Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča zadostuje, če se v izreku sklepa navede izrečen varnostni ukrep in maksimalen zakonski čas trajanja ukrepa, opis protipravnega dejanja in pravna opredelitev pa se navedeta v obrazložitvi sklepa.

Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede obravnavanega očitka, a četudi se ta očitek izpusti, upoštevajoč izpolnjenost vseh pogojev za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, na odločitev nima nobenega vpliva.

Ker neprištevni storilec protipravno dejanje sicer stori, vendar zanj ni kriv, smiselna uporaba določb o stroških postopka narekuje uporabo prvega odstavka 96. člena ZKP, ki se uporablja tudi v primeru, ko je obdolženec oproščen obtožbe iz razloga po 2. točki 358. člena ZKP, torej tedaj, ko so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo. Potrebne izdatke oškodovanca in nagrado ter potrebne izdatke njegovega pooblaščenca mora v skladu z določbo 97. člena vselej plačati zastopani, ne glede na to, kdo je po odločbi sodišča dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Tudi takrat, ko sodišče izda oprostilno sodbo, nagrada in potrebni izdatki pooblaščenca oškodovanca ne bremenijo proračuna, zato o višini teh stroškov iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP sodišče niti ne odloča.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v odločbi o stroških postopka spremeni tako, da na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženke in potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika obremenjujejo proračun.

II.V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenih delih potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom obdolženi A. A., po ugotovitvi, da je storila protipravno dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim in drugim odstavkom 29. člena KZ-1, na podlagi 70.b člena KZ-1 izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki se bo izvajal v Zdravstvenem domu Nova Gorica, Centru za duševno zdravje odraslih, in sicer najdalj dve leti. Po prvem v zvezi z drugim odstavkom 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanko B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 19.437,99 EUR napotilo na pravdo. Po prvem v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP je obdolženki naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v višini 1.593,35 EUR, ki jih lahko povrne v desetih mesečnih obrokih, plačila sodne takse pa jo je oprostilo.

2.Zoper sklep je pritožbo z dopolnitvijo vložil obdolženkin zagovornik, iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazenskih sankcijah ter kršitve Ustave Republike Slovenije in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) - 2., 14. in 22. člena Ustave RS ter 5. ter 6. člena EKČP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter obdolženko "oprosti" očitanega dejanja oziroma podredno, da zadevo vrne v ponovno sojenje drugemu sodniku "Okrajnega sodišča v Ljubljani".

3.Pritožba je delno utemeljena.

4.Zagovornik je v pritožbi predlagal, da ga pritožbeno sodišče obvesti o seji senata. Predlogu ni bilo ugodeno, ker zagovornik ni obrazložil, v čem bi njegova udeležba na seji prispevala k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj in tudi pritožbeno sodišče ni našlo razlogov za zaključek, da bi bila udeležba zagovornika na seji koristna (445. člen ZKP).

5.Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je izrek izpodbijanega sklepa o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti nejasen in nerazumljiv, ker ne vsebuje opisa izvršitvenih ravnanj očitanega kaznivega dejanja zalezovanja. Po presoji pritožbenega sodišča zadostuje, če se se v izreku sklepa navede izrečen varnostni ukrep in maksimalen zakonski čas trajanja ukrepa, opis protipravnega dejanja in pravna opredelitev, pa se navedeta v obrazložitvi sklepa.¹ Opis kaznivega dejanja je kot obvezna sestavina predpisan le za sodbo (364. člen ZKP), pritožnik pa tudi ne navaja določbe, na katero opira svojo trditev, da bi tudi izrek sklepa o varnostnem ukrepu moral vsebovati opis protipravnega dejanja in pravno kvalifikacijo.

