Jedro

V obravnavani zadevi je carinski organ opravil naknadno preverjanje sprejetih deklaracij na pravni podlagi 78. člena CZS. Očitki tožnice, da ob uvozu carinski organ ni opravil pregleda spornega blaga in ni imel nobenih dvomov oziroma zadržkov glede njegove vrednosti, niso utemeljeni, saj je tudi Sodišče Evropskih skupnosti (SES) v sodbah že zavzelo stališče, da dolžnik ne more opreti legitimnega pričakovanja na dejstvo, da so navedbe v deklaracijah s prilogami prvotno carinski organi države članice sprejeli, ker vloga teh služb pri prvem sprejetju deklaracij nikakor ne ovira opravljanja kasnejših preverjanj.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Sežana v 1. točki izreka ugotovil pravilno uvrstitev v tarifno oznako 6203 42 31 kombinirane nomenklature (KN) za moške jeans hlače iz 100 % bombaža, sproščene v prost promet v 5. postavki carinske deklaracije številka 23266 z dne 12. 11. 2008 Izpostava Terminal Ljubljana in pravilno uvrstitev v tarifno oznako 9113 90 10 KN za pasove za ure iz umetnega usnja, sproščene v prost promet v 2. postavki carinske deklaracije številka 15815 z dne 4. 8. 2008 Izpostava Terminal Ljubljana; v 2. točki izreka je ugotovil pravilno carinsko vrednost moških in ženskih jeans hlač po 7. carinskih deklaracijah v višini 434.984,60 EUR; v točki 3 izreka je ugotovil, da se za očala, sproščena v prost promet po v tej točki navedenih deklaracijah, uporabi splošna davčna stopnja 20 %; ter v 4. točki izreka je določil dolgovani znesek uvoznih dajatev in pripadajočih obresti za moške in ženske jeans hlače iz 2. točke izreka (prva alineja in druga alineja) znesek davka na dodano vrednost s pripadajočimi obrestmi za očala iz 3. točke izreka ter oboje naložil v plačilo tožnici v roku 10 dni po vročitvi odločbe z nesuspenzivnim učinkom pritožbe (5. točka izreka) ter v 6. točki izreka odločil, da stroški postopka bremenijo tožnico. Iz obrazložitve je razvidno, da je carinski organ opravil inšpekcijski nadzor nad izvajanjem carinskih postopkov in carinske vrednosti v skladu z 21. členom Zakona o carinski službi (v nadaljevanju: ZCS-1) ter na podlagi člena 78 Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti (ULL 302 z dne 19. 10. 1992 s spremembami, v nadaljevanju: CZS). Inšpekcijski nadzor je rezultiral v izdaji zapisnika z dne 6. 9. 2010, na katerega je tožnik podal pisne pripombe, ki so bile v odločbi zavrnjene. Carinski organ je na podlagi 78. člena CZS ponovno pregledal blago, ki je bilo prijavljeno z zadevnimi carinskimi deklaracijami ter na podlagi ugotovljenih dejstev sprejel potrebne ukrepe za ureditev položaja. Potrebno je bilo na novo določiti carinsko vrednost blaga po 7. deklaracijah (tabela št. 1 v izpodbijani odločbi), po katerih je tožnica sprostila v prost promet ženske in moške jeans hlače. Osnova za določitev nove vrednosti obravnavanega blaga je bil analitski izpis carinskih deklaracij iz carinskega informacijskega sistema Carinske uprave RS (SICIS, SIAIS) z določenimi parametri: obdobje izvajanja carinskega postopka od 1. 1. 2008 do 1. 1. 