Jedro

Tožena stranka tožniku pred izdajo odločbe ni dala možnosti, da bi se izjasnil o okoliščinah, ki jih je tožena stranka štela za protislovne ali malo verjetne, čeprav je prav na njih oprla svojo odločbo. V postopku do izdaje izpodbijanega akta bi morala dati tožniku možnost, da se izjasni o tem, zakaj so bile nekatere njegove izjave na osebnem razgovoru drugačne kot pri podaji prošnje kot tudi do tistih okoliščin, ki jih je tožena stranka ocenila kot malo verjetne.

Izrek

Tožbi se ugodi in se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-584/2016/18 (1312-03) z dne 10. 4. 2017 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe navaja, da je pri podaji prošnje tožnik navedel, da je glavni razlog, da zaproša za mednarodno zaščito, ta, da je spremenil vero v krščanstvo. S kristjani se je dobival v tako imenovani domači cerkvi, po približno tednu dni pa so vdrli policisti, na kar so pobegnili iz hiše. Tekel je, pri tem pa padel in si poškodoval roko, ker ga je policist porinil. Ko so videli, da je hudo poškodovan in da krvavi, so ga pustili. V bolnici je bil približno 12 dni. Za tem dogodkom so mu iz neznane številke grozili z SMS-si, češ da je nevernik in nečist za družbo. Enkrat so hoteli na poti iz šole njegovega sina ugrabiti neznanci. Odločil se je, da z družino odide na pot. V nadaljevanju tožena stranka še povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve odločbe med drugim pojasnjuje, da v povezavi s sprejetimi SMS sporočili in poskusom ugrabitve sina ni mogoče zaključiti, da je policija tožniku odrekla pomoč in da ni bila pripravljena ukrepati. Pomoč na policiji je iskal in ta je želela registrsko številko avtomobila, ki je hotel odpeljati sina in tudi vpogledati v telefon zaradi telefonskih groženj. Oblastne strukture so torej nedvomno ukrepale. Pri tem pa tožena stranka meni, da je malo verjetno, da je tožnik grožnje resnično želel pokazati policiji predvsem zaradi dejstva, ker bi s tem naznanil oblastem, da spreminja vero. Tožena stranka ocenjuje, da tožnik v izvorni državi ni bil deležen dejanj preteklega preganjanja v povezavi s svojim zatrjevanim zanimanjem za krščansko vero. Vendar pa je potrebno presoditi, ali ima tožnik v času izdaje odločbe zaradi dejstva, da se je po prihodu v Republiko Slovenijo krstil v evangeličanski cerkvi, utemeljen strah pred prihodnjim preganjanjem. S tem v zvezi v nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena tožena stranka pojasnjuje, da je tožnik neprepričljiv v izjavi, da se nikoli ni udeleževal islamskih verskih dogodkov, saj je bil rojen v islamski družini in je tako tudi vzgojen in je malo verjetno, da ne bi sledil zapovedim in se udeleževal obredov. Toženi stranki se zdi tudi malo verjetno, da se je po pobegu iz domače cerkve poškodoval in so ga policisti pustili pri miru, ko so videli, da je poškodovan. Razen tega je pri podaji prošnje zatrjeval, da je bil v bolnici 12 dni, na osebnem razgovoru pa, da je bil 20 dni. Tudi glede poškodbe je bil neprepričljiv, saj je pri podaji prošnje zatrjeval, da si je poškodoval roko, na osebnem razgovoru pa, da si je zlomil roko v komolcu in poškodoval glavo, zaradi česar se je onesvestil. Toženi stranki se zdi tudi malo verjetno, da uradni organi tožnika ne bi iskali v bolnici. Nadalje iz dokumentacije upravne zadeve izhaja, da se je tožnik 13. dan po podaji prošnje za mednarodno zaščito krstil v evangeličanski cerkvi, vendar pa tožena stranka meni, da so imele dejavnosti tožnika od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Krstni list še ne pomeni, da je resnično spremenil vero. Krst je po mnenju tožene stranke zgolj izkoristil v namen lažje pridobitve statusa begunca. Glede na to, da je bogoslužje v evangeličanski cerkvi v Ljubljani, v kateri je bil tožnik krščen, samo ob nedeljah in praznikih, se je lahko tožnik pred obredom krsta samo enkrat udeležil bogoslužja. Prav tako naj bi se pred krstom dvakrat udeležil verouka, ki se je v azilnem domu izvajal ob sobotah. Glede na navedeno ni mogoče slediti tožnikovi izjavi, podani na osebnem razgovoru, da je po mesecu in pol obiskovanja cerkve brat A.A. pristal na obred krsta, saj iz krstnega lista izhaja, da se je krstil že po 13 dneh od vložitve prošnje za mednarodno zaščito.

