Jedro

Revidentka tudi z obširnimi revizijskimi navedbami ni konkretizirala na splošni ravni izpostavljenega vprašanja, ali lahko kot stranska udeleženka uveljavlja vse vsebinske in procesne ugovore v postopku izdaje dovoljenja za poseg v prostor, zato pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan. Pa tudi sicer je Vrhovno sodišče že v več svojih odločbah zavzelo stališče, da lahko stranski udeleženec v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi posega v prostor, varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica (revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na vse tri točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidenka izpodbijajo z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper odločbo Upravne enote Radovljica z dne 25. 8. 2009. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ investitorju Občini A. izdal gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo in novogradnjo (prestavitev) vzletno pristajalne steze ter prilagoditev manevrskih površin na letališču A. (1. faza) pod tam navedenimi pogoji. Tožena stranka je z odločbo z dne 30. 11. 2009 zavrnila revidentkino pritožbo.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6. Revidentka zatrjuje, da gre za vrednost spora, ki presega 2.000.000,00 EUR, kar je vrednost investicije, kot izhaja iz dopisa Komisije za preprečevanje korupcije z dne 22. 9. 2008. Ker gre v obravnavani zadevi za izdajo gradbenega dovoljenja, to pa ni spor, v katerem bi bila pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, revizija iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v svojih številnih odločbah kot npr. X Ips 115/2009, X Ips 100/2008, X Ips 233/2008, X Ips 494/2009, X Ips 407/2009, X Ips 264/2009. 7. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

8. Izpolnjevanje pogoja po 2. točki drugega dostavka 83. člena ZUS-1 revidentka utemeljuje z navedbo: „da gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ki bo podrobno pojasnjeno v nadaljevanju, in sicer, če ima tožnica kot stranska udeleženka na podlagi 43. člena ZUP enake pravice kot ostale stranke v postopku, to je, če lahko podaja vse vsebinske in procesne ugovore.“ V nadaljevanju revizije nato razlaga in utemeljuje pravni interes in revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter zmotne uporabe materialnega prava.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka tudi z obširnimi revizijskimi navedbami ni konkretizirala na splošni ravni izpostavljenega vprašanja, ali lahko kot stranska udeleženka uveljavlja vse vsebinske in procesne ugovore. Obširna obrazložitev revizijskih razlogov, ki Vrhovnemu sodišču ne omogoča nedvoumne konkretizacije na splošni ravni zastavljenega vprašanja, namreč ne nadomešča trditvenega bremena revidentke in njene dolžnosti, da pomembno pravno vprašanje konkretizira in izpostavi na način, opisan v 7. točki te obrazložitve. Ker je na revidentkino splošno zastavljeno vprašanje mogoč le splošen odgovor, Vrhovno sodišče revidentki pojasnjuje, da je že v več svojih odločbah zavzelo stališče, da lahko stranski udeleženec v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi posega v prostor, varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javno korist (odločbe Vrhovnega sodišča I Up 1180/2002 z dne 13. 7. 2005, I Up 1435/2003 z dne 31. 3. 2005, I Up 183/2006 z dne 8. 4. 2009). Tako stališče Vrhovnega sodišča je skladno tudi s stališčem Ustavnega sodišča, ki je v odločbi U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011, v 17. in 18. točki obrazložitve med drugim navedlo, da „stranski udeleženci v upravnih postopkih niso stranke in nimajo enakega procesnega položaja kot stranke. V teh postopkih imajo po določbah ZUP enake procesne pravice in dolžnosti kot stranka, vendar pa jih lahko izvajajo le v obsegu, s katerim se zagotavlja varstvo njihovih pravnih koristi, torej omejeno“. Navedlo je še, „da pri pravnem interesu oziroma pravni koristi stranskega udeleženca ne gre za splošno (javno) korist“ in da „v upravnem postopku tudi ni mogoče uveljavljati dejanskega interesa“.

10. Ker revidentka pravnega vprašanja ni konkretizirala na način, kot je opisan v 7. točki te obrazložitve (ni določno ter konkretno navedla, katere vsebinske oziroma procesne ugovore ima v mislih), je vprašanje izpostavljeno na preveč splošni ravni in zato ni pomembno pravno vprašanje, zaradi katerega bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo. Zato pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča revizija v obravnavani zadevi tudi ni dovoljena iz razloga po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je sicer revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Vendar revidentka z navedbo, da zaradi stališča v izpodbijani sodbi svojih interesov ne more učinkovito zaščititi, zelo hudih posledic ni izkazala. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (X Ips 535/2007, X Ips 97/2009, X Ips 428/2009, X Ips 477/2009, X Ips 168/2010, X Ips 273/2010), bi morala revidentka navesti, kakšne konkretne posledice ima zanjo izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile te posledice zanjo zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Revidentka pa ni določno navedla niti svojih interesov, niti ni pojasnila, kaj zatrjevana nezaščita konkretnih interesov zanjo pomeni, kako to vpliva na njene pravice, obveznosti ali pravne koristi, kakšna konkretno je posledica zatrjevane nezaščite interesov in zakaj je ta posledica, glede na objektivne in subjektivne okoliščine zanjo zelo huda, zato pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala

12. Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K 2. točki izreka:

13. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).