Jedro

Določba 3. odstavka 9. člena ZKP zavezuje sodišče, da osebi, ki ji je vzeta prostost, vroči sodno pisanje skupaj s prevodom.

Predmet preizkusa v pritožbenem postopku je sodba v slovenskem jeziku, ne pa njen morebitni prevod.

S tem ko se zagovornik sklicuje na netočnost prevoda prvostopenjske sodbe, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede pravno relevantnega procesnega dejstva, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

Morebitne pomanjkljivosti v prevodu sodbe, ki so očitno pravno pomembne, lahko vplivajo na obdolženčevo pravico, da z vložitvijo rednega ali izrednega pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. Vendar je treba takšne napake v prevodu najprej z verjetnostjo izkazati in nato tudi dokazati njihov vpliv na zakonitost sodbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. V.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 80.000 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo V.J. (obsojenca) spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ ter mu izreklo kazen 9 mesecev zapora. Po 40. členu KZ mu je izreklo tudi stransko kazen "izgon iz ozemlja Republike Slovenije" za čas 3 let. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 23.10.2002 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 30.12.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti z navedbo, da "izpodbija sodbo v celoti". Predlagal je, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagala njeno zavrnitev. S tem, ko je sodišče prve stopnje obsojencu vročilo le prevod sodbe in "brez privezanega originalnega izvoda", ni zagrešilo takšne kršitve določb kazenskega postopka, ki bi vplivale na zakonitost sodne odločbe. Ni mogoče zatrjevati, da zato obstojita dve kazenski sodbi za isto dejanje in da bo zato obsojenec napačno razvrščen pri prestajanju kazni na Hrvaškem. Iz dokumentov, ki jih je dobila ta država v zvezi s prestajanjem kazni, je povsem jasno razvidno, za katero kaznivo dejanje je bil obsojenec spoznan za krivega. Izreku sodbe po njenem mnenju tudi ni mogoče očitati nerazumljivosti, saj tako originalna sodba kot tudi njen prevod vsebujeta opredelitev kraja kaznivega dejanja in je protispisno zatrjevanje v zahtevi za varstvo zakonitosti, da kraj dejanja ni opredeljen.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje obsojencu, ki je hrvaški državljan, izročilo prepis sodbe le v hrvaškem, ne pa tudi v slovenskem jeziku. Zagovornik je takšno ravnanje sodišča v pritožbenem postopku izpodbijal in se skliceval na bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP, višje sodišče pa je ugotovilo, da sicer gre za "nepravilno uporabo določb kazenskega postopka", da pa ta ni vplivala in tudi ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe in da zaradi tega obsojencu tudi ni bila prekršena pravica do obrambe.

Vložnik zahteve višjemu sodišču očita, da takšnega svojega stališča ne argumentira in navaja, da je tudi napačno; trdi, da "sodba brez privezanega originalnega izvoda ni verodostojna", saj za isto dejanje obstajata in se bosta uporabljali dve sodbi (v Sloveniji v slovenskem jeziku, obsojenec in njegova matična država pa bosta uporabljala sodbo v hrvaškem jeziku) in da obsojenec svojega izvoda ne more uporabljati nikjer, še najmanj pa v kazenskem postopku s pravnimi sredstvi. V navedenem zagovornik vidi "absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka".

Po 1. odstavku 9. člena ZKP sodišče vabila, odločbe in druga pisanja pošilja v slovenskem jeziku. Po 3. odstavku citirane določbe osebi, ki ji je vzeta prostost, vroči tudi prevod pisanj iz prvega odstavka tega člena v jeziku, ki ga uporablja v postopku, če se po drugem odstavku prejšnjega člena tega zakona ni odpovedala pravici do prevajanja. Navedene zakonske določbe sodišče zavezujejo, da osebi, ki ji je vzeta prostost, vroči sodno pisanje skupaj s prevodom. Sodni red določa (83. člen), da se listina, če obsega več listov, spne z vrvico, tako pa se postopa tudi, če je izvirni listini priložen prevod, ki ga je naredil sodni tolmač. Ugotoviti je mogoče, da je bil izvirnik sodbe (111. člen Sodnega reda), ki se nahaja v spisu in kateremu je priložen tudi prevod, sestavljen v predpisani obliki in v skladu z navedenimi določbami.

Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo kršitev določb kazenskega postopka, ker obsojencu, ki je bil v priporu, ni bil vročen tudi prepis sodbe v slovenskem jeziku. Obrazloženo pa je zavrnilo zagovornikove pritožbene navedbe, da "zaradi tega ni mogel vložiti pritožbe" in s tem v zvezi poudarilo, da je zagovornik vpogledal v spis in med drugimi listinami fotokopiral tudi sodbo sodišča prve stopnje v slovenskem jeziku. S tem je odgovorilo na pritožbene navedbe "o kršitvah pravice do obrambe" v povezavi z ustavno pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave Republike Slovenije), zato je neutemeljen vložnikov očitek sodišču druge stopnje, s katerim smiselno zatrjuje kršitev določbe 1. odstavka 395. člena ZKP. Ker zagovornik vpliva zatrjevane procesne kršitve na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe v pritožbenem postopku ni uveljavljal, sodišče druge stopnje v tej smeri ni bilo dolžno ničesar pojasnjevati in "argumentirati". Tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik z ničemer ne izkaže, da bi omenjena kršitev zakona kakorkoli vplivala na obsojenčevo ustavno jamstvo do učinkovitega pravnega sredstva.

Na posplošeno uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni mogoče odgovoriti, ker so te navedbe povsem nedoločne in neobrazložene in jih zato ni mogoče preizkusiti (1. odstavek 424. člena ZKP). Iz enakih razlogov je neupoštevno tudi zagovornikovo sklicevanje na "relativno kršitev", ki pa jo zagovornik utemeljuje z ugotavljanjem domnevno nepravilnega prevoda sodbe iz slovenskega v hrvaški jezik.

Kolikor zagovornik zanika točnost prevoda sodbe in ko navaja, da "hrvaški prevod sodbe izpodbija iz razloga zmotne uporabe materialnega prava", je treba pojasniti, da kazenski postopek v Republiki Sloveniji praviloma teče v slovenskem jeziku (1. odstavek 6. člena ZKP) in da so tudi vsa sodna in druga pisanja v slovenskem jeziku. Tudi predmet preizkusa v pritožbenem postopku je lahko le sodba v tem jeziku, ne pa morebiten njen prevod, za katerega je odgovoren sodni tolmač. Ta je v skladu s Pravilnikom o sodnih tolmačih (Uradni list RS, št. 49/2002 z dne 5.6.2002) med drugim dolžan svoje delo opraviti vestno, natančno in po svojem najboljšem znanju (1. odstavek 34. člena Pravilnika) pod pogoji, ki jih določa zakon, je za kriv prevod lahko celo kazensko odgovoren (1. odstavek 289. člena KZ). Pravilnost prevoda z izvirnikom tolmač potrjuje z napisom ali odtisnjenim zaznamkom (1. odstavek 35. člena Pravilnika). S tem, ko se zagovornik sklicuje na netočnost prevoda, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede pravno relevantnega procesnega dejstva, česar pa zagovornik v pritožbenem postopku ni zatrjeval. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti. Vrhovno sodišče ob tem ne zanika, da morebitne pomanjkljivosti v prevodu sodbe, ki so očitno pravno pomembne, ne bi mogle vplivati na obdolženčevo pravico, da z vložitvijo rednega ali izrednega pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. Vendar je treba takšne napake v prevodu najprej z verjetnostjo izkazati in nato tudi dokazati njihov vpliv na zakonitost sodbe, vsega tega pa v tem primeru zagovornik ni storil. Izreku prvostopenjske sodbe tudi ni mogoče očitati nerazumljivosti in nejasnosti glede opredelitve kraja storitve kaznivega dejanja, saj iz opisa jasno izhaja, da je obsojenec dvema osebama, ki nista imela ustreznih dovoljenj, omogočil vstop v Republiko Slovenijo. Zato tudi smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Zagovornik se tudi ne strinja z izrekom zaporne kazni in se zavzema za izrek pogojne obsodbe. Na ta način ne zatrjuje kršitve zakona v zvezi z izrekom kazenske sankcije (5. točka 372. člena ZKP), pač pa izraža nestrinjanje z njeno odmero, kar pa ni predmet tega izrednega pravnega sredstva.

Ker po navedenem ni bilo mogoče pritrditi nobenemu od razlogov, ki jih uveljavlja zagovornik, je vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v celoti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Odločitev o dolžnosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena in 3. odstavkom 92. člena ZKP.