Jedro

V tretjem odstavku 5. člena Pravilnika o načinu in pogojih izrabe dodatnega dopusta za ohranjanje psihofizične pripravljenosti je določeno, da se rekreacijski dopust mora izrabiti v tekočem koledarskem letu in ga ni mogoče prenašati v naslednje koledarsko leto. Tožena stranka zato tožniku v spornem letu ni mogla več omogočiti izrabe dodatnega dopusta iz preteklega leta. Zato tožbeni zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku omogoči izrabo 15-dnevnega dodatnega dopusta za ohranjanje psihofizične pripravljenosti v spornem letu za preteklo leto, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku omogoči izrabo 15-dnevnega dodatnega dopusta za ohranjanje psihofizične pripravljenosti v letu 2010 za leto 2009, ki mu je bil priznan z odločbo št. ... z dne 9. 11. 2010 (točka I izreka izpodbijane sodbe). Tožniku je naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne stroške postopka v znesku 160,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bil njegov zahtevek zavrnjen, ker tožnik v zahtevi za varstvo pravic ni navedel, da naj se mu koriščenje letnega dopusta omogoči v točno določenih dnevih in pa ker tožnik ni bil naveden v planu izrabe tega dopusta z dne 16. 4. 2010. Odločitev sodišča prve stopnje nima podlage v izvedenih dokazih in veljavni zakonodaji. Tožena stranka je tožniku z odločbo št. ... z dne 9. 11. 2010 sama priznala dodatni 15-dnevni dopust za ohranjanje psihofizične pripravljenosti v letu 2010 za leto 2009. Spor je nastal po izdaji te odločbe, saj tožena stranka tožniku ni omogočila izrabe priznanega dodatnega dopusta. Nedopustno je, da državni organi ne spoštujejo svojih lastnih odločitev, zato bi sodišče prve stopnje toženi stranki moralo naložiti, da izvrši svojo odločbo. Odločba z dne 9. 11. 2010 izrabe dodatnega dopusta ni pogojevala niti z obdobjem, kdaj naj bi tožnik ta dopust izrabil in tudi ne z nekakšnim planom, ki ga je pripravila tožena stranka sama in na katerega tožnika ni uvrstila. Za odločanje v tem sporu so bile podane procesne predpostavke in bi sodišče prve stopnje tožnikovemu zahtevku moralo ugoditi, saj ni bilo niti enega relevantnega argumenta za zavrnitev zahtevka. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik sicer uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo zmotno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, seveda ob upoštevanju trditvenega in dokaznega bremena v tem sporu. Ta dejstva so predvsem naslednja: - tožniku je bila kot vojaškemu pirotehniku pravica do 15-dnevnega dodatnega dopusta v letu 2010 za leto 2009 (tako imenovani rekreativni dopust) priznana šele z odločbo tožene stranke dne 9. 11. 2010, ki je bila izdana na podlagi tožnikove zahteve za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja z dne 3. 9. 2010; - delavci, ki so upravičeno do rekreacijskega dopusta ga 5 dni izkoristijo kot vodeni rekreacijski dopust v organizaciji Slovenske vojske, 10 dni pa ga izrabijo po svoji izbiri in na svoje stroške; - zadnji termini za organizirano izrabo 5 dni dodatnega dopusta v letu 2009 so bili predvideni v obdobju od 6. 9. 2010 do 15. 10. 2010 v A. in okolici B. ter v C. v D.; - iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnik v letu 2010 po 13. 11. 2010 (takrat mu je bila vročena odločba z dne 9. 11. 2010) od tožene stranke zahteval, da mu omogoči izrabo 10 dnevnega dela dodatnega dopusta, ki ga delavec izrabi po svoji izbiri in na svoje stroške; - tožnik ni predložil nobenih listin, ki bi dokazovale zahtevo za izrabo 10 dni dodatnega dopusta, obenem pa se ni odzval vabilu na zaslišanje pred sodiščem prve stopnje; - elektronskega dopisa tožnika z dne 27. 12. 2010 ni mogoče šteti za zahtevo za odobritev izrabe letnega dopusta, saj tožnik v njem E.E. le prosi za pomoč in usmeritev glede tega, kam naj se obrne za odobritev izrabe rekreacijskega dopusta glede na to, da termine določa nadrejeno poveljstvo.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku omogoči izrabo 15-dnevnega dodatnega dopusta za ohranjanje psihofizične pripravljenosti v letu 2010 za leto 2009. Tožnik je tožbo vložil šele 20. 4. 2011, pred tem pa je na toženo stranko 4. 2. 2011 v skladu s 100.a. členom Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS; št. 82/1994 s spremembami) naslovil zahtevo za varstvo pravic in v njej predlagal, da se mu za leto 2010 omogoči izrabo 15-dnevnega odmerjenega dodatnega dopusta za ohranjanje psihofizične pripravljenosti. Tožbenemu zahtevku ni možno ugoditi že zgolj zaradi časa vložitve tožbe oz. zahteve za varstvo pravic. Tretji odstavek 97.g. člena ZObr namreč določa, da pogoje in način izrabe dodatnega dopusta določi minister. Ta je to storil s Pravilnikom o načinu in pogojih izrabe dodatnega dopusta za ohranjanje psihofizične pripravljenosti z dne 31. 7. 2003 in Pravilnikom o spremembah in dopolnitvah tega pravilnika z dne 14. 12. 2004. V tretjem odstavku 5. člena sedaj veljavnega Pravilnika (3. člen Pravilnika o spremembah in dopolnitvah pravilnika o načinu in pogojih izrabe dodatnega dopusta za ohranjanje psihofizične pripravljenosti) je izrecno določeno, da se rekreacijski dopust mora izrabiti v tekočem koledarskem letu in ga ni mogoče prenašati v naslednje koledarsko leto. Navedeno pomeni, da tožena stranka glede na veljavno ureditev tožniku v letu 2011 ni mogla več omogočiti izrabe dodatnega dopusta iz leta 2010. To je tudi razumljivo glede na namen tega dodatnega dopusta, kakor je določen v 3. odstavku 97.g. člena ZObr. Dodatni dopust je namenjen ohranjanju telesne psihofizične pripravljenosti vojaških kontrolorjev letenja in članov posadk vojaških zrakoplovov, vojaških pirotehnikov in vojaških potapljačev.

Res je sicer, da je bil pri tožniku razlog za nemožnost izrabe dodatnega dopusta tudi v tem, da mu je bila pravica do tega dopusta priznana šele 9. 11. 2010, vendar to ne vpliva na dejstvo, da je bila izraba dopusta možna le do konca koledarskega leta in da ga ni bilo možno prenašati v naslednje leto. Sicer pa bi tožnik v času od 13. 11. 2010, ko mu je bila vročena odločba o priznanju pravice do izrabe 15-dnevnega dodatnega dopusta, pa do konca 2010, lahko po svoji izbiri zahteval izrabo 10 delovnih dni tega dopusta, pa tega ni storil. Tožnik je ves čas očitno pričakoval zgolj to, da mu bo tožena stranka omogočila takšno izrabo, vendar pa so določbe Pravilnika glede izrabe 10 delovnih dni dodatnega dopusta za ohranjanje psihofizične pripravljenosti povsem jasne. Delavec ta del dodatnega dopusta izrabi po svoji izbiri in na svoje stroške in nima pravica do povrnitve stroškov polnega penziona oz. hotelskih uslug glede prenočevanja in prehrane, pripada pa mu za ta čas nadomestilo plače kot če bi delal, razen za dneve, ki se štejejo za dela proste dneve.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni možno naložiti, da tožniku omogoči izrabo tistega dela dodatnega dopusta, ki sicer poteka v organizaciji Slovenske vojske, v njenih objektih. Drugi odstavek 3. člena Pravilnika namreč določa, da se rekreacijski dopust izrabi v dveh delih, od katerih en del traja nepretrgoma 5 delovnih dni, drugi del pa nepretrgoma 10 delovnih dni. V 6. členu Pravilnika pa je določeno, da rekreacijski dopust obsega 5 dnevni strokovno vodeni rekreacijski dopust v organizaciji Slovenske vojske in v objektih Slovenske vojske, pri čemer se lahko koristijo poleg kapacitet Slovenske vojske tudi kapacitete počitniških objektov ministrstva in rekreacijski dopust v trajanju 10 delovnih dni, ki ga delavec izrabi po svoji izbiri in na svoje stroške. Ob ugotovitvi, da je iz Ukaza za organizacijo in izvedbo petdnevnega dodatnega dopusta za ohranjanje psihofizične pripravljenosti v letu 2010 za leto 2009 (priloga B3) razvidno, da je bil zadnji predvideni termin v letu 2010 tisti, ki je potekal od 11. 10. 2010 do 15. 10. 2010, toženi stranki ni možno očitati, da tožniku v letu 2010 ni omogočila izrabe petdnevnega strokovno vodenega rekreacijskega dopusta. Tožena stranka tega dopusta tožniku ni bila dolžna omogočiti izven pogojev in načina, ki ga je minister za obrambo določil v Pravilniku.

Tožnik v pritožbi zavajajoče navaja, da je bil zahtevek zavrnjen zgolj zato, ker tožnik v zahtevi za varstvo pravic ni navedel, da naj mu koriščenje dodatnega letnega dopusta omogočijo v točno določenih dnevnih. Dejansko tožnik v času, ko je bila izraba dodatnega dopusta še možna, od tožene stranke sploh ni zahteval, da mu omogoči izrabo dodatnega dopusta.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti.