Jedro

Za odreditev pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti zadostuje, da je podana vsaj ena okoliščina subjektivne in ena objektivne narave.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je zoper E. E. odredila pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zoper sklep o odreditvi pripora je obdolženčev zagovornik vložil pritožbo, ki jo je senat istega sodišča kot neutemeljeno zavrnil. 2. Zoper pravnomočni sklep zagovornik pravočasno vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pripor odpravi oziroma ga nadomesti s hišnim priporom po 199. a členu ZKP.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva ni utemeljena. Navaja, da je sodišče natančno obrazložilo, zakaj šteje, da je pripor sorazmeren ukrep; nasprotovanje tem razlogom pa pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer zahteva za varstvo zakonitosti kakršnekoli kršitve materialnega ali procesnega zakona ne uveljavlja, zato predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da odreditev pripora zoper obdolženca ni nujno potreben in sorazmeren ukrep, saj bi za preprečitev ponovitvene nevarnosti zadoščal že ukrep hišnega pripora. Obdolženčeva predkaznovanost ne dovoljuje sklepa, da bo na prostosti v prihodnje izvrševal kazniva dejanja zoper premoženje, saj je bil do sedaj obsojen le za eno kaznivo dejanje tatvine, kjer je šlo za stvar majhne vrednosti in kaznivo dejanje prikrivanja. Druga kazniva dejanja, za katera je bil že obsojen, pa niso kazniva dejanja zoper premoženje in jih ni mogoče šteti kot dokaz o obstoju nevarnosti, da bo obdolženi nadaljeval s tatvinami in podobnimi kaznivimi dejanji zoper premoženje, zato je bil ukrep hišnega pripora povsem neutemeljeno preskočen.

6. Zagovornikovemu stališču, da obdolženčeva izkazana predkaznovanost ne opravičuje odreditve pripora, ni mogoče pritrditi. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je ugotovitev, da je obdolženec ponovitveno nevaren, oprla na dejstvo, da je bil do sedaj pravnomočno spoznan za krivega storitve več kaznivih dejanj, in sicer kaznivega dejanja tatvine po prvem in drugem odstavku 211. člena KZ, za katero mu je bila izrečena pogojna obsodba. Nadalje mu je bila za kaznivo dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi po tretjem in prvem odstavku 299. člena KZ-1 in kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1 izrečena enotna kazen enega leta in pet mesecev zapora. Nazadnje je postala pravnomočna sodba za kaznivo dejanje prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ, za katero mu je bila izrečena pogojna obsodba. Zoper obdolženca pa sta v teku še dva kazenskega postopka, in sicer zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, ki je v fazi preiskave in kaznivega dejanja prikrivanja po prvem in drugem odstavku 217. člena KZ-1. Kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, ki se obdolžencu očita v obravnavanem postopku, naj bi bilo storjeno še v trajanju preizkusne dobe. Na podlagi takšnih ugotovitev je preiskovalna sodnica napravila utemeljen sklep, da bo obdolženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj in ocenila, da milejši ukrep pri obdolžencu, glede na to, da naj bi bilo očitano kaznivo dejanje storjeno v času preizkusne dobe, ne bi dosegel svojega namena. Obdolženec je bil obsojen za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami v steku s kaznivim dejanjem preprečitve uradnega dejanja uradni osebi, v preiskavi pa je zaradi suma storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje in ta kazniva dejanja sicer ne spadajo med klasična kazniva dejanja zoper premoženje. Vendar je splošno znano, da so tudi ta kazniva dejanja povezana s premoženjsko koristjo in da njihovi storilci zasledujejo prav namen pridobiti si premoženjsko korist. Zagovornikovega stališča, da gre za povsem drugačna kazniva dejanja, na katere ni mogoče opreti zaključka, da bo obdolženec nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj zoper premoženje, zato ni mogoče sprejeti.

7. Prav tako ni utemeljena navedba zahteve, da za obdolženca niso bile ugotovljene osebne okoliščine, ki bi kazale na povečano nevarnost storitve kaznivih dejanj. Po določbi 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je priporni razlog ponovitvene nevarnosti podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ali osebne lastnosti obdolženca, njegovo prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo obdolženec ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje s katerim grozi. Glede na vsebino takšne določbe sodišče ugotavlja objektivne in subjektivne okoliščine, na podlagi katerih sklepa na realno nevarnost ponovitve kaznivega dejanja pri določeni osebi. V obravnavani zadevi je sodišče glede na obdolženčev prejšnji način življenja in njegovo predkaznovanostjo ocenilo, da ti okoliščini kažeta na njegovo vztrajnost pri izvrševanju kaznivih dejanj. Preiskovalna sodnica je prav tako ugotovila, da obdolženec ni zaposlen, po lastni izjavi dela preko študentskega servisa in prejema približno 600 EUR mesečno ter zaključila, da mu očitno ta sredstva ne zadoščajo za preživljanje in poplačilo dolgov. Za odreditev pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti zadostuje, da je podana vsaj ena okoliščina subjektivne in ena objektivne narave. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča sta v obravnavanem primeru ti okoliščini podani in v izpodbijanih sklepih ustrezno obrazloženi.

8. V preostalem delu zahteve pa zagovornik z navedbami, da je obdolženec iskreno povedal, kdo je po njegovem vedenju storilec kaznivega dejanja, da pri njem niso bili najdeni odtujeni predmeti, da se zagotovo ne bi vrnil na kraj kaznivega dejanja, če bi bil res storilec, problematizira vprašanje ugotovljenega dejanskega stanja in ponuja njegovo lastno oceno dokazov ter s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po drugem odstavku 420. člena ZKP ne more biti podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

9. Ker kršitev, na katero se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, ni podana, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP njegovo zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.