Jedro

Stališča sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu o izkazu (sedanjega) prvotoženčevega ravnanja v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve denarne terjatve tožnika ni razumeti tako, da bi od tožeče stranke zahtevalo izkaz namena oziroma celo dolžnikove krivde. Je pa zahtevalo subjektivno vez oz. časovno ″korelacijo″ med razpolaganjem s premoženjem in vložitvijo tožbe oz. predloga za izdajo začasne odredbe v tej konkretni zadevi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Ugotovilo je, da je tožeča stranka z verjetnostjo izkazala, da je prvotoženec s pogodbo z dne 15. 12. 2016 odsvojil 32 % poslovni delež v tožeči stranki družbi ... (notarski zapis pogodbe o odsvojitvi dela poslovnega deleža SV 1813/2016) ter da je s pogodbo z dne 21. 7. 2016 odsvojil svoj 1/2 solastni delež na nepremičnini svoji izvenzakonski partnerki, pri čemer nima drugega nepremičnega premoženja. Tožeča stranka je z verjetnostjo izkazala, da je prvotoženec razpolagal s svojim premoženjem v letu 2016, ne pa tudi kasneje, na način, da mu je preostalo zgolj s pravico prepovedi odtujitve in obremenitve ter z začasno odredbo obremenjeno premoženje in terjatev, ki jo ima do tožeče stranke (na kateri ta predlaga zavarovanje terjatve v tem postopku) in je bilo o njej odločeno s sodbo prvostopenjskega sodišča v letu 2018 oz. sodbo višjega sodišča v letu 2019. Ne glede na to, da je prvotoženec v letu 2016 odsvajal premoženje in bi takšno razpolaganje lahko onemogočalo ali oteževalo uveljavitev terjatve tožeče stranke, je glede na časovno oddaljenost razpolaganja s premoženjem (s pogodbami z dne 15. 12. in 21. 7. 2016) in vložitvijo tožbe ter začasne odredbe (tožbe 18. 9. 2018, začasne odredbe po vložitvi tožbe) prišlo do pretrganja subjektivne vezi med razpolaganjem in sedanjo nevarnostjo uveljavitve terjatve. Tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe ni pojasnila zakaj ni prej vložila tožbe in začasne odredbe glede na to, da je prvotoženec razpolagal s premoženjem že v letu 2016, tožba pa je vložena šele v letu 2018. Tožbo je vložila šele po več kot leto in pol po razpolaganju prvotoženca s premoženjem. Tožeča stranka ni z verjetnostjo izkazala sedanjega prvotoženčevega ravnanja v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve denarne terjatve tožeče stranke. Ni podala konkretnih navedb in predlagala dokazov, da prvotoženec ne potrebuje denarnih sredstev, ki so predmet zavarovanja s predlagano začasno odredbo, za preživljanje ter da njegovo preživljanje ob pomanjkanju teh ne bi bilo ogroženo. Tožeča stranka ni z verjetnostjo izkazala, da bi prvotoženec s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi izpostavlja sklep VSL III Ip 2764/2015. Z vsemi doslej podanimi navedbami in predloženimi dokazi je izkazala, da je prvotoženec pričel z odtujevanjem premoženja neposredno po tem, ko je bil obveščen o vložitvi prve tožbe v letu 2016 zoper njega, vsled česar danes praktično ne razpolaga z nobenim premoženjem, iz katerega bi se lahko poplačala tožeča stranka. Tako je izkazala njegovo aktivno ravnanje v smeri odtujevanja in skrivanja premoženja. Njegovo namero izogniti se obveznosti dokazuje dejstvo kdaj je pričel s tovrstnim početjem. Ne gre spregledati, da je bil vrsto let vpisan kot solastnik nepremičnine, nato pa je v kratkem času po sprožitvi prvega sodnega postopka zoper njega sklenil s svojo izvenzakonsko partnerko pravni posel, na podlagi katerega je nanjo prenesel svoj solastniški delež. Navedeno dejstvo bi moralo upoštevati sodišče ob presoji aktivnega ravnanja prvotoženca. Do prodaje poslovnega deleža prvotoženca je prišlo že konec leta 2016, kar pomeni več kot tri leta nazaj. Življenjsko in logično je, da denarnih sredstev, ki jih je prvotoženec prejel, že zdavnaj ni več na njegovem transakcijskem računu. Slednje predstavlja njegov modus operandi - aktivno ravnanje dokazuje, da si prizadeva, da ne bi imel nobenega premoženja, saj posledično ne bo mogla tožeča stranka na nič poseči. Prvotoženec živi s svojo izvenzakonsko partnerko, ki je formalno lastnica nepremičnine, kjer prebivata. Ker je zaposlena, njegovo preživljanje ni ogroženo. Prav tako se prvotoženec doslej ni zaposlil, čeprav gre za profil, ki je iskan in zanimiv za delodajalce, kar dokazuje, da mu preživljanje ne predstavlja problema in da slednje v posledici izdaje predlagane začasne odredbe ne bo ogroženo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do vprašanja aktivnega ravnanja prvotoženca in da to predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. ter 15. točki1 drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogel preizkusiti, izrek je razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom, sklep ima razloge o odločilnih dejstvih, ti niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Prav tako ni nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih o vsebini listin in med samimi temi listinami.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo pravno odločilna dejstva v zvezi z drugim pogojem za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve: da je prvotoženec s pogodbo z dne 15. 12. 2016 odsvojil 32 % poslovni delež v tožeči stranki družbi M. G. m.b.H. (notarski zapis pogodbe o odsvojitvi dela poslovnega deleža SV 1813/2016) ter da je s pogodbo z dne 21. 7. 2016 odsvojil svoj 1/2 solastni delež na nepremičnini svoji izvenzakonski partnerki, da prvotoženec nima drugega nepremičnega premoženja, da je bila tožba (v tej konkretni zadevi) vložena 18. 9. 2018, začasna odredba pa po tem2 (8. točka obrazložitve sklepa). Teh ugotovitev tožeča stranka ne izpodbija, jih celo ponavlja: da je prvotoženec pričel z odtujevanjem premoženja v letu 2016, da je z izvenzakonsko partnerko sklenil pravni posel, na podlagi katerega je nanjo prenesel svoj solastniški delež, da je do prodaje poslovnega deleža prvotoženca prišlo konec leta 2016, kar pomeni več kot tri leta nazaj.

6. ZIZ v drugem odstavku 270. člena določa, da mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Iz v pritožbi izpostavljenega primera v sodni praksi VSL III Ip 2764/2015 res izhaja, da besedilo zakona ne omenja, da bi nevarnost morala biti konkretizirana z dejanji oz. opustitvami dolžnika, ki bi bila usmerjena prav k onemogočenju ali otežitvi izterjave sporne denarne terjatve. Vendar stališča sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu o izkazu (sedanjega) prvotoženčevega ravnanja v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve denarne terjatve tožnika (7., 8. in 9. točka obrazložitve sklepa) ni razumeti tako, da bi od tožeče stranke zahtevalo izkaz namena oziroma celo dolžnikove krivde3. Je pa zahtevalo subjektivno vez oz. časovno ″korelacijo″ med razpolaganjem s premoženjem in vložitvijo tožbe oz. predloga za izdajo začasne odredbe v tej konkretni zadevi (8. točka obrazložitve sklepa). ZIZ je (v primerjavi z ZIP) ohranil bistvo pogoja, to je nevarnost oviranja izvršbe zaradi konkretnega dolžnikovega ravnanja, vendar je - gramatikalno gledano - dogajanje prestavil v zgodnejšo točko, torej da je zaradi dolžnikovega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Dolžnikovega ravnanja časovno ne opredeljuje, določa pa sedanjost izvršbe, kar bi posledično pomenilo, da mora dolžnik ogrožujoče ravnati v sedanjosti ali preteklosti. Ravnanje v takšnem časovnem trenutku je preprosteje dokazati, [...]. Predlagatelj pri dokazovanju ovirane izvršbe ni omejen le na sedanjost. ZIZ je pogoj subjektivne nevarnosti za uveljavitev denarne terjatve razširil (predvsem s tem, da je mogoče upoštevanje dolžnikovih preteklih in zdajšnjih ogrožujočih ravnanj) ter tako predlagatelju olajšal pot do začasne odredbe, [...]4. Takšno stališče je sodišče druge stopnje že zavzelo v obravnavanem spisu v primerljivih dejanskih okoliščinah v sklepu II Cpg 154/2019 z dne 27. 11. 2019 glede prve predlagane začasne odredbe. Enako je bilo stališče Višjega sodišča v Mariboru v sklepu I Cp 428/2019 med istimi strankami in v primerljivih dejanskih okoliščinah kot v tem sporu.

7. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da naj bi sodišče izpostavilo, da je bil poslovni delež prvotoženca prodan za 750.000,00 EUR, da tožeča stranka ni izkazala, da prvotoženec nima več denarja, da slednje izhaja iz zatrjevanj tožeče stranke, vendar teh stališč ni v izpodbijanem sklepu. Bila so v sklepu z dne 11. 4. 2019, ki je bil po pritožbi tožeče stranke razveljavljen s sklepom sodišča druge stopnje II Cpg 82/2019 z dne 4. 6. 2019. 8. Pritožbene navedbe, da tožeča stranka nima možnosti vpogleda v transakcijski račun prvotoženca, da je realno pričakovati, da bo denarna sredstva, kolikor jih ne bo porabil, nakazal na bančni račun v tujini, do katerega tožeča stranka nima dostopa, da je to potrebno presojati v luči postopanj prvotoženca, da si prvotoženec prizadeva, da bi postopke zavlekel in se izognil odgovornosti, da navedeno potrjuje njegovo postopanje, da je podal več predlogov za prekinitev postopka, ki so bili neutemeljeni, predstavljajo nedopustne pritožbene novote. Ker tožeča stranka ni pojasnila zakaj navedb ni mogla podati pravočasno v predlogu za izdajo začasne odredbe, jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Nadaljnje navedbe tožeče stranke, da naj bi bilo med strankama več sodnih postopkov, ki bodo za prvotoženca predstavljali ogromno finančno breme okoli 500.000,00 EUR, kolikor bo tožeča stranka uspela, kar naj bi bilo več kot verjetno, da od prvotoženca terja plačilo velikega denarnega zneska, ki bistveno presega vrednost po pravnomočni sodbi Delovnega sodišča v Celju Pd 216/2016 z dne 21. 6. 2018, so le subjektivna stališča tožeče stranke in ne pomenijo utemeljitve drugega pogoja za izdajo začasne odredbe. Prav tako ne povzemanje premoženjskega stanja prvotoženca, da je nezaposlen, da je lastnik zgolj enega osebnega vozila, ki mu vrednost vsakodnevno pada, ker gre samo po sebi za objektivna dejstva, ki ne predstavljajo subjektivnega ravnanja prvotoženca za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve.

10. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe iz dodatnega razloga, ker tožeča stranka ni dokazala neznatne škode. Tretji odstavek 270. člena ZIZ določa, da upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Pritožbene navedbe, da je partnerka prvotoženca zaposlena, da njegovo preživljanje ni ogroženo, da je pri tožeči stranki zaposleno večje število ljudi, ki so odvisni od prihodkov tožeče stranke in bodo slednji ogroženi, predstavljajo nedopustne pritožbene novote, ki jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Tožeča stranka v pritožbi prihaja v nasprotje s seboj, ko po eni strani navaja, da preživljanje prvotoženca ni ogroženo in da gre za neznatno škodo, po drugi strani pa da je prvotoženec nezaposlen, vsled česar mora pokrivati tudi svoje tekoče življenjske stroške in stroške svoje družine. Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da prepoved izterjave pravnomočno prisojene terjatve prvotožencu 149.290,46 EUR s pripadki in da manjša odložitev tega ne bo ogrozila njegovega preživetja ter da gre za neznatno škodo. Pritožbena navedba, da bo zelo velika škoda za tožečo stranko, kolikor ne bo izdana začasna odredba, saj ji bo onemogočena realizacija sodne odločbe, ni upoštevna, kajti tehtanje škod za stranki ni pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, temveč v zavarovanje nedenarne terjatve po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ.

11. Sodišče prve stopnje je ob primerljivem dejanskem stanju kot v prvi predlagani začasni odredbi sprejelo enak ter pravilen materialnopravni zaključek o neobstoju drugega pogoja za izdajo začasne odredbe.

12. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

13. Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 V pritožbi je v istem stavku dvakrat zapored navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Verjetno gre za pisno pomoto in je drugič mišljena 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. 2 Obravnavani predlog za izdajo začasne odredbe je drugi v tej zadevi in ga je tožeča stranka vložila 17. 3. 2020. 3 Dokazovanje konkretnega obarvanega namena za določeno ravnanje bi bilo preveliko breme (N. Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, Založba Scientia Iustitia, Ius software, GV Založba Ljubljana 2015, stran 48, 50). 4 N. Pogorelčnik Vogrinc, navedeno delo, stran 45, 46.