2010 in upoštevano obdobje začetka recesije; carinski postopek – sprostitev v prost promet, v polju 37 carinske deklaracije šifra postopka 40xx; vsi uvozniki, ki so sproščali v prost promet, pri vseh izpostavah v RS; tarifna oznaka blaga 6204 62 31 KN in 6203 42 31 KN ter država porekla blaga Kitajska. Iz izvora deklaracij, ki so izpolnjevale te pogoje, se je upoštevalo blago, ki se je sproščalo v prost promet po enaki tarifni oznaki – torej gre za podobno blago iz kupoprodajnega posla na enaki komercialni ravni in za enako oziroma podobno količino, kot je količina blaga, ki se vrednoti. V primerih, ko tak nakup prodajnega posla ni bilo, je carinski organ upošteval transakcijsko vrednost podobnega blaga, ki je bilo prodano na drugi komercialni ravni in ali tudi v drugačnih okoliščinah. Upoštevala se je najnižja ugotovljena vrednost. Carinski urad je torej opravil vrednotenje blaga na podlagi pooblastil iz a. točke prvega odstavka 181. člena Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (Uradni list L, št. 253 z dne 11. 10. 1993 in spremembe; v nadaljevanju: Izvedbena uredba), in sicer na temelju določil b. točke drugega odstavka 30. člena CZS v zvezi s členom 151 Izvedbene uredbe. Carinski urad je med drugim v postopku preverjanja dokumentov družbe ugotovil precej neskladij med fakturami, ki jih je podrobno opisal v izpodbijani odločbi. Za določeno blago je bilo ugotovljeno napačno uvrščanje blaga, ki ga je carinski organ popravil, vendar pa je obračun uvoznih dajatev ostal nespremenjen, saj je carinska stopnja ostala ista. V primeru, ko so bili na novo določeni tarifna oznaka za pasove za ure iz umetnega usnja, pa finančne posledice v izpodbijani odločbi niso rezultirale, saj se na podlagi 50. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) naknadna izterjava uvoznih dajatev ne opravi, če znesek, ki bi se moral izterjati, znaša manj kot 10 EUR. Postopek za novo ugotavljanje carinske vrednosti se je skladno z a. točko prvega odstavka 181. člena Izvedbene uredbe začel na podlagi upravičenega dvoma o prijavljeni vrednosti, saj je prijavljena vrednost za jeans hlače za moške in ženske močno odstopala od vrednosti za podobno blago, ki je bilo sproščeno v prost promet v RS, po izpisu iz SICIS-a v enakem obdobju. Ker so bili carinski organi v dvomih, so sicer zaprosili za dodatne informacije v skladu s četrtim odstavkom 178. člena Izvedbene uredbe po dostavitvi dodatnih listin, ki bi dokazovale dejansko carinsko vrednost blaga, kot so plačilo banke v tujino, kupoprodajno pogodbo, asignacijsko pogodbo, nakladnico, zavarovalno polico, obračun stroškov prevoza, trgovinski račun, dejanska izvozna licenca iz Kitajske oziroma druga dokumentacija, ki bi dokazovala ustreznost carinske vrednosti za prijavljeno blago. Prvostopenjski organ je na drobno opisal, zakaj dostavljeni dokumenti ne predstavljajo verodostojne podlage (pri asignacijskih pogodbah prvo nastopa kot kupec blaga tožnik, v nadaljevanju pogodbe pa je naveden kot kupec druga družba z omejeno odgovornostjo in se zato asignacijske pogodbe niso upoštevale kot verodostojen dokument). Po opravljenem postopku iz a. in b. točke drugega odstavka 30. člena CZS so se določile nove carinske vrednosti blaga za ženske jeans hlače uvrščene v tarifno oznako 6204 62 31 KN s TARIC kodo 90 in moške jeans hlače uvrščene v tarifno oznako 6203 42 31 KN s TARIC kodo 00. Nove dobljene cene so bile približno štirikrat višje kot prijavljene pa še vedno nekajkrat nižje kot povprečne cene prijavljenih izdelkov v primerljivem obdobju. Inšpekcijski nadzor je torej rezultiral v novo določeni carinski vrednosti blaga po 7. carinskih deklaracijah, ki so navedene v tabeli št. 1 izpodbijane odločbe, v višini 434.984,60 EUR, znesek carine po konvencionalni carinski stopnji 12 % je 52.198,15 EUR, davčna osnova v višini 487.182,75 EUR in pravilen znesek DDV 97.436,55 EUR, izračunan po stopnji 20 %, premalo plačane dajatve iz naslova carine v višini 34.198,49 EUR in DDV v višini 63.837,18 EUR; skupaj z obrestmi, kot je to navedeno v 4. točki izpodbijane odločbe.

V inšpekcijskem nadzoru so se preverjali tudi pogoji za obračun DDV po znižani davčni stopnji 8,5 % za blago z nazivom v polju 31 carinske deklaracije korekcijska očala po štirih carinskih deklaracijah. Tožnik v času izvajanja inšpekcijskega nadzora ni dokazal z dodatnimi dokazili, da so to očala za korekcijo vida. V skladu z navedenim inšpektor smatra, da niso izpolnjeni pogoji za obračun in plačilo DDV po nižji 8,5 % stopnji iz drugega odstavka 41. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: ZDDV-1). Zato se po teh carinskih deklaracijah določi splošna DDV 20 % stopnja in opravi naknadni obračun dajatev v višini 232,38 EUR DDV in 18,14 EUR obresti.

Drugostopenjski organ je izpodbijano odločbo v celoti potrdil. Zavrnil je različne pritožbene ugovore na primer v zvezi z uporabo jezika v postopku, v zvezi z dejstvom, da pri naknadnem obračunu ne gre niti za odpravo sprejete carinske deklaracije v smislu člena 8 CZS niti za njeno razveljavitev ali spremembo v smislu člena 9 CZS, ampak za naknadni obračun in vknjižbo zakonsko dolgovanega zneska, ki ga tožnica oziroma v primeru ene carinske deklaracije zanjo carinski deklarant v spornih carinskih deklaracijah ni obračunala v celotno zakonsko dolgovanem znesku in v tej posledici v znesku, ki je bil obračunan z izpodbijano odločbo, tudi ni bil vknjižen. Drugostopenjski organ ponovno natančno razdela napake v predloženih računih in neskladju med njimi, glede asignacijskih pogodb, ki jih je tožnica predložila, pa doda še, da le-te dokazujejo način plačila oziroma plačnika dolgovanega skupnega zneska, na katerega glasi račun, ne odpravljajo pa dvoma v resničnost deklarirane transakcijske vrednosti v njem zajetih izdelkov. Tudi drugostopenjski organ se strinja z dejstvom, da je bilo utemeljeno dvomiti v verodostojnost predloženih računov in v njih navedenih transakcijskih vrednostih blaga, zato je carinski organ pravilno pozval tožnika za predložitev dodatnih informacij o prodajalcu in prijavljeni prodajni vrednosti ter nato pravilno pristopil k določitvi carinske vrednosti z uporabo metode transakcijske vrednosti podobnega blaga (b. točka drugega odstavka 30. člena CZS), ki je bilo iz Kitajske prodano za izvoz v Skupnost in izvoženo v istem ali približno istem času kot blago, ki ga je treba ovrednotiti. Carinski organ je pravilno uporabil za določitev carinske vrednosti z uporabo metode transakcijske vrednosti podobnega blaga, kot so ženske jeans hlače iz bombaža, podatki iz razpoložljivih carinskih deklaracij, po katerih je bilo podobno blago po poreklu iz Kitajske sproščeno v prost promet v Sloveniji v času do 20. 2. 2008 do 11. 11. 2009. Izmed vseh razpoložljivih podatkov je za vrednotenje predmetnega blaga, ki je bilo uvoženo v času od 12. 11. 2008 do 2. 2. 2009 uporabil najnižjo transakcijsko vrednost podobnega blaga iz iste tarifne oznake, ki je bilo uvoženo 26. 2. 2008 (prav tako kot vrednoteno s pariteto CFR Koper) po ceni 2,67 USD na kos, kar je še vedno skoraj štirikrat nižja cena od zgoraj omenjene povprečne cene podobnega blaga. Za vrednotenje moških jeans hlač iz bombaža je uporabil podatke iz razpoložljivih carinskih deklaracij, po katerih je bilo podobno blago po poreklu iz Kitajske sproščeno v prost promet v Sloveniji v času do 28. 1. 2008 do 30. 10. 2009. Izmed vseh razpoložljivih podatkov (13. carinskih deklaracij) je za vrednotenje predmetnega blaga, ki je bilo uvoženo v času od 12. 11. 2008 do 2. 2. 2009, uporabil najnižjo transakcijsko vrednost podobnega blaga iz iste tarifne oznake, ki je bilo uvoženo 13. 13. 2008 (prav tako kot vrednoteno s pariteto CFR Koper) po ceni 3 USD na kos, kar je še vedno skoraj štirikrat nižja cena od zgoraj omenjene povprečne cene podobnega blaga v letu 2008. Navedene podatke o uvozu podobnega blaga iz iste tarifne oznake KN, kot je blago, ki se vrednoti, je pridobil z uporabo že omenjenega uradnega carinskega informacijskega sistema in arhivske dokumentacije, zato gre za verodostojne in objektivne podatke o transakcijskih vrednostih podobnega blaga, ki se je uvozilo iz LR Kitajske in sprostilo v prost promet na carinskem območju skupnosti v Sloveniji. Za vrednotenje se je uporabil izdelek z enako materialno sestavo (100 % bombaž), kot je nesporno ugotovljen za vrednotene izdelke, kar izhaja že iz same uvrstitve blaga po carinski nomenklaturi, saj je pri tekstilnih izdelkih materialna sestava odločilen kriterij pri uvrščanju v KN. Glede na ceno (2,678 USD na kos za ženske in 3 USD na kos za moške jeans hlače), po kateri je bilo uvoženo blago, uporabljeno za vrednotenje, je tudi očitno, da ne gre za modne hlače. Drugostopenjski organ tudi opozarja, da se tožnica ne more razbremeniti svojih obveznosti s pojasnilom, da se na carinske postopke in uvrščanje blaga po tarifah ne spozna in da zato to delo opravlja špedicija kot njen pooblaščeni predstavnik za carinjenje, ki je podučena stranka in v carinskem pregledu prevzema odgovornost, saj so predmetne carinske deklaracije uvozile špedicije, bodisi v imenu in za račun tožnice ali v primeru deklaracije št. 23573 z dne 17. 11. 2008 za račun tožnice. Zato je ob izdelavi šestih carinskih deklaracij nastopala v položaju carinskega deklaranta in je kot tako prevzela obveznosti iz člena 199 Izvedbene uredbe za točnost navedb v deklaraciji in pristnost priloženih dokumentov, posledično pa je v skladu s tretjim odstavkom 201. člena tudi dolžnik, v primeru zgoraj navedene ene deklaracije pa je zaradi posrednega zastopanja dolžnik kot oseba, za račun katere je bila deklaracija izdelana. V skladu z navedenim je drugostopenjski organ pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu, ker meni, da ji je bila kršena njena pravna korist. Tožbo utemeljuje zaradi bistvenih kršitev postopka, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Tožnica opozarja, da je potrebno v upravnem postopku zaradi spremenjenih okoliščin, ki so ugotovljene v inšpekcijskem postopku, najprej razveljaviti staro že pravnomočno odločbo o razvrstitvi blaga v tarifno oznako in o ugotovitvi carinske vrednosti uvoženega blaga, šele nato se lahko izda nova drugačna odločba. Ker carinski organ tega ni storil, je prišlo do bistvenih kršitev postopka. Tožnica opozarja, da gre v zadevi naknadnega obračuna in vknjižbe za materialni predpis, ki zavezuje carinske organe, da nekaj naredijo v določenem roku. Vendar pa morajo to storiti po pravilnem postopku, kar pa pomeni, da morajo pri izvajanju vsebine ravnati po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Po mnenju tožeče stranke nerazveljavljena odločba še vedno velja in pravi, da je vrednost blaga nižja in da je potrebno plačati nižje carine in nižji DDV. Carinski organ ni upošteval vseh predpisov, s katerimi bi uredil novo nastali položaj, predvsem pa ni upošteval določila ZUP. Poleg tega je primerjalna ocena blaga carinskega organa nepodprta z dokazi. Tožeča stranka ni bila seznanjena s carinskimi deklaracijami iz carinskega informacijskega sistema, ki so služili kot osnova za določitev nove vrednosti blaga, zato se o njih v postopku ni mogla izjasniti. Nadalje tožeča stranka navaja, da je imel carinski urad izvozne licence za to blago iz Kitajske ves čas pri sebi v svoji dokumentaciji. Tožeča stranka je naknadno od špediterja pridobila nekaj teh izvoznih licenc, carinski urad pa jih ima vse v svoji dokumentaciji. Tožeča stranka meni, da je imel carinski organ dovolj točnih podatkov o uvoženem blagu, da bi vrednost lahko določil po členu 129 CZS in to