Jedro

ZOR sicer ne pojasnjuje, kaj je nevarna dejavnost, iz katere izvira povečana nevarnost nastanka škode in za katero objektivno odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja. Pojem nevarna dejavnost je zato pravni standard, ki ga mora sodišče oz. sodna praksa v vsakem posameznem primeru vsebinsko pojasniti. Tako je po sodni praksi na splošno nevarna dejavnost takšna, ki v konkretnih okoliščinah pomeni po svoji naravi in načinu opravljanja povečano nevarnost za nastanek škode na življenju in zdravju ljudi. Tako nevarno dejavnost predstavlja tudi konkretna vojaška vaja, ki so jo morali vojaki obvezno izvajati in pri kateri je bil tožnik telesno poškodovan, ko je moral v vlogi osumljenca dajati fizični odpor drugim trem vojakom, ki so imeli nalogo, da ga telesno obvladajo in preiščejo. Namreč pri taki vaji tožnik ni imel možnosti sam poskrbeti za svojo varnost, niti ni mogel vplivati na stopnjo fizične sile ostalih treh vojakov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka objektivno odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala pri vojaški vaji 3.1.1994 ter je zato naložilo toženki, da mu povrne skupaj 2,050.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, medtem ko je v preostali razliki do 3,915.000,00 SIT tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno, na pritožbo tožnika pa je razveljavilo odločitev o zavrnitvi preostalih zahtevkov za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti ter v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Zoper pravnomočni del sodbe je vložila revizijo toženka, ki je uveljavljala revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter predlagala, da naj se tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne ali pa sodba sodišča prve stopnje razveljavi. V reviziji izvaja, da je odločitev o objektivni odgovornosti toženke brez argumentirane obrazložitve in da se zato sodb nižjih sodišč ne da preizkusiti. Sicer pa sama dejavnost, to je vaja policijske taktike ni nevarna dejavnost, ker se je odvijala v normalnih okoliščinah in ne v izrednih ali nevarnih. Udeleženci vaje so morali strogo spoštovati navodila za njeno izvajanje in povečana disciplina ne more predstavljati večje nevarnosti. Do nesreče ne bi prišlo, če bi tožnik ravnal v skladu s pravili vojaške službe in navodili inštruktorja. Ko se je upiral že premagan, je sam povzročil svojo škodo ali vsaj prispeval k njenemu nastanku.

V skladu z določilom 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Škodni dogodek, iz katerega izvira tožnikova iztoževana škoda, je nastala po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj v sledečih okoliščinah: tožnik je kot vojaški obveznik dne 3.1.1994 sodeloval z drugimi sovojaki pri izvajanju vaje policijske taktike, v kateri so sodelovali štirje vojaki, med katerimi je bil sam v vlogi osumljenca, ki ga morajo ostali trije spraviti na tla in ga preiskati. Način izvajanja vaje so najpreje pokazali predpostavljeni, zatem pa je poveljnik oddelka kontroliral potek vaje. Vaje so bile obvezne za vse vojake. Pri izvajanju take vaje je eden od vojakov zvil tožnikovo nogo, zaradi česar je prišlo do poškodbe kolena njegove leve noge.

Sodišči nižjih stopenj sta presodili, da predstavlja izvajanje vaje policijske taktike v ugotovljenih okoliščinah nevarno dejavnost, ki je ni mogoče imeti vedno pod kontrolo in zato škodnega dogodka ni mogoče vedno odvrniti, zaradi česar je podana toženkina objektivna odgovornost za škodni dogodek in tožniku nastalo škodo. Tožnikove soodgovornosti nista ugotovili. Glede na nadaljnjo ugotovitev, da je tožnik utrpel pri škodnem dogodku močnejši zvin levega kolenskega sklepa z natrganjem kolenske ovojnice s poškodbenim vnetjem ovojnice (vse v posledici zavrtenja in zvitja leve goleni napram stegnenici ob fiksiranem zgornjem delu telesa in leve stegnenice), kar je terjalo 8 dnevno hospitalno zdravljenje in fizikalno terapijo do 17.5.1994, pa sta prisodili 2,050.000,00 SIT odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo. Za telesne bolečine (4 dni močnejše, 10 dni srednje močne, nadaljnjih 14 dni srednje močne občasne in 2 meseca lažje ter občasne telesne bolečine) sta prisodili 800.000,00 SIT odškodnine, za strah v času zdravljenja (v zvezi z nadaljnjimi težavami po primarnem zdravljenju levega kolenskega sklepa) 250.000,00 SIT odškodnine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (ki se kaže v obliki lažje omejene gibljivosti v levem kolenskem sklepu, z bolečino pri forsirani gibljivosti, obremenilni bolečini in atrofiji mišic leve stegnenice in kar je izvedenec ocenil z 10% zmanjšane splošne življenjske aktivnosti) pa 1,200.000,00 SIT odškodnine.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči nižjih stopenj pravilno odločili tako o temelju odškodninske odgovornosti kot tudi o obsegu tožnikove škode oziroma odškodnine zanjo. Odgovornost države za škodo, ki je nastala vojakom v času služenja rednega vojaškega roka, je urejal v času nastanka obravnavanega škodnega dogodka Zakon o obrambi in zaščiti (Ur. list RS, št. 15/91). Ta je v tretjem odstavku 18. člena določal, da ima pripadnik, ki je utrpel pri opravljanju vojaških nalog škodo, pravico do povračila te škode. Pravica do škode se obravnava po splošnih predpisih (to je Zakonu o obligacijskih razmerjih - ZOR). Ta določa v 173. členu, da se šteje za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, da izvira iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Po prvem odstavku 174. člena pa odgovarja za škodo od nevarne dejavnosti tisti, ki se z njo ukvarja.

Ugotovljeno dejansko stanje je po presoji revizijskega sodišča utemeljevalo odločitev nižjih sodišč, da je na podlagi zgoraj navedenih določil podana odškodninska odgovornost toženke za obravnavani škodni dogodek. ZOR sicer ne pojasnjuje, kaj je nevarna dejavnost, iz katere izvira povečana nevarnost nastanka škode in za katero objektivno odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja. Pojem nevarna dejavnost je zato pravni standard, ki ga mora sodišče oz. sodna praksa v vsakem posameznem primeru vsebinsko pojasniti. Tako je po sodni praksi na splošno nevarna dejavnost takšna, ki v konkretnih okoliščinah pomeni po svoji naravi in načinu opravljanja povečano nevarnost za nastanek škode na življenju in zdravju ljudi. Tako nevarno dejavnost predstavlja tudi konkretna vojaška vaja, ki so jo morali vojaki obvezno izvajati in pri kateri je bil tožnik telesno poškodovan, ko je moral v vlogi osumljenca dajati fizični odpor drugim trem vojakom, ki so imeli nalogo, da ga telesno obvladajo in preiščejo. Namreč pri taki vaji tožnik ni imel možnosti sam poskrbeti za svojo varnost, niti ni mogel vplivati na stopnjo fizične sile ostalih treh vojakov. Zato tožniku po pravilnih ugotovitvah sodišč nižjih stopenj tudi ni mogoče očitati sokrivde za škodni dogodek oziroma škodo, kar pomeni, da toženki ni uspel ugovor o oprostitvi odgovornosti iz razlogov drugega ali tretjega odstavka 177. člena ZOR.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da so toženkina drugačna revizijska izvajanja tako v nasprotju z materialnopravno kot ugotovljeno dejansko podlago spora. Končno pa tudi ne drži revizijska trditev, da sodišči nista podali argumentiranih obrazložitev za sprejeti odločitvi. Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih svoje sodbe obširno, podrobno in dokazno prepričljivo ocenilo med postopkom izvedene dokaze, pregledno pojasnilo ugotovljeno dejansko stanje in ga tudi pravno ocenilo. Enaka ocena velja tudi za razloge sodbe sodišča druge stopnje. Ob takem stanju ugotavlja revizijsko sodišče, da ni podan niti revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, medtem ko uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke istega člena ni ugotovilo.

Celotni revizijski razlogi so bili naperjeni le zoper odločitev po temelju. Zato je revizijsko sodišče preizkusilo odločitev o odmeri odškodnin v okviru uradne dolžnosti (386. člena ZPP) ter pri takem preizkusu ni ugotovilo kakšnih uradoma upoštevnih kršitev. Zato je neutemeljeno revizijo tožene stranke zavrnilo (393. člen ZPP).