24. 6. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 3. junija 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 987/2000 z dne 8. 5. 2001 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu št. P 84/96 z dne 9. 6. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je kupoprodajna pogodba št. 198/07 - 333/93, ki je bila med pravdnima strankama sklenjena dne 16. 6. 1993, razdrta, in da je pritožnik (v pravdnem postopku toženec) dolžan tožeči stranki iz naslova zapadle najemnine (uporabnine) plačati znesek 216.575 SIT. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Zoper tako sodbo je pritožnik vložil pritožbo, Višje sodišče pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija navedeno odločitev sodišča. Meni, da sta sodišči prve in druge stopnje materialno pravo uporabili drugače, kot je sicer praksa slovenskih sodišč, predvsem tudi kot je praksa Vrhovnega sodišča v podobnih primerih, in da v izpodbijanih sodbah ni obrazložitve, zakaj gre v danem primeru za odmik od ustaljene sodne prakse. Pritožnik namreč zatrjuje, da je po ustaljeni sodni praksi za razdrtje pogodbe po drugem odstavku 126. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR) potrebna določitev primernega dodatnega roka za izpolnitev obveznosti, ki mora biti dana v pisni obliki, ne zadošča pa ustno dani dodatni rok. Pritožnik se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča SRS št. II Ips 141/86 z dne 10. 7. 1986. Ker sta sodišči prve in druge stopnje v obravnavanem primeru šteli, da zadošča ustno dani dodatni rok za izpolnitev obveznosti, ki ga je tožeča stranka pritožniku dala ob razgovoru dne 25. 7. 1994, naj bi šlo za odstop od ustaljene sodne prakse. Pritožnik zato meni, da mu je bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

B.

Odstop od ustaljene sodne prakse, ki ga pritožnik očita izpodbijanima sodbama, bi sicer lahko pomenil kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člen Ustave. Vendar je kršitev omenjene ustavne pravice podana le, če sta izpolnjena dva pogoja, in sicer da obstaja enotna in ustaljena sodna praksa in da izpodbijana odločitev od te prakse brez razumne obrazložitve odstopa. Pritožnik pa ni izkazal nobenega od navedenih pogojev.

Zgolj trditev, da je praksa slovenskih sodišč, predvsem tudi praksa Vrhovnega sodišča, v podobnih primerih drugačna, še ne zadošča za utemeljevanje odstopa od ustaljene sodne prakse.

Pritožnik se v ustavni pritožbi sicer sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 141/86 z dne 10. 7. 1986, v kateri naj bi Vrhovno sodišče zavzelo drugačno stališče od tistega, ki sta ga v obravnavani zadevi zavzeli sodišči prve in druge stopnje. Vendar pritožnik te sodbe ni predložil, zato ni izkazal, ali je v navedeni zadevi šlo za bistveno enake oziroma vsaj podobne dejanske in pravne okoliščine kot v njegovem primeru. Tudi če bi v zadevi, na katero se sklicuje pritožnik, šlo za enak dejanski in pravni stan, pa je Ustavno sodišče že večkrat povedalo, da samo en drugačen primer nujno še ne pomeni ustaljene sodne prakse.

Ker z izpodbijanima sodbama očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger