom SPZ je zemljišče samostojna (glavna) stvar. Vse, kar je na njem, deli njegovo pravno usodo. Stavba deli usodo nepremičnine. Sama ne more biti predmet stvarnopravnih upravičenj. Sprejeta odločitev je pravno zmotna. Toženec ni kupil nepremičnine, kjer stojijo stavbe (to je parc. št. 2067/1 in 2062/1 k.o. X), pač pa parc. št. *119.S. Višina kupnine ni relevantna. Lastninska upravičenja na nepremičnini parc. št. 2067/1 in 2062/1 k.o. X gredo tožnici. Upravičena je zahtevati prenehanje vznemirjanj in prosto uporabo in koriščenje nepremičnin z neposredno posestjo od toženca. Ta ne zanika, da nepremičnini koristi in uporablja ter da je tožnica iz tega izključena. Ni relevantno, kakšno zemljišče se je kupovalo na dražbi. Pravno odločilno je – in s tem bi se moralo ukvarjati sodišče – le, kdo je lastnik kupljenih nepremičnini in kdo ju ima v posesti. Tožnica je dokazala pravno-relevantna dejstva iz 92. člena SPZ. Zato bi moralo sodišče ugoditi vrnitvenemu zahtevku. Ker toženec uporablja in zaseda njene nepremičnine brez pravne podlage, pa tudi zahtevku za plačilo uporabnine.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Vztraja, da je toženec na javni dražbi kupil objekte po cenitvah, čemur tožeča stranka ni nasprotovala. Izrecno je kupovala in plačala le kmetijska zemljišča. Odprto je le vprašanje določitve gradbene parcele k toženčevim objektom. Tožnica ni mogla kupiti funkcionalnega zemljišča k stanovanjski hiši, hlevu in seniku. Sodišče bi moralo zato ugotoviti njegov obseg.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica kot lastnica zahteva vrnitev stvari - parcelnih številk 2067/1 in 2062/1 k.o. X (92. člen SPZ) in prenehanje nadaljnjega poseganja vanju (99. člen SPZ). Trdila in dokazovala je, da je postala njuna lastnica na originarni način – z nakupom na javni dražbi leta 2005 v izvršilnem postopku In 35/2001 Okrajnega sodišča v Sevnici. Brez pravne podlage jih uživa oziroma ima v posesti toženec, ki neutemeljeno trdi, da sta njegovi, češ da jih je na dražbi kupil on. Toženec se je z ugovorom lastninske pravice na objektih branil tudi v pravdi. Trdil in dokazoval je, da je na javni dražbi kupil parc. št. *119/0 k.o. X z namenom, da kupi objekte (stanovanjsko hišo, hlev, senik), kar je tudi plačal. Tožena stranka je po njegovih navedbah kupovala, kupila in plačala le kmetijska zemljišča. 6. Sodišče je ugotovilo, da sta obe pravdni stranki kot kupca nastopali na isti javni dražbi zoper dolžnika v istem sodnem izvršilnem postopku. Dolžnikove nepremičnine so se prodajale po posameznih parcelnih številkah. Tožnica je pristopila kot kupka parc. št. 2067 in parc. št. 2062, ki sta bili opredeljeni kot kmetijsko in (delno) neplodno zemljišče, toženec pa kot kupec parc. št. *119.S, na katerem naj bi stali objekti. Obe sta dražili in kupili omenjene nepremičnine. Takoj po končani drugi dražbi je bilo ugotovljeno in obe stranki obveščeni, da objekti ne stojijo na parc. št. *119, ki jo je kupil toženec, pač pa na nepremičninah, ki ju je kupila tožnica. Kljub vloženim pravnim sredstvom sta bili po ugotovitvah sodišča prve stopnje nepremičnini parc. št. 2067 in 2062 domaknjeni in izročeni tožnici. Slednja je tudi v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica obeh nepremičnin.

7. Med strankama ni sporno, da imata sporni parceli po naknadno opravljeni parcelaciji novi parcelni številki, in sicer parc. št. 2067/1 in 2062/1, nepremičnina *119 k.o. X pa se je razdelila na parc. št. 3431/0 in 3432/0. Iz trditvene in dokazne podlage obeh strank izhaja, da stanovanjska stavba, ki naj bi jo kupil toženec, le delno stoji na parc. št. 3432, pretežno pa na tožničinem zemljišču parc. št. 2067/1. Gospodarsko poslopje, ki naj bi ga kupil toženec, pa delno stoji na parc. št. 2067/1 in delno na parc. št. 2062/1, ki sta obe v lasti tožeče stranke.

8. Ne glede na to je sodišče upoštevaje namen strank za nakup nepremičnin na javni dražbi, dejansko plačilo kupnine in toženčevo dejansko posest nad objektoma ocenilo, da je toženec na obeh objektih pridobil lastninsko pravico na originarni način. Zavrnilo je vrnitveni tožbeni zahtevek tožnice, posledično pa tudi zahtevek za plačilo uporabnine.

9. Pritožbi je treba pritrditi, da je taka odločitev materialnopravno zmotna.

10. Z vrnitveno tožbo se varuje lastninska pravica. Lastnik lahko od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari.(3) Pogoj za vrnitveni zahtevek je, da lastninska pravica ni prešla na drugega, temveč ima ta nelastnik stvar, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, nezakonito ali na temelju nekega pravnega naslova v dejanski oblasti, posesti ali imetništvu. V pravdi zaradi vrnitve stvari je jedro spora v dokazovanju nezakonitosti posedovanja (posesti ali imetništva) in v nasprotnem dokazovanju, da ima ta, ki ima na stvari dejansko oblast, do tega tudi pravico. Vprašanje lastništva je predhodno vprašanje za odločanje o vrnitvenem zahtevku.(4)

11. Pritožbi je treba pritrditi, da je o tem predhodnem vprašanju sodišče odločilo materialnopravno zmotno oziroma zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč še ni ugotovilo vseh potrebnih pravnorelevantnih dejstev. Javna dražba je bila opravljena leta 2005. Tedaj je že veljal SPZ. Dosledno je uveljavil načelo povezanosti zemljišča in objekta obziroma načelo enotnosti nepremičnine.(5) Zemljišče je samostojna – glavna stvar. Vse kar je na njem, ima enako pravno usodo kot zemljišče. Če del stavbe seže na sosednje zemljišče, je skladno z načelom superficies solo cedit tisti del zgradbe sestavina sosednje nepremičnine. Sestavina ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic, dokler se ne loči od glavne stvari.(6) Obrnjeno načelo (inverzija načela superficies solo cedit), po katerem je pravna usoda zemljišča vezana na pravno usodo zgrajene stavbe, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, je veljalo v prejšnji ureditvi. Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih(7) je v 21. členu določal, da se po samem zakonu lastninska pravica med drugim pridobi tudi z gradnjo na tujem zemljišču. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Pravdni stranki sta pridobili lastninsko pravico vsaka na svojih nepremičninah na originarni način – z odločbo izvršilnega sodišča, vendar le v obsegu v sklepu sodišča navedenih parcel, ki so pravno gledano vsaka zase obsegala tudi tiste (dele) objektov, ki so bili nad njimi.(8)

12. Naziranje sodišča, ki je sledilo toženi stranki, češ da je toženec z nakupom na dražbi postal lastnik spornih objektov (torej tudi tistih delov, kar leži na sosednjih – tožničinih parcelah), je torej zmotno. Na podlagi sklepa izvršilnega sodišča je toženec v izvršilnem postopku lahko kupil kvečjemu nepremičnino, ki je grajena preko meje. Takšna gradnja pomeni kršitev lastninske pravice lastnika sosednje nepremičnine. Stvarnopravne posledice gradbenega posega določa 47. člen SPZ. Dokler medsebojna razmerja strank na ta način niso urejena, pa velja, da je tožnica postala z nakupom na javni dražbi ne le lastnica (kmetijskih) zemljišč, pač pa tudi vsega, kar je bilo tedaj na njih – tudi tistih (delov) objektov, ki stojijo na njih. Prodajajo se lahko le parcele, kakor so odmerjene. Izvršilna sodišča lahko prodajajo le posamezne stvari, ne pa njihovih sestavin – objektov – kot delov zemljišča, dokler ti niso ločeni od parcele, kot prostorsko odmerjenega dela zemeljske površine.(9)

13. Zaradi napačne materialno pravne presoje je ostalo dejansko stanje o obsegu lastninske pravice, ki sta jo pravdni stranki pridobili z nakupom na javni dražbi, nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče ga ne more prvič ugotavljati samo. Zato je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP).

14. V njem bo moralo ponovno presojati ugovor tožene stranke o pridobitvi lastninske pravice na vtoževanih nepremičninah in s ponujenimi dokazi ugotoviti, v kakšnem obsegu tožena stranka uporablja nepremičnine tožeče stranke. Če bo ugotovilo, da posega v lastninsko pravico tožeče stranke, bo moralo vrnitivenemu zahtevku ugoditi in odločati tudi o zahtevku za plačilo uporabnine. Pri tem bo moralo primarno uporabiti določbe o stvarnopravnih reparacijah (95. in 96. člen SPZ). V tem okviru pa bo lahko presojalo tudi voljni element pravdnih strank pri nastopanju na dražbi in uporabi nepremičnin, na kar je opozarjalo v ugotovitvah izpodbijane sodbe.(10)

15. Svojo odločitev o vseh pravnorelevantnih dejstvih naj utemelji s pravilnimi in popolnimi razlogi. Pri ponovnem odločanju bo moralo ponovno odločiti tudi o pravdnih stroških, ki bodo vsebovali tudi stroške tega pritožbenega postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Ur. list RS, št. 26/1999 in naslednji, v nadaljevanju: ZPP).

Op. št. (2): Ur. list RS, št. 87/2002 in naslednji v nadaljevanju: SZP.

Op. št. (3): 92. člen SPZ.

Op. št. (4): Primerjaj: A. Berden, v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem – SPZ, GV Založba, Ljubljana, 2004, strani 475 do 476. Op. št. (5): 8. člen SPZ določa, da je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače. Op. št. (6): Drugi odstavek 16. člena SPZ.

Op. št. (7): Ur. list SFRJ, št. 6/80 in naslednji; ZTLR.

Op. št. (8): 42. člen SPZ v zvezi s 16. in 18. členom SPZ.

Op. št. (9): Prvi odstavek 18. člena SPZ.

Op. št. (10): Primerjaj: Strajnar Z., v: Verzija – predpostavke, obseg vračanja ter razmerje med obligacijskopravnimi in stvarnopravnimi povračilnimi zahtevki, Pb 1/2012, stran 29 do 30.