2. Tožena stranka je v okviru presoje, ali je tožnik upravičen do priznanja subsidiarne zaščite, preučila številne informacije glede kristjanov in spreobrnitve v Iranu, vendar pa v povezavi z ugotovitvijo, da je tožnik neprepričljiv in neverodostojen, ni mogoče reči, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z resno škodo v smislu 1. alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). V primeru tožnika pa tudi ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 2. alineje 28. člena ZMZ-1, prav tako zaradi neprepričljivih izjav tožnika. Glede resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (3. alineja 28. člena ZMZ-1) pa tožena stranka ugotavlja, da v izvorni državi tožnika ne poteka mednarodni ali notranji oboroženi spopad, ki bi lahko zaradi samovoljnega nasilja pomenil resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilistov, kakršen je tožnik. Tožena stranka nadalje še navaja, da je prejela pripombe na informacije o izvorni državi s strani Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij, pri čemer so pooblaščenci tožnika komentirali zaključek poročila, iz katerega je razvidno, da poročilo močno kritizira situacijo v Iranu. Vendar tudi dodatne informacije ne morejo vplivati na sprejetje drugačne odločitve.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je v zvezi z očitkom, da prošnje ni vložil v najkrajšem možnem času, tožena stranka spregledala, da je prišel v Slovenijo v okviru tako imenovanega begunskega vala, ko so si države begunce podajale iz rok v roke. Glede na navedeno tožniku ni mogoče očitati, da prošnje ni vložil nemudoma, ampak šele po določenem času. Tožnik je bil povsod zavrnjen, da bo obravnavan kot vsi ostali in da naj počaka, kot vsi prisotni. Pri tem pa tožena stranka o teh okoliščinah tožnika ni povprašala, tožnik pa po naravi stvari ni mogel vedeti, da gre za relevantno okoliščino. Tožena stranka pa je to štela njemu v škodo, zaradi česar bi mu še toliko bolj morala ponuditi možnost, da se o tem ustrezno izjavi. Nadalje izraža tudi nestrinjanje z zaključki tožene stranke, da so izjave, ki jih je podal, malo verjetne, in da so izjave glede obiskovanja cerkva v Iranu neprepričljive in zavajajoče. Tožena stranka ni utemeljila, zakaj bi bile neprepričljive. Tožena stranka ne pojasni, ali bi bilo bolj primerno, da bi se krstil prej ali kasneje, ne pojasni, kakšen bi bil primeren rok za sprejem krsta in zakaj ravno 13. dan ni ustrezen. Prav tako tožnik izraža nestrinjanje z zaključkom tožene stranke, da ni mogoče zaključiti, da bi policija tožniku odrekla pomoč v zvezi s poskusom ugrabitve sina. Zmotno je tudi stališče, da grožnje neznanih oseb preko SMS-ov ni mogoče šteti za dejanje preganjanja. Nadalje se zdi toženi stranki tožnik neprepričljiv, ker je naprej zatrjeval, da je bil v bolnici 12 dni, drugič pa, da je bil 20 dni, kot tudi glede različnega navajanja svojih poškodb. Glede poškodb izjave niso nasprotujoče si, poleg tega pa mora tožena stranka, če odločbo opre na ugotovitev določenih nekonsistentnosti in protislovij v izjavah prosilca, le-tega soočiti s tovrstnimi neskladji in mu dati možnost, da se do tega izjasni. Tožena stranka pa tega ni storila, na navedene nejasnosti pa je v celoti oprla svoj zaključek, da tožnik ustvarja pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Takšna bistvena kršitev določb postopka pa vpliva na pravilnost in zakonitost odločbe. Tožnik pojasnjuje, da je bil v bolnici najprej neposredno po padcu, nato odpuščen, ker pa je imel težave s srcem, pa je moral ponovno v bolnico in je bil tako skupaj 20 dni. Nadalje v tožbi pojasnjuje, zakaj ne drži, da je malo verjetno, da iranski organi njega v bolnici, domu ali delavnem mestu ne bi iskali. Vsekakor bi ga morala tožena stranka o teh okoliščinah zaslišati in razjasniti nejasnosti, ne pa posplošeno sprejemati zaključkov. Glede časovnega neskladja o dolžini dobe, ki je pretekla med prošnjo za mednarodno zaščito in krstom, bi tožena stranka prav tako morala seznaniti tožnika in ga prositi, naj obrazloži nejasnosti. Ker tega ni storila, je napaka v postopku vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe. Nadalje tožnik še pojasnjuje, da so oblasti vse protestantske cerkve, ki uporabljajo perzijski jezik, zaprle. Spreobrnitev je strogo prepovedana. Nadalje tožnik v tožbi še podrobneje pojasnjuje o preganjanju kristjanov v Iranu oziroma tistih, ki se spreobrnejo v krščanstvo. Tožena stranka tožnika tudi ni ustrezno vprašala o tem, kaj mu grozi v Iranu, če bi kdo od bližnjih ali širše okolice izvedel, da je spremenil vero. Tožnik opozarja na to, da kadar so podane nekonsistentnosti in neskladja v izjavah prosilca, mora uradna oseba dati stranki možnost, da jih pojasni oziroma razčisti, kar je sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Tožena stranka pa tožniku ni dala te možnosti. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