so prejete fakture, ki so hkrati tudi kupoprodajne pogodbe za to blago, asignacijske pogodbe ter plačilo banke v tujino, ki dokazujejo dejansko plačilo za pridobljeno blago ter celotna dokumentacija, ki je priložena h carinski deklaraciji od špediterja. Dokazni postopek pred izdajo izpodbijane odločbe ni bil v celoti izpeljan, zato je bilo dejansko stanje nepravilno in pomanjkljivo ugotovljeno. Izpodbijana odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, je škodljiva, iz vse dokumentacije, ki se nahaja v spisu jasno izhaja, da je tožeča stranka trgovec in da ne kupuje blaga zase, ampak ga prodaja naprej. 62. člen ZDDV-1 in nadaljnji pravi, da pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV. To pomeni, da se plačani DDV pri kupljenem blagu všteva, ko nastane obveznost plačila DDV od prodanega blaga. Če pa pri prodaji ni bilo plačanega DDV, kar je primer, ko tožeča stranka prodaja blago v drugo članico EU, pa se celotni vstopni DDV povrne. V spisni dokumentaciji se nahajajo jasni dokumenti, da je bila večina vsega blaga prodana naprej v Italijo, nekaj pa tudi v Slovenijo. Ves plačani DDV za prodano blago v Italijo po carinski deklaraciji je bil tožeči stranki vrnjen, DDV za blago, prodano v RS, pa se je vštel v DDV, ki ga je tožeča stranka dobila s prodajo blaga in je bila plačana samo razlika. Tudi če bi bila vrednost blaga dejansko toliko višja, kot trdi carinski organ, ta ne more zahtevati dejanskega plačila DDV, ki bi moral biti v 60 dneh takrat vrnjen tožeči stranki, še najmanj pa lahko nanj zaračunava obresti od dneva ugotovitve do izdaje odločbe. Tožeča stranka bi torej potem, ko bi plačala dodatni DDV po izpodbijani odločbi, takoj DDV z obrestmi vred zahtevala nazaj. Člen 72 ZDDV-1 pravi, da če se spremeni znesek DDV, obračunan pri uvozu blaga, ki ga je davčni zavezanec upošteval kot odbitek vstopnega DDV, se na podlagi carinskega dokumenta ali odločbe carinskega organa lahko popravi odbitek vstopnega DDV za nastalo razliko. Tožeča stranka ima na podlagi takega sklepa o izvršbi neupravičeno blokiran račun za tako visok znesek. Sodišču predlaga, da razpiše glavno obravnavo, izvede ponujene dokaze ter odpravi odločbi obeh stopenj.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila. Glede očitane kršitve postopka je navajala, da je predmet spora odločba, ki jo je carinski organ izdal v davčnem inšpekcijskem nadzoru, zato je ugotovitveni postopek tekel v skladu s pravili tovrstnega nadzora, ki so urejene v 127. členu in naslednjih v ZDavP-2. Odločba pravilno temelji na prvem odstavku 220. člena CZS, ki je pravna podlaga za naknadno vknjižbo uvoznih dajatev, ki niso bile vknjižene v skladu s prvim odstavkom 218. člena CZS na podlagi sprejetih carinskih deklaracij za sprostitev blaga v prost promet. Izvedbena določba k prvem odstavku 221. člena CZS je v 62. členu ZICPES, ki v prvem odstavku določa, da se carinski dolg sporoči v skladu z določbami o vročanju davčnih odločb in v drugem odstavku, da se ne glede na prejšnji odstavek, carinski dolg, obračunan v carinski deklaraciji, ki jo je carinski organ sprejel, v skladu z drugim odstavkom 221. člena CZS šteje za sproščenega v trenutku prepustitve blaga deklarantu. Vknjižba skupaj dolgovanih dajatev po spornih carinskih deklaracijah je bila torej opravljena na podlagi podatkov o obračunanih zneskih v carinskih deklaracijah in naknadno na podlagi izpodbijane prvostopenjske odločbe. Dodatno tožena stranka še navaja, da na tožbene novote ne bo odgovarjala, in sicer na očitke, da tožeča stranka ni bila seznanjena s carinskimi deklaracijami iz carinskega informacijskega sistema, ki so se uporabila za vrednotenje in da carinski organ ne more zahtevati dejanskega plačila DDV ter pripadajočih obresti.

