Jedro

Začasna odredba, da se drugo toženi stranki prepove prodati delnice prve tožene stranke, za katere tožeči stranki v tožbi ocenjujeta, da so lastne delnice ni primerno sredstvo za zavarovanje njunega zahtevka na ugotovitev, da iz lastnih delnice družba nima pravic. S takšno začasno odredbo bi tožeči stranki dosegli prav obratno zadržali bi namreč zatrjevano nezakonito stanja glede obstoja lastnih delnic pri prvi toženi stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi sodišče prepovedalo družbi O. d.o.o., da odtuji in obremeni 29.895 delnic H. S. d.d., z vpisom te prepovedi v knjigi delničarjev H.S. d.d. ter v registru vrednostnih papirjev pri KDD (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi sodišče ugotovilo, da delnice H.S. d.d., ki so v lasti družbe O. d.o.o., in sicer 29.895 delnic, pri odločanju o sklepih glede delitve dobička in obravnave poročil za leti 2003 in 2004 nimajo pravice glasovanja in nimajo pravice udeležbe na dobičku leta 2003 in 2004 (II. izreka).

Zoper sklep so se tožeče stranke pravočasno pritožile. V pritožbi so navedle, da je sodišče prve stopnje kršilo postopek, saj ne bi smelo vročati predloga za izdajo začasne odredbe toženim strankam v odgovor. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bo tožeča stranka nastalo škodo lahko nadomestila z odškodninskimi tožbami. S prenosom delnic na drugega se izniči smisel zakonodajalca glede lastnih delnic. V okviru odškodninskega zahtevka ni mogoče uveljaviti neglasovalnih pravic in neudeležbe na dobičku. Sodišče prve stopnje tudi nepravilno ni upoštevalo navedb tožečih strank, da toženima stranka z začasno odredbo ne bo nastala nobena škoda. Pri ugotavljanju nastanka nenadomestljive škode bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati njune trditve o slabem ekonomskem položaju druge tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da so tožeče stranke izkazale verjetnost obstoja uveljavljanega ugotovitvenega zahtevka proti toženima strankama. Hkrati pa je zaključilo, da tožeče stranke niso izkazale nevarnosti, da jim bo brez izdaje začasnih odredb, ki so jih predlagale v zavarovanje svojega zahtevka nastala nenadomestljiva škoda. Zato je zavrnilo njihov predlog za izdajo začasnih odredb v zavarovanje njihovega zahtevka oziroma zaradi regulacije spornega pravnega razmerja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, vendar iz drugih razlogov.

Tožeče stranke so namreč v tožbi zatrjevale, da so delnice prve tožene stranke, ki jih ima lasti druga tožena stranka in sicer 29.895 delnic, lastne delnice prve tožene stranke. Trdile so, da je druga tožena stranka kot odvisna družba prve tožene stranke kupila navedeno količino njenih delnic v svojem imenu vendar za račun prve tožene stranke v smislu določbe 244. člena ZGD. Po določbi 242. člena ZGD iz lastnih delnic družba nima nobenih pravic oziroma teh pravic nimajo od nje odvisne družbe, ki so pridobile njene delnice za njen račun. To pravilo pa ne odvzema družbi oziroma njenim odvisnim družbam, ki so njene delnice pridobile v njenem imenu, le-te prodati. Pravica razpolagati z lastnimi delnicami, torej jih prodati, družbi ostane. To je logično, saj s prodajo lastnih delnic družba med drugim uresničuje razloge, zaradi katerih naj bi lastne delnice zakonito pridobila. Če pa jih je družba pridobila nezakonito, kar tožeče stranke v predmetni zadevi zatrjujejo pa jih mora odsvojiti (1. in 2. odst. 243. člen ZGD). Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da predlagana začasna odredba, da se drugo toženi stranki prepove prodati delnice prve tožene stranke, za katere tožeče stranke v tožbi ocenjujejo, da so lastne delnice, ni primerno sredstvo za zavarovanje njihovega zahtevka, da se smiselno ugotovi, da drugotožena stranka iz delnic prve tožene stranke nima pravic. S takšno začasno odredbo bi tožeče stranke dosegle prav obratno, zadržale bi namreč zatrjevano nezakonito stanja glede obstoja lastnih delnic prvo tožene stranke. To pa ni smisel zakona, niti ni smisel izdaje začasnih odredb. Drugačne pritožbene trditve so zmotne.

Tudi podredno predlagana začasna odredba po oceni pritožbenega sodišča ni primerno sredstvo zavarovanja. Po materialnem pravu namreč ni mogoče odvzeti pravico glasovanja delnicam. To so le vrednostni papirji. Pravice iz vrednostnih papirjev je mogoče odvzeti le njihovim imetnikom. Kaj takega pa tožeče stranke ne zahtevajo. Ne glede na zaključke sodišča prve stopnje o podanosti verjetnosti terjatve pritožbeno sodišče opozarja na nesprejemljivost 2. točke tožbenega zahtevka, saj tožeči stranki z njim zahtevata, da se ugotovi, da delnice toženih strank nimajo pravice glasovanja. Poleg navedenega pa opozorja, da v 1. točki tožbenega zahtevka tožeče stranke zahtevajo ugotovitev, da "29.895 delnic H. S. d.d., ki so v lasti družbe O. d.o.o., predstavlja delnice družbe H.S. d.d. oziroma lastne delnice". S tem zahtevajo ugotovitev dejstva, ki se po določbah ZPP s tožbo ne more uveljavljati. Z ugotovitveno tožbo je po 1. odst. 181. člena ZPP mogoče zahtevati le ugotovitev obstoja oziroma neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja, ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine. Kaj takega pa tožniki v 1. točki tožbenega zahtevka ne uveljavljajo.

Ne držijo pritožbene trditve, da v postopku izdaje začasne odredbe ne pridejo v poštev določbe o kontradiktornosti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je vročalo predlog za izdajo začasne odredbe v odgovor toženima strankama pred odločitvijo o predlogu.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).