5. Tožba je utemeljena.

6. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka štela, da pri tožniku niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1, ki določa, kdaj se nekomu prizna status begunca. Pri tem je izhajala iz stališča, da ni bil deležen dejanj preteklega preganjanja v zvezi s svojim zatrjevanim zanimanjem za krščanstvo. Ker je izhajala iz stališča, da do spremembe vere pri tožniku sploh ni prišlo, je sklepala, da ne more imeti utemeljenega strahu pred prihodnim preganjanjem. To svoje stališče je argumentirala s tem, da so nekatere tožnikove navedbe malo verjetne (na primer ta, da bi ga policisti pustili na miru, ko se je poškodoval), nekatere navedbe pa se razlikujejo v primerjavi z izjavami pri podaji prošnje in pri osebnem razgovoru. Svojo odločitev je oprla med drugim tudi na neskladnost med tem, da je obred krsta tožnik opravil 13 dan po podaji prošnje, na osebnem razgovoru pa je rekel, da je bilo to približno po mesecu in pol obiskovanja cerkve. Prišla je tudi do zaključka, da svoje prošnje ni vložil v najkrajšem možnem času. Po ugotovitvi tožene stranke je tožnik neprepričljiv in neverodostojen in je po njenem mnenju po odhodu iz Irana želel ustvariti pogoje za pridobitev statusa in zaradi tega tudi ni mogoče reči, da bi bil ob vrnitvi v Iran soočen z resno škodo (stran 22 odločbe).

7. V zvezi z zgoraj navedenimi ugotovitvami tožene stranke, ki temeljijo predvsem na določenih neskladnostih v izjavah tožnika, pa sodišče ugotavlja, da tožena stranka pred izdajo odločbe tožnika ni seznanila o tem, da je po njenem mnenju podal protislovne izjave, glede večih neskladnosti mu ni dala možnosti, da bi pojasnil, zakaj se njegove izjave na osebnem razgovoru razlikujejo od tistih pri podaji prošnje oziroma da bi pojasnil nekatera svoja ravnanja, zaradi katerih je tožena stranka njegovo prošnjo zavrnila.

