Jedro

V zvezi z vsebino naročilnice, s katero je tožena stranka naročila tožeči stranki izvajanje gradbenih del na objektu, je tožeča stranka pojasnila, da sta pogodbenika želela, da pisni zapis, ki sta ga ustvarila, velja le v očeh drugih, ne pa tudi zanje same. Med pogodbenikoma velja zato pogodba z dejansko hoteno vsebino, torej da je tožena stranka najela delavce tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke z dne 13. 10. 2022 se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožba tožene stranke z dne 1. 10. 2023 se zavrne in se izpodbijana dopolnilna sodba potrdi.

III. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom odločilo, da se ustavi postopek glede tožbenega zahtevka tožeče stranke, da ji tožena stranka plača znesek 4.168,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2020 dalje in znesek 1.491,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2020 dalje (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki v 15 dneh plačati 9.259,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2020 do plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 3.193,92 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Uveljavlja vse dopustne pritožbene razloge iz prvega odstavka 383. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranke je vložila odgovor na pritožbo. Navaja, da so pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da iz izjave pritožnika, kot tudi iz pritožbenih razlogov, izhaja, da tožena stranka izpodbija odločbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in glede stroškov postopka, o čemer je sodišče prve stopnje odločalo s sodbo. Ne izpodbija pa sklepa o ustavitvi postopka v I. točki izreka. Ker tožena stranka s pritožbo izpodbija odločbo sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka, jo je pritožbeno sodišče preizkušalo zgolj v izpodbijanem delu (prvi odstavek 350. člena ZPP).

5. Tožena stranka je nadalje v pritožbi navedla, da sodišče s sodbo in sklepom ni odločilo o pobotnem ugovoru tožene stranke. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je ta očitek utemeljen, saj iz povzetega izreka odločbe ne izhaja odločitev o terjatvi, ki jo je tožena stranka uveljavljala v procesnem pobotnem ugovoru. Pritožbo je bilo zato v tem delu treba šteti za predlog stranke, naj se izda dopolnila sodba (tretji odstavek 327. člena ZPP).

6. Po vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje je to izdalo dopolnilno sodbo. Z dopolnilno sodbo je razsodilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 8.752,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2020 dalje.

7. Zoper dopolnilno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo z dne 1. 10. 2023. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 383. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano dopolnilno sodbo ustrezno spremeni oziroma vrne zadevo v ponovno sojenje.

8. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo tožene stranke zoper dopolnilno sodbo zavrne in dopolnilno sodbo potrdi. Priglasila je stroške za odgovor na pritožbo.

**Presoja pritožbenega sodišča**

9. Pritožbi tožene stranke nista utemeljeni.

10. Tožeča in tožena stranka sta poslovno sodelovali na podlagi naročilnice z dne 17. 2. 2020, s katero je tožena stranka naročila tožeči stranki izvajanje gradbenih del na DU X. z obračunom del na osnovi urne postavke 12,00 EUR na uro. V tej zadevi je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo preostalega zneska po računu št. 169-2020 z dne 31. 5. 2020 v višini 6.372,00 EUR (celoten račun se je glasil na znesek 21.372,00 EUR, delno je bil poravnan na podlagi unovčene izvršnice v višini 15.000,00 EUR) ter račun št. 180-2020 z dne 10. 6. 2020 za znesek 8.244,00 EUR. Za plačana zneska v višini 4.168,00 EUR ter 1.491,52 EUR je nato tožeča stranka tožbeni zahtevek umaknila, sodišče pa je v tem delu postopek ustavilo. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi je tožeča stranka toženi stranki izstavila navedena računa za opravljene delovne ure delavcev tožeče stranke, in sicer za dela opravljena v mesecu maju 2020 (1.781 delovnih ur) ter v juniju 2020 (687 delovnih ur). Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da ne obstoji terjatev, ki jo je tožena stranka uveljavljala s pobotnim ugovorom. Sodišče prve stopnje je sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca dr. A. A. iz marca 2022, da iz spisovne dokumentacije ni jasno, katera dela je sploh izvajala tožeča stranka, zaradi česar je tudi nemogoče ugotoviti vrsto in obseg napak, ki naj bi jih tožeča stranka naredila pri svojem delu. V dokumentacijo v spisu ni bil vložen niti gradbeni dnevnik, niti knjiga obračunskih izmer ali pogodba (pisni dogovor) oziroma podobna listinska dokumentacija. Ker so bile domnevne napake sanirane s strani tretjih oseb, ki jih je angažirala tožena stranka sama, jih ni bilo mogoče ugotoviti niti z ogledom. Iz računov tretjih oseb, ki so odpravljale napake, ni bilo mogoče natančno ugotoviti niti katera sanacijska dela naj bi izvedli (ni specifikacije oziroma natančnega opisa izvedenih del), niti iz njih ne izhaja, da so sploh popravljali napake, ki jih je pri delu naredila tožeča stranka. Druge dokumentacije, ki bi izkazovala sanacijska dela, v spisu ni. Sodišče prve stopnje je zato tožbenemu zahtevku za plačilo neplačanega preostanka v višini 9.259,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ugodilo 6. 10. 2020 ter ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 8.752,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2020. 11. Tožena stranka je pred sodiščem prve stopnje ugovarjala, da je bila tožeča stranka podizvajalec tožene stranke, zaradi česar odgovarja za kvaliteto opravljenih del. Ugovarjala je tudi, da ima opravljeni posel napake. Tožeča stranka je po ugovoru tožene stranke podrobno pojasnila, da je tožena stranka kot podizvajalec družbe B., d. d., prevzela obseg gradbenih del na objektu DU X., za katerega ni imela dovolj kadrovskih resursov, zaradi česar si je delavce sposodila (najela) pri tožeči stranki. Zaradi takega dogovora tožeča stranka ni zagotavljala svojega materiala za opravljanje del, kot tudi ne svojih delovnih sredstev, prav tako pa ni imela svojega delovodje na objektu in ni vodila gradbenega dnevnika. Delo delavcev tožeče stranke na objektu DU X. je potekalo po navodilih in pod nadzorom tožene stranke, plačilo pa je bilo dogovorjeno glede na število opravljenih ur ter z urno postavko 12,00 EUR na uro. Čeprav je bilo v predloženih računih navedeno, da naj bi tožeča stranka izvajala armirano betonska dela in betonska dela - vgradnja betona, je tožeča stranka pojasnila, da zapis na računih ne odraža prave vsebine dogovora med pravdnima strankama, saj tožeča stranka ni imela potrebnega dovoljenja za zagotavljanje dela uporabniku.

12. Tožena stranka po podrobnih pojasnilih tožeče stranke glede vsebine njunega razmerja ter razlogov za sklenitev takšnega dogovora, na trditve tožeče stranke ni odgovorila. Po konkretiziranem pojasnilu tožeče stranke se je procesno trditveno (in dokazno) breme ponovno prevalilo na toženo stranko, ki pa slednjemu ni zadostila. Glede na njeno trditev, da sta stranki sklenili podjemno pogodbo, bi namreč morala navesti, kaj je bila vsebina podjemne pogodbe ter pojasniti, kateri (točno določen) posel, naj bi se tožeča stranka kot podjemnik zavezala opraviti (619. člen OZ), takih trditev pa tožena stranka ni podala. Tožeča stranke je v postopku pred sodiščem prve stopnje sama opozarjala na pomanjkljivost trditvene podlage tožene stranke.

13. V zvezi z vsebino naročilnice z dne 17. 2. 2020, s katero je tožena stranka naročila tožeči stranki izvajanje gradbenih del na DU X., je tožeča stranka torej pojasnila, da sta pogodbenika želela, da pisni zapis, ki sta ga ustvarila, velja le v očeh drugih, ne pa tudi zanje same (50. člen Obligacijskega zakonika; nadalje: OZ). Med pogodbenikoma zato velja pogodba z dejansko hoteno vsebino (drugi v zvezi s prvim odstavkom 50. člena OZ), torej, da je tožena stranka najela delavce tožeče stranke. Tožena stranka tako napram tožeči stranki ne more uspešno uveljavljati ugovora, da prikrita pogodba zanjo ne velja. Posledica neizpolnjevanja pogojev za zagotavljanje dela delavcev uporabnikom po Zakonu o urejanju trga dela (ZUTD) je namreč lahko le v prekrškovni sankciji, ni pa posledica te kršitve neveljavnost dogovorjenega posla. Nenazadnje je tožena stranka že prejela izpolnitev tožeče stranke, kar dodatno utemeljuje sklep, da mora tudi sama izpolniti svojo pogodbeno obveznost do tožeče stranke.

14. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sledilo trditvam tožeče stranke, da se oba vtoževana računa nanašata na opravljene ure dela delavcev tožeče stranke v maju in juniju 2020, ne glede na zapis na računih, da se nanašata na izvajanje armirano betonskih in betonskih del. Števila opravljenih ur, specificiranih po delavcih, ki so ta dela opravljali, tožena stranka ni konkretizirano prerekala, zaradi česar je tožeča stranka za opravljene ure upravičena do plačila.

15. Po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka tudi glede v pobot uveljavljene terjatve ni podala ustreznih trditev. Tožena stranka ni navedla, katera dela naj bi bila tožeča stranka dolžna opraviti, prav tako pa ni določno navedla vrsto in obseg napak, ki naj bi jih tožeča stranka naredila pri svojem delu. Tožena stranka prav tako ni podala natančnih trditev glede vsebine in obsega sanacijskih del. Nadalje tudi ni podala trditev, iz katerih bi izhajalo, da so bila sanacijska dela opravljena prav zaradi odprave napak tožeče stranke. Tožena stranka bi morala kot strokovnjak s področja gradbeništva jasno pojasniti, katera dela naj bi tožeča stranka izvedla, katere naj bi bile stvarne napake njenega dela, podati konkretne navedbe, da je napake pravočasno notificirala ter da je tožečo stranko pozvala na njihovo odpravo, nato bi morala tudi substancirati strošek sanacije posameznih napak. Ker tožena stranka ni podala sklepčnih trditev, na pomanjkljivost zadostne trditvene podlage pa jo je opozorila tožeča stranka, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da ne obstoji v pobotu uveljavljana terjatev. Navedba izvedenca, s katero je ovrednotil strošek materiala za sanacijo napak, je tako brezpredmetna, saj niso bile ugotovljene napake, za katerih sanacijo bi bila odgovorna tožeča stranka.

16. V skladu z razpravnim načelom bi bila tožena stranka najprej dolžna podati konkretne trditve, nato pa bi se v skladu z načelom povezanosti trditvenega in dokaznega bremena lahko izvajali predlagani dokazi z zaslišanjem prič in zakonitega zastopnika tožene stranke. Tožena stranka z dokaznimi predlogi manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti. Sodišče prve stopnje zato dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka (z zaslišanjem C. C. in D. D., z ogledom,...) utemeljeno ni izvedlo, saj je slednja podala pavšalne trditve ter predlagala informativne dokaze. Iz istega razloga tudi ni bilo potrebno izvedencu naložiti dopolnitve izvedenskega mnenja, kar bi podaljšalo postopek. Nenazadnje so bili namreč dodatni dokazi s strani tožene stranke (tabele in risbe) brez pojasnila v spis vloženi šele s pripravljalno vlogo z dne 20. 4. 2022, to je po prvem naroku za glavno obravnavo. Slednjih zato sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo (četrti v zvezi s tretjim odstavkom 286. člena ZPP).

17. Tožena stranka v pritožbi napada še stroškovno odločitev sodišča prve stopnje in navaja, da naj bi nesporni del računa ob zapadlosti plačala. Tudi ta pritožbena navedba se izkaže kot neutemeljena, saj je tožena stranka zneska 4.168,00 EUR ter 1.491,52 EUR plačala po zapadlosti vtoževanih računov in po tem, ko je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo.

18. Pritožbi tožene stranke zoper sodbo ter zoper dopolnilno sodbo sta po povedanem neutemeljeni. Pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbi zavrnilo ter sodbo in dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (355. člen ZPP).

**Glede stroškov pritožbenega postopka**

19. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku.

20. Tožena stranka s pritožbama ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške ter je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo z dne 7. 11. 2022 (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pri odločanju o stroških odgovora na pritožbo z dne 17. 11. 2023 pa je pritožbeno sodišče upoštevalo načelo potrebnosti stroškov za pravdo (155. člen ZPP). Tožeča stranka se je v odgovoru na pritožbo z dne 7. 11. 2023 zgolj sklicevala na svoje predhodne navedbe in že zato je stroške tega odgovora dolžna nositi sama. Velja pa tudi pravilo, da toženčev ugovor zaradi (procesnega) pobotanja ne vpliva na vrednost spornega predmeta.1

21. Pritožbeno sodišče je pri odmeri stroškov za odgovor na pritožbo z dne 7. 11. 2022 upoštevalo vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku, ki znaša 9.259,90 EUR. Stroški tožeče stranke so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in znašajo 373,32 EUR (odgovor na pritožbo po Tar. št. 22 v zvezi s Tar. št. 19 OT – 500 točk, ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR in 2% materialnih stroškov iz 3. odstavka 11. člena OT ter 22 % DDV). Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti navedene stroške v roku petnajst dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne po vročitvi te sodbe, pa do plačila.

1 J. Zobec v L. Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list in GV Založba, 2005, str. 223.