Jedro

Izvenobravnavni senat prvostopnega sodišča mora po vloženi obtožnici v primeru, če je obdolženec v priporu, ne glede na predlog tožilca po uradni dolžnosti preizkusiti, ali so še podani priporni razlogi, zato očitka zagovornika, da državni tožilec ni obrazložil predloga o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici, ni mogoče upoštevati.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega M.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolženega M.B. podaljšal pripor še po vloženi obtožnici, in sicer iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Kopru kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedenim sklepom pritožbi obdolženca M.B. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni.

Obdolženčev zagovornik je dne 11.4.2000 vložil na Okrožno sodišče v Kopru zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve zakona s predlogom, da Vrhovno sodišče oba uvodoma navedena sklepa spremeni tako, da pripor odpravi. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je državni tožilec predlagal podaljšanje pripora in svojega predloga sploh ni obrazložil in utemeljil, zakaj naj bi bilo potrebno pripor podaljšati po vloženi obtožnici. Obtožnico pa je vložil tako, da je prepisal svoj predlog za uvedbo preiskave, kot da bi preiskave sploh ne bilo. Izkazalo se je namreč, da v zadevi ne gre za goljufijo ampak za vlaganje kapitala, ki je vlagateljem prinašal 5 ali 6% mesečne obresti, zato je veliko oškodovancev izrecno povedalo, da razmerje z obdolžencem ne šteje za goljufijo. Ob takem stanju stvari, ko obdolženec pričakuje, da bo oproščen, ne sme biti begosumen. Na begu se je nahajal v strahu pred ovaditeljem R.H., kar je povedal policiji, ne pa zaradi postopka pred policijo in sodiščem. Med begom se je vračal v Slovenijo in bil v stiku s policijo, kar je omogočilo njegovo prijetje v Sisku tistega dne, ko je sodnik v Kopru izdal sklep o priporu, to je 29.10.1999. Sicer pa, ko je odpotoval v tujino, obdolženec še ni vedel, da je proti njemu sprožen kakšen postopek v Sloveniji, ampak je to izvedel šele potem, ko je bil priprt in izjavil, da se ga takoj pripelje v Slovenijo, kjer ima tako družinske kot ekonomske interese, česar pa v tujini nima. Njegova aretacija in izročitev predstavljata dovolj jasen znak, da se nima kam skriti.

Vrhovni državni tožilec A.R. v odgovoru na zahtevo zagovornika obdolženega M.B. za varstvo zakonitosti navaja, da se zagovornik s tem, ko se spušča v oceno utemeljenosti obtožnice, dejansko spušča v dejanski stan obtožencu očitanih kaznivih dejanj. Priporni razlog, zaradi katerega je bil pripor odrejen, je še vedno podan, sodišče pa z izpodbijanim sklepom ni zagrešilo procesnih kršitev, zato zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva zagovornika obdolženega M.B. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V 2. odstavku 272. člena ZKP je določeno, da če je obdolženec v priporu in v obtožnici ni predlagano, naj se izpusti, preiskusi senat iz 6. odstavka 25. člena ZKP po uradni dolžnosti v 3 dneh od prejema obtožnice, ali so še dani razlogi za pripor in izda sklep, s katerim ga podaljša ali odpravi. V 1. odstavku 201. člena je priporni razlog begosumnosti ob pogoju, da je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, opredeljen v 1. točki, ki določa, da se sme pripor odrediti zoper njo, če se skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali so druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila. Glede na uveljavljano kršitev zakona, ki jo zagovornik zgolj opisuje in se nanaša na očitke kršitve določb kazenskega postopka o podaljšanju pripora, je Vrhovno sodišče presojalo utemeljenost zahteve z vidika zgoraj navedenih zakonskih določb. Iz obtožnice, vložene 27.3.2000 na Okrožno sodišče v Kopru kot prvostopno sodišče, ki jo je vložil pristojni državni tožilec zoper obdolženca M.B., je razvidno, da je državni tožilec predlagal sodišču, da pripor zoper obdolženca podaljša iz istih razlogov, kot mu je bil odrejen. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče v svojih sklepih o podaljšanju pripora oziroma zavrnitvi pritožb, skladno z dejanskimi ugotovitvami kazenske preiskave, pravilno in zadostno obrazložili tako obstoj utemeljenega suma, da naj bi obdolženec storil očitano nadaljevano kaznivo dejanje po 2. in 1. odstavku 217. člena KZ, kot tudi obstoj pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Očitek zagovornika v zahtevi državnemu tožilcu, da predloga o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici ni obrazložil, je neupošteven, saj mora izvenobravnavni senat prvostopnega sodišča, ne glede na predlog tožilca, v primeru, da je obdolženec v priporu, po vloženi obtožbi po uradni dolžnosti preizkusiti, ali so še podani priporni razlogi (2. odstavek 272. člena ZKP).

Glede na ugotovljena dejstva v zvezi z obdolženčevim pobegom na Hrvaško in izvedenim ekstradicijskim postopkom ob uvedbi kazenskega postopka zoper obdolženega M.B., so zaključki sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča o obstoju pripornega razloga begosumnosti, tudi po oceni Vrhovnega sodišča, povsem pravilni in so izvajanja zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti o drugih motivih za beg in skrivanje pred upniki, kakor tudi družinske in premoženjske razmere obdolženca brez vpliva na zaključek o obstoju begosumnosti. Tako so v vložnikovi zahtevi za varstvo zakonitosti očitki glede kršitve zakona, očitno ZKP, v zvezi z obstojem utemeljenega suma in pripornega razloga begosumnosti neutemeljeni.

Ko je Vrhovno sodišče skladno s 1. odstavkom 424. člena ZKP odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti, se je omejilo samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Ugotovilo je, da očitane kršitve zakona v obeh napadenih sklepih sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča niso podane, zato je skladno s 425. členom ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo, zavrnilo pa jo je tudi iz razloga, kolikor vložnik v zahtevi uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z obstojem utemeljenega suma glede očitanega kaznivega dejanja.