6.Pritožnik navaja, da je prosil za preložitev naroka, razpisanega na 12. 12. 2025, vendar sodišče temu ni ugodilo, zaradi česar naj bi obdolženka in zagovornik izostala z zadnjega dela naroka, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da po podatkih spisa naroka za glavno obravnavo na ta dan ni bilo, saj se je glavna obravnava končala že na naroku 9. 12. 2024. Če pa ima pritožnik v mislih slednjega, je treba ugotoviti, da sta bila obdolženka in zagovornik na njem navzoča ves čas do sodnikove naznanitve, da je glavna obravnava končana, le razglasitev sklepa je kasneje potekala v njuni nenavzočnosti, kar pa glede na določbo tretjega odstavka 360. člena ZKP, da se sodba razglasi tudi tedaj, če stranka ali zagovornik nista navzoča, ki se smiselno uporablja tudi v postopku za izrek varnostnih ukrepov (prvi odstavek 507. člena ZKP), ni odločilno. Zato očitek o kršitvi pravice do obrambe ni utemeljen.

7.V zvezi s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje nezakonito izključilo javnost glavne obravnave, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta se obdolženka in njen zagovornik s takšnim ukrepom pred sodiščem prve stopnje izrecno strinjala. Poleg tega gre za povsem nekonkretizirano pritožbeno navedbo, saj ne vsebuje razlogov, zakaj naj bi bila izključitev javnosti nezakonita.

8.Pritožbene navedbe, da je premoženjskopravni zahtevek, ki ga je podala oškodovanka B. B., neobrazložen ter da sodišče prve stopnje obrambi ni dalo primernega časa za pripravo obrambe in odgovora nanj, so pravno nerelevantne, saj je sodišče oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

9.Zagovornik nadalje navaja, da sodišče prve stopnje obrambi ni dalo primernega časa za odgovor na obširno spremembo obtožbe, s čimer zagovornik očitno misli na predlog za izrek varnostnega ukrepa. Pri tem se sklicuje na zakonski minimalni rok osmih dni za pripravo obrambe iz tretjega odstavka 288. člena ZKP, vendar ta rok velja zgolj za prvo vabilo na glavno obravnavo. Če tožilec na glavni obravnavi spremeni obtožbo oziroma predlog za izrek varnostnega ukrepa, sme sodišče za pripravo obrambe prekiniti glavno obravnavo (drugi odstavek 344. člena ZKP). V tem primeru sodišče določi primeren rok za pripravo obrambe² . Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovornik v pritožbi z ničemer ne pojasni, v čem je bila sprememba predloga za izrek varnostnega ukrepa, za katero bi obramba potrebovala daljši čas za pripravo in zakaj čas petnajstih minut ni zadostoval, zato pritožbene navedbe ni mogoče preizkusiti.

10.Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje sklep zagovorniku vročalo na napačen naslov v Ljubljani, čeprav je sodišče obvestil o spremembi naslova, ni pravno relevantna, saj je bil sklep zagovorniku vročen in se je zoper odločbo tudi pritožil.

11.Pritožnik meni, da bi zato, ker je med naroki glavne obravnave preteklo več kot tri mesece, sodišče prve stopnje moralo glavno obravnavo začeti znova, vendar očitno zato, ker je prezrl določbo tretjega odstavka 311. člena ZKP, ki ponoven začetek glavne obravnave določa za primer, ko je bila preložena za več kot šest mesecev. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje naroke izvedlo 27. 5. 2024, 23. 9. 2024 in 9. 12. 2024, kar pomeni, da ni prišlo do prekoračitve zakonsko določenega roka, v katerem se glavna obravnava še lahko nadaljuje.

12.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bila obrazložitev sklepa splošna in izredno skopa, saj je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev in se je na jasen in konkreten način opredelilo tudi do očitkov obrambe.