Tožnica je v pripravljalni vlogi poudarila, da omenjeni očitki niso tožbena novota. Ne gre namreč za dokazovanje nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja v izpodbijanih odločbah z novimi dejstvi ali dokazi, ampak gre za navedbe, ki opisujejo v času celotnega postopka kršitve postopka ter materialnega prava upravnega organa. To velja predvsem za kršitev materialnega prava pri napačno zahtevanem DDV, ki bi moral biti tako ali tako vrnjen. Sodišče bo pri presoji zakonitosti upravnega akta tako ali tako samo preizkusilo vsa dejstva in dokaze, ki so obstojali v trenutku izdaje upravne odločbe. To, da tožeča stranka opomni v tožbi na kršitev materialnega zakona v trenutku izdaje odločbe, ki je dejstvo, nastalo na strani upravnega organa, ne pomeni, da je navedlo neko novo dejstvo, za katerega upravni organ ni vedel in zato ni mogel pravilno odločiti. Takim situacijam je namreč namenjena norma, da tožnik ne more predlagati novih dejstev in dokazov v tožbi za upravni spor in ne temu, da poda tožnik v tožbi pravno interpretacijo znanega ravnanja upravnega organa.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa sodišče še dodaja: V obravnavani zadevi je carinski organ opravil naknadno preverjanje sprejetih deklaracij na pravni podlagi 78. člena CZS. Očitki tožnice, da ob uvozu carinski organ ni opravil pregleda spornega blaga in ni imel nobenih dvomov oziroma zadržkov glede njegove vrednosti, niso utemeljeni, saj je tudi Sodišče Evropskih skupnosti (SES) v sodbah že zavzelo stališče, da dolžnik ne more opreti legitimnega pričakovanja na dejstvo, da so navedbe v deklaracijah s prilogami prvotno carinski organi države članice sprejeli, ker vloga teh služb pri prvem sprejetju deklaracij nikakor ne ovira opravljanja kasnejših preverjanj (sodba z dne 9. 3. 2006 v zadevi Beemstprboer Coldstore Services BV, C-293/4, točka 33 in v njej navedena sodba z dne 14. 3. 1996 v združenih zadevah Faroe Seafood in drugi, C-153/94 in C-204/94, točka 93). Postopek preveritve je bil izpeljan po določbah Izvedbene uredbe, in sicer od člena 178 do vključno 181 ter od a. točke 181. člena ter od 239. člena do vključno 247. člena. Carinski organ, ki je bil v dvomih glede prijavne carinske vrednosti, lahko zaprosi za dodatne informacije v skladu s četrtim odstavkom 178. člena Izvedbene uredbe. Če se ti dvomi nadaljujejo, morajo carinski organi pred končno odločitvijo obvestiti zadevno osebo pisno, če se zahteva, o razlogih za te dvome in ji primerno omogočiti, da odgovori. Iz upravnih spisov izhaja, da je bila tožnica pozvana, naj dostavi dodatno dokumentacijo, ki bi pomagala carinskemu organu razbliniti dvome o prijavljeni carinski vrednosti.

Prvostopenjski organ je pojasnil na kakšen način je prišel do podatkov o transakcijski vrednosti podobnega blaga iz kupoprodajnega posla na enaki komercialni ravni in ali v približno enakih količinah. Pri določanju carinske vrednosti uvoženega blaga je razvidno, da je carinski organ upošteval najnižjo transakcijsko vrednost podobnega blaga, uvoženega iz iste države, kar je skladno s tretjim odstavkom 151. člena Izvedbene uredbe. V postopku vrednotenja se je upoštevala transakcijska vrednost iz carinskih deklaracij, ki so zajele blago, uvrščeno v isto tarifno oznako, s primerljivimi kriteriji glede časa uvoza blaga, količine in narave blaga. Navedeno je mogoče preizkusiti iz deklaracij in računov, ki se nahajajo v upravnem spisu. Sodišče se strinja z ugotovitvijo, da je v obravnavanem primeru opravljena primerjava s podobnim blagom, kot ta pojem tolmači d) točka prvega odstavka 142. člena Izvedbene uredbe. Tožnik ni predložil dokazil oziroma ni izkazal z verodostojno dokumentacijo dejstev, ki bi utemeljevale prijavljeno carinsko vrednost blaga. Carinski organ prve stopnje je zato pravilno uporabil razpoložljive podatke, ki so rezultirali v določitvi transakcijske cene podobnega blaga, kar je mogoče preizkusiti. Pojasnil je tudi na kakšen način je pridobil uporabljene podatke (Centralni informacijski sistem). Razvidno je, da je upošteval analitski izpis carinskih deklaracij, po katerih je bilo v Republiki Sloveniji carinjeno podobno blago z določenimi parametri glede časovnega okvirja, carinskega postopka, tarifnih oznak in države porekla, ki so tudi po mnenju sodišča ustrezni in objektivni. Vrednotenje je mogoče preizkusiti, saj so razvidni podatki, ki jih je carinski organ upošteval. V konkretnem primeru je tudi pravilno uporabljena določba tretjega odstavka 151. člena Izvedbene uredbe, po kateri se v primeru, če se ugotovi več transakcijskih vrednosti podobnega blaga, uporabi za določitev carinske vrednosti uvoženega blaga najnižja transakcijska vrednost. Tožnik je bil z vsemi ugotovitvami postopka seznanjen, saj je bil izdan zapisnik o naknadnem preverjanju carinskih deklaracij in je na ta način imel možnost sodelovanja v postopku.

Glede tožbenega ugovora neseznanitve z deklaracijami, na podlagi katerih je bila ocenjena vrednost carinskega blaga ter ugovora, da DDV ni bil pravilno obračunan, sodišče pripominja, da dopustnost uveljavljanja ugovorov v tožbi pomeni tudi njihovo materialno izčrpanost v upravnem postopku in to ne zgolj v formalnem smislu (npr. z vložitvijo pritožbenega ugovora), za kar pa v konkretnem primeru več kot očitno ni šlo. Tožnica je imela možnost uveljavljati omenjena dejstva (ki naj bi po tožničinem mnenju rezultirala v napačni uporabi materialnega prava) v pripombah na zapisnik in v pritožbi in s tem omenjene ugovore izčrpati, zato le-ti tudi po presoji sodišča pomenijo tožbeno novoto. Ugovor glede potrebnosti razveljavitve prvotne carinske deklaracije pa sodišče v izogib ponavljanju zavrača na podlagi prvega odstavka 220. člena CZS in podrobni obrazložitvi drugostopenjskega organa.

Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, sodišče pa tudi ni našlo kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker relevantne okoliščine v obravnavani zadevi niso sporne. Čeprav tožnik navaja, da je sporno dejansko stanje, pa je razvidno, da ne gre za to, da bi bila sporna dejstva in okoliščine, ki jih je carinski organ ugotovil v postopku, temveč da se tožeča stranka ne strinja s sklepanjem carinskega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.