8. V zvezi z zgoraj navedenim po mnenju sodišča tožnik v tožbi upravičeno opozarja najprej na to, da tožena stranka tožniku ni dala možnosti, da bi pojasnil, zakaj ni prošnje vložil v najkrajšem možnem času. Postavila mu je sicer vprašanje, ali je za mednarodno zaščito že zaprosil v kateri izmed članic Evropske unije, ali je zaprosil v Avstriji, kdo ga je informiral o tem, da lahko v Sloveniji zaprosi za mednarodno zaščito, ni mu pa postavila vprašanje, zakaj ni zaprosil za zaščito že v prvi varni državi. Nadalje je tožena stranka svojo odločitev, da prošnjo zavrne, sprejela tudi iz razloga, ker je prišlo do neskladja v izjavah glede tega, koliko dni je bil tožnik v bolnici in kakšne poškodbe je dobil, ko je bežal pred policisti. Vendar pa mu tudi s tem v zvezi na osebnem razgovoru ni dala možnosti, da bi se izjasnil, zakaj je dal na osebnem razgovoru drugačno izjavo kot pri podaji prošnje. Na osebnem razgovoru je tako dobil vprašanje, naj opiše dogodek, ko so v domačo cerkev vdrli policisti in je pri tem med drugim navedel, da si je zlomil roko v komolcu in poškodoval glavo ter da je ostal v bolnici 20 dni, pri čemer pa ga tožena stranka na osebnem razgovoru ni opozorila na to, da obstaja določena razlika v izpovedbi glede na tisto, kar je zatrjeval pri podaji prošnje, to neskladnost pa je med drugim uporabila za to, da je lahko njegovo prošnjo zavrnila, pri čemer mu pri osebnem razgovoru ni dala možnosti, da bi svoje neskladje v izjavah pojasnil in je tako tožnik za to dobil možnost šele pri vložitvi tožbe. Prav tako tožniku na osebnem razgovoru ni bilo postavljeno vprašanje, kako to, da ga iranski uradni organi po poškodbi niso iskali v bolnici, na domu ali na delovnem mestu, pa je to okoliščino tožena stranka tudi uporabila kot razlog za zavrnitev prošnje, čeprav mu ni dala možnosti, da bi se tožnik do tega izjasnil. Prav tako tožena stranka tožniku v upravnem postopku ni dala možnosti, da bi se izjasnil do tega, kako to, da je bil krščen 13 dni po vložitvi prošnje, po drugi strani pa je navedel, da se je dalj časa pripravljal na krst. Tudi to okoliščino je tožena stranka uporabila kot razlog za to, da je prošnjo tožnika zavrnila, čeprav ni dobil možnosti, da to neskladnost pojasni.

9. Tožena stranka torej tožniku pred izdajo odločbe ni dala možnosti, da bi se izjasnil o okoliščinah, ki jih je tožena stranka štela za protislovne ali malo verjetne, čeprav je prav na njih oprla svojo odločbo. V postopku do izdaje izpodbijanega akta bi morala dati tožniku možnost, da se izjasni o tem, zakaj so bile nekatere njegove izjave na osebnem razgovoru drugačne kot pri podaji prošnje kot tudi do tistih okoliščin, ki jih je tožena stranka ocenila kot malo verjetne. Tožnik pa je tako dobil šele s tožbo v upravnem sporu možnost, da pojasnjuje domnevno protislovnost svojih izjav ter dokazuje, da določeni dogodki, ki jih je navajal, niso malo verjetni. Iz navedenih razlogov je po mnenju sodišča prišlo do kršitve načela zaslišanja stranke, saj je treba skladno s prvim odstavkom 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, preden se izda odločba.

10. Iz zgoraj navedenega razloga je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek iz razloga po 3. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitev določb postopka, se do vseh navedb v tožbi ni opredeljevalo. Tožena stranka je pri ponovnem odločanju vezana na stališča sodišča, ki zadevajo vodenje postopka in uporabo materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče v obravnavani zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagal tožnik s predlogom za lastno zaslišanje, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu na ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).