Jedro

Namen obsojenca, da na prostosti najde delo kot zidar in da namerava s tem vzdrževati svojo družino, ne more predstavljati nove olajševalne okoliščine, ki bi opravičevale izredno omilitev, saj je bilo sodišču že ob izrekanju kazni znano, da je obsojenec po poklicu zidar in da ima družino.

Izrek

Zahteva obsojenega za izredno omilitev kazni se zavrne.

Obrazložitev

Z pravnomočnima sodbama je bil obs. spoznan za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. in 3. odst. 166. člena KZ RS. Izrečena mu je bila kazen dveh let zapora, po 70. členu KZ SFRJ pa mu je bil izrečen še varnostni ukrep izgona tujca iz države za dobo petih let. Obsojeni je vložil zahtevo za izredno omilitev kazni. V njej zatrjuje, da se sedaj zaveda svojih napak in storjenega kaznivega dejanja, svoje početje obsoja in obžaluje, na prostosti pa namerava živeti s svojo družino, za katero bo kot poklicni zidar lahko pošteno in dovolj zaslužil. Po prestani kazni namerava oditi k družini v Republiko Bosno.

Zahteva za izredno omilitev kazni ni utemeljena.

Po 412. členu ZKP v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je omilitev pravnomočno izrečene kazni dovoljena, če se po pravnomočnosti sodbe pokažejo okoliščine, ki jih ni bilo, ko se je sodba izrekala, ali so bile, pa sodišče zanje ni vedelo, ki pa bi očitno pripeljale do milejše obsodbe.

Sodišču je bilo že ob izrekanju kazni znano, da je obsojenec po poklicu kvalificirani zidar, da je poročen in oče dveh otrok. Njegov namen, da na prostosti poskuša najti delo kot zidar in da namerava s tem vzdrževati svojo družino, nikakor ne more predstavljati nove olajševalne okoliščine, ki bi opravičevala izredno omilitev kazni. Isto velja za njegovo obžalovanje storjenega kaznivega dejanja, saj tudi to sodi v pričakovano posledico izrečene kazni. Končno tudi njegovo vrnitev v Republiko Bosno in Hercegovino ni nikakršna nova okoliščina, saj bo obsojenec glede na izrečeni varnostni ukrep moral oditi iz naše države za dobo petih let in je torej sodišče že ob izreku kazni ter izreku varnostnega ukrepa vedelo za to okoliščino. Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da ni zakonskih pogojev za izredno omilitev kazni, zato je obsojenčevo zahtevo v skladu z določilom 7. odstavka 414. člena ZKP zavrnilo.