13.Pritožnik ne navede, na čem temelji pritožbena trditev, da so bile osebe, od katerih je policija zbirala informacije, deležne pritiska s strani policije, pritožbeno sodišče pa okoliščin, ki bi takšne očitke potrjevale, v spisu ni našlo. Neutemeljena je tudi trditev, da naj bi bila podana kršitev postopka tudi zato, ker policija oseb, od katerih je zbrala obvestila, ni opozorila, da se lahko na podlagi njihovih izjav uvede kazenski postopek zoper obdolženko. Glede na določbe ZKP, policija oseb, od katerih zbira obvestila, ne zaslišuje kot priče in tudi nikjer ni predpisana dolžnost policije, da bi takšne pravne pouke v predkazenskem postopku posredovala, tudi ne za priviligirane priče. Ob tem je tudi podatek, da naj bi bil oškodovanec C. C. zunajzakonski partner obdolženke, napačen, saj je C. C. bil in je še vedno zakonec oškodovanke B. B. Obdolženki, tedaj še osumljenki, pa je policija, preden je od nje začela zbirati obvestila, dala pravni pouk o pravnih jamstvih, ki jih ima kot obdolženka v kazenskem postopku, skladno s četrtim odstavkom 148. člena ZKP (priloga A1-10 spisa).

14.Pritožnik navaja, da je vsa elektronska korespondenca med obdolženko in oškodovancema varovana s tajnostjo občil in pravico obdolženke do zasebnosti. Vendar pa pritožnik ne navede nobene podlage, ki bi utemeljevala trditev, da oškodovanca vsebin elektronskih sporočil, ki jima jih je poslala obdolženka, ne bi smela uporabiti za varstvo svojih pravic. Ker torej takšne navedbe ostajalo zgolj na ravni trditev, jih pritožbeno sodišče ne more preizkusiti.

15.Pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti domnevo o umiku predloga za pregon iz tretjega odstavka 306. člena ZKP, je v nasprotju s podatki spisa, saj sta oškodovanca C. C. in B. B. na glavno obravnavo 27. 5. 2024 pristopila, zato je neutemeljena.

16.Pritožnik dalje navaja, da mu sodišče prve stopnje ni omogočilo vpogleda v kazenski spis, zaradi česar naj bi bila kršena pravica obdolženke do obrambe, saj se njen zagovornik ni mogel seznaniti z zbranim dokaznim gradivom, kar naj bi bistveno vplivalo na zakonitost sodne odločbe. Vendar je iz podatkov spisa razvidno, da je zagovornik za pregled spisa zaprosil z vlogo, ki jo je sodišče prejelo dne 26. 1. 2024 (listovna št. 107 spisa) in je v spisu uradni zaznamek o pregledu spisa ter naročilu fotokopij z dne 31. 1. 2024 (listovna št. 110 spisa). Podatki spisa tako ne potrjujejo pritožbene navedbe, da je sodišče obrambi onemogočalo vpogled v predmetni sodni spis. Tudi sicer pa pritožnik niti ne pojasni, v čem naj bi zatrjevana relativna kršitev določb kazenskega postopka vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 371. člena ZKP).

17.V zvezi s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje prekršilo določbo 169. člena ZKP, ker pred uvedbo preiskave ni zaslišalo obdolženke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bila v obravnavani zadevi na predlog državne tožilke opravljena posamezna preiskovalna dejanja (prvi odstavek 431. člena ZKP), v okviru katerih je bila obdolženka zaslišana (listovna št. 82 spisa). V tej fazi, kot kasneje na glavni obravnavi, so bili zaslišani tudi oškodovanci C. C., B. B. in Č. Č. (listovna št. 85-87, 89-92 spisa), zato so tudi te pritožbene navedbe v nasprotju s podatki spisa. Pravica do obrambe tudi ni bila kršena s tem, ko sodišče v tej fazi ni zaslišalo D. D., kot je predlagala obramba, saj je bil D. D. zaslišan na glavni obravnavi. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi obramba v fazi posameznih preiskovalnih dejanj ali na glavni obravnavi predlagala zaslišanje osebnih zdravnikov obdolženke, dr. E. E. in dr. F. F., zato zatrjevana kršitev ni podana. Zagovornik v pritožbi tudi ne navaja okoliščin, ki bi izkazovale verjetnost, da bi zdravnika potrdila, da naj bi oškodovanec C. C. ponaredil dopis in podpis zdravnika na zdravstvenem izvidu PB Idrija, niti ne pojasni, zakaj bi bilo to pomembno za presojo obravnavane zadeve. Predlog za zaslišanje obdolženkine matere G. G. je bil podan šele na glavni obravnavi, sodišče prve stopnje pa ga je utemeljeno zavrnilo, saj obramba z ničemer ni izkazala verjetnosti, da bo G. G. izpovedala, da je bila obdolženka v intimnem razmerju z oškodovancem C. C. ter da očitanih dejanj ni storila.

18.Zagovornik meni, da obdolženki ni sodilo nepristransko sodišče in bi sodnik moral biti izločen iz sojenja, s čimer uveljavlja kršitev 23. člena Ustave RS in kršitev pravice do poštenega postopka iz 6. člena EKČP. Meni, da so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v sodnikovo nepristranskost. Kot je razvidno iz podatkov spisa, je zagovornik v postopku pred sodiščem prve stopnje podal zahtevo za izločitev razpravljajočega sodnika H. H., smiselno tudi zoper predsednico sodišča I. I., predlagal pa je tudi, da se izločijo vsi sodniki Okrajnega sodišča v Novi Gorici in zadeva odstopi v reševanje Okrajnemu sodišču v Ljubljani. Zahtevo je utemeljeval z izločitvenim razlogom po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP in 1. točki drugega odstavka 39. člena ZKP. Menil je, da so pri sodniku, ki zadevo obravnava, podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost, saj naj bi bil pod vplivom predsednice sodišča, ki naj bi bila poročena z direktorjem Splošne bolnišnice dr. J. J., v kateri je zaposlen oškodovanec. Direktor bolnišnice pa naj bi se tudi dogovarjal in sodeloval pri prisilni hospitalizaciji obdolženke, to pa zato, da bi zaščitil oškodovanca, in naj bi bilo zato očitno, da ima slednji dobre povezave tako v bolnišnici kot preko direktorja tudi s predsednico sodišča, ki oba pozna. Zato je menil, da je razpravljajoči sodnik H. H. posredno pod vplivom predsednice sodišča, kar naj bi se potrjevalo tudi z načinom procesnega vodstva. Postopka naj namreč ne bi vodil nepristransko, saj naj obdolženki ne bi omogočil zadostnega časa za pripravo obrambe, sprejel pa naj ne bi niti njenih dokaznih predlogov, ki jih je podala že v fazi posameznih preiskovalnih dejanj. Obdolženko naj bi prekinjal med zagovorom in z njo polemiziral. Pred začetkom obravnave naj strankama ne bi predstavil možnosti poravnave oziroma možnosti, da oškodovanec odstopi od kazenskega pregona, prav tako naj ne bi omogočil postopka poravnave na Okrožnem državnem tožilstvu, kot bi si želela obdolženka. Zato naj bi bilo očitno, da si je že ustvaril določeno negativno mnenje. Obdolženki naj bi se iz navedenih razlogov porajal dvom v pristranskost celotnega Okrajnega sodišča v Novi Gorici. Tak predlog je predsednik Višjega sodišča v Kopru že zavrnil s sklepom Su 184/2024-2 z dne 9. 9. 2024 (listovna št. 195-196 spisa), ki ga pritožnik sedaj izpodbija s pritožbo zoper sodbo (četrti odstavek 42. člena ZKP), vendar neutemeljeno.

19.Predsednik sodišča je v izpodbijanem sklepu uvodoma pravilno ugotovil, da je obramba sicer zahtevala izločitev vseh sodnikov Okrajnega sodišča v Novi Gorici, vendar je pri tem omenjala le razpravljajočega sodnika in predsednico sodišča, ne pa tudi imen drugih sodnikov, kot to zahteva določba četrtega odstavka 41. člena ZKP, zato zahteve za izločitev v tem delu ni mogoče preizkusiti. V zvezi s kritikami vodenja postopka sodnika K. K., ki je v zadevi vodil postopek preiskovalnih dejanj, je predsednik sodišča pravilno ugotovil, da je ta iz sojenja izločen že na podlagi 1. točke drugega odstavka 39. člena ZKP. Ker v zadevi ne sodi, je predsednik sodišča zahtevo za njegovo izločitev utemeljeno ocenil kot brezpredmetno. Neutemeljene so zato navedbe, ki jih pritožnik v pritožbi zoper sklep le ponavlja.

20.Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi oceni predsednika sodišča, da so očitki glede predsednice sodišča in razpravljajočega sodnika povsem neutemeljeni, saj obramba z ničemer ni konkretizirala okoliščin, ki bi kazale na to, da bi bil razpravljajoči sodnik pod kakršnimkoli pritiskom predsednice sodišča. Pritožnik v zvezi s temi razlogi ne navaja nobene dodatne ali drugačne utemeljitve, ki bi terjala vsebinsko dopolnitev teh odgovorov, temveč zgolj ponavlja navedbe iz zahteve za izločitev sodnika, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

21.Kar zadeva vodenje postopka razpravljajočega sodnika, pritožbeno sodišče ocenjuje, da glede na potek obravnave v ničemer ni mogoče razbrati, da bi sodnik postopek vodil pristransko. Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da je obdolženko poučil o njenih procesnih pravicah, oškodovancu pa je tudi pojasnil, da lahko do konca glavne obravnave umakne predlog za pregon, zato so tudi te pritožbene navedbe v nasprotju s podatki spisa.

22.Glede očitkov, da dokaznim predlogom obrambe v fazi posameznih preiskovalnih dejanj ni bilo ugodeno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo nekaterim dokaznim predlogom ugodeno pozneje na glavni obravnavi, preostale pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, kot bo v nadaljevanju te sodbe še pojasnjeno (točke 23-32 obrazložitve). Zato iz načina vodenja postopka, ni mogoče zaključiti o pristranskosti razpravljajočega sodnika. Predsednik sodišča je torej z izpodbijanim sklepom utemeljeno zavrnil zahtevo za izločitev sodnika.

23.Neutemeljeni so pritožbeni pomisleki o nepristranskosti sodnega izvedenca psihiatrične stroke dr. L. L. Ne drži, da izvedenec ni pridobil zdravstvene dokumentacije lečečega psihiatra obdolženke dr. M. M., saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da je v okviru razpoložljive zdravstvene dokumentacije pregledal psihiatrična izvida dr. M. M. z dne 16. 8. 2022 in 17. 8. 2022 ter se do njiju tudi opredelil. Izvedenec je pojasnil, da ugotovitve lečečega psihiatra, da obdolženka nima hujše oblike duševne motnje psihoze, temeljijo zgolj na njenih pripovedih. Ni podatka, da bi dr. M. M. pridobil heteroanamnestične podatke in preveril ustreznost njenih navedb. Obdolženka je opisovala predvsem svoja čustva, medtem ko je ozadje dogodkov ostalo nepojasnjeno. Njena pripoved je bila na meji resničnega, saj bi se lahko dogajala tudi v realnem svetu, če se izvzamejo cenestetične halucinacije in vplivanje preko telepatije, kar je mogoče zamolčati. Zaključek o bolezensko spremenjenem mišljenju je mogoče sprejeti šele na podlagi celotne dokumentacije - pisanj obdolženke, poročil različnih služb in podatkov iz sodnega spisa. Poleg tega je bila v bolnišnici obakrat potrjena psihotična simptomatika z izgubo stika z realnostjo, vključno z nanašalnimi, preganjalnimi in erotomanskimi blodnjami, fenomeni nadzorovanja na daljavo, odtegovanja misli in prisluhi. Izvedenec je tako prepričljivo pojasnil, