Jedro

V postopku je bilo ugotovljeno, da prizidek gradi tožnica, ta ugotovitev pa je skladna z izjavo, ki jo je dal tožničin prokurist na zaslišanju, ko je navedel, da „prenavljanje“ nadstreška v prizidek izvaja tožnica in da je dela na nadstrešku izvajala tožnica.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici naložila, da takoj po vročitvi odločbe ustavi gradnjo prizidka v notranjosti atrija na JV fasadi trgovine s pohištvom skupne dolžine cca 17 m, širine od 2,6 – 4,6 m, cca 62 m2 celotne površine, delno zaprto kot vhod – vetrolov v trgovino z razstavnim prostorom z vratnimi in okenskimi odprtinami in delno zaprto kot garažni boks s prehodom, nadkrito z enokapno streho, vse na zemljišču parc. št. 1129/1 k. o. ... (1. točka izreka). Navedeno gradnjo je tožnica dolžna odstraniti do 30. 2. 2011 in vzpostaviti zemljišče v prvotno stanje (2. točka izreka), z opozorilom, da se bo v nasprotnem začel postopek izvršbe z denarno prisilitvijo in postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah (3. točka izreka), za objekt pa so bile v 4. točki izreka odrejene tudi prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), s 5. točko izreka pa je bilo odločeno, da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve.

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je prvostopenjski upravni organ o zadevi odločal v ponovljenem postopku po odločitvi pritožbenega organa o odpravi odločbe z dne 28. 1. 2010. Gradbeni inšpektor je na zaslišanjih dne 13. 1. 2010 in 21. 1. 2010 ter po inšpekcijskem ogledu ugotovil, da tožnica gradi v izreku navedeni prizidek brez gradbenega dovoljenja. Ker gre za nelegalno gradnjo, je upravni organ v skladu s 152. členom ZGO-1 tožnici izrekel inšpekcijska ukrepa. V nadaljevanju obrazložitve upravni organ navaja zakonske določbe, na katerih temelji posamezna od naslednjih točk izreka.

Upravni organ druge stopnje je dodal 6. točko izreka, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep, v ostalem delu pa je tožničino pritožbo zavrnil in pojasnil, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje upravni organ prve stopnje odločil pravilno in zakonito. Kot nedovoljeno pritožbeno novoto je zavrnil pritožbeno navedbo, da tožnica ni inšpekcijska zavezanka, ker je samo delna uporabnica obravnavanega prizidka skupaj s A.A., in da je dejanski lastnik in investitor nadstreška B.B. Poleg tega pa je še dodal, da kupci s pridobitvijo lastninske pravice prevzamejo vse pravice in obveznosti in da jih zato zadenejo tudi sankcije nelegalne gradnje.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da v postopku ni bilo z ničimer izkazano, kdo je investitor objekta – prizidka in garažnega boksa in v kakšnih dimenzijah je ta zgrajen. Ves čas postopka naj bi zatrjevala, da je sporni prizidek zgradil B.B., kar naj bi ta potrdil s svojo izjavo. Tožnica naj še danes ne bi bila vknjižena kot lastnica spornega objekta. Poleg tega naj bi A.A. prav tako zgradil objekt na tem naslovu. Trdi, da pri zgraditvi obravnavanega prizidka ni šlo za gradnjo novega objekta, niti za zidavo ali nadzidavo, temveč le za dokončanje obstoječe stavbe, za zagotovitev njene polne funkcionalnosti in s tem dostop do poslovnih prostorov. Navaja, da je bila obstoječa stavba zgrajena že pred 31. 12. 1967, da zato gradbeno dovoljenje za stavbo ni bilo potrebno in da to tudi ni potrebno za dokončanje funkcionalnosti objekta. Sodišču predlaga, naj odpravi tako odločbo upravnega organa prve stopnje kot tudi druge stopnje in zadevo vrne v novo odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Glede na tožbene navedbe sodišče uvodoma poudarja, da v skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov. Kot upravni akt po ZUS-1 se šteje upravna odločba in drug tam našteti oblastveni posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). To pomeni, da je v tem upravnem sporu predmet preizkusa zakonitost odločbe upravnega organa prve stopnje, saj dopolnitev izreka (z novo 6. točko, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep), o kateri je odločil upravni organ druge stopnje, v tožničin pravni položaj ne posega. Pri preizkusu zakonitosti odločitve pa sodišče ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega prvostopenjskega akta in lahko upošteva tudi razloge pritožbenega upravnega organa, s katerimi ta v okviru svojih pooblastil v skladu z ZUP razloge izpodbijanega akta dopolni ali celo navede drugačne razloge (tretji odstavek 248. člena ZUP) za odločitev, ki je sicer ni odpravil ali spremenil. Izpodbijani ukrep gradbenega inšpektorja, ki ga je z zavrnitvijo tožničine pritožbe potrdil tudi drugostopni organ, temelji na določbah ZGO-1. Po 3. členu ZGO-1 se lahko gradnja ali rekonstrukcija objekta začne na podlagi gradbenega dovoljenja, razen če gre za enostaven objekt iz 3.a člena ZGO-1. Po 152. členu ZGO-1 (inšpekcijski ukrepi pri nelegalni gradnji) v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi v prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oz. zemljišče, če vrnitev v prejšnje stanje ni možna.

Neutemeljen je tožbeni ugovor, da v obravnavani zadevi ni izkazano, kdo je investitor prizidka, ki je predmet izpodbijane inšpekcijske odločbe. Iz obrazložitve je namreč razvidno, da je bilo v postopku ugotovljeno, da ta prizidek gradi tožnica, iz zapisnika z dne 13. 1. 2010, na katerega se v inšpekcijski organ sklicuje v obrazložitvi svoje odločitve, pa je razvidno, da je ta ugotovitev skladna z izjavo, ki jo je dal tožničin prokurist na zaslišanju dne 13. 1. 2010, ko je navedel, da „prenavljanje“ nadstreška (30 m2, katerega investitor je bil B.B.) v prizidek izvaja tožnica in da je dela na nadstrešku („prizidek 62 m2“) izvajala tožnica. Sklicevanje na izjavo B.B. z dne 14. 10. 2010, da je on investitor nadstreška, pa je pravilno, kot pritožbeno novoto, zavrnil že upravni organ druge stopnje.

Tudi v upravnem sporu lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člena ZUS-1). Po prej navedenem ne drži tožničina trditev, da je že ves čas postopka zatrjevala, da je investitor prizidka B.B. in da je ta to potrdil s svojo izjavo. B.B. je namreč izjavo dal po izdaji izpodbijane odločbe (14. 10. 2010).

Prav tako so nedovoljena tožbena novota tožbene navedbe, da sporni prizidek ne pomeni gradnje novega objekta, saj tožnica v upravnem postopku ni ugovarjala ugotovitvi, da gre za gradnjo, za katero potrebuje gradbeno dovoljenje. V tožbi niti ne pojasnjuje, zakaj tega ni uveljavljala že v upravnem postopku. Poleg tega je bil prokurist, ki ga tožnica v zvezi s tem predlaga kot pričo, v upravnem postopku že zaslišan, vendar tožnica v tožbi ne navaja, da upravni organ ne bi upošteval izjav, ki jih je dal na zaslišanju dne 13. 1. 2010 in na svojo željo še 21. 1. 2010. Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. V tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, zato je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji. Odločitev o zavrnitvi tožbe vsebuje tudi odločitev o stroških postopka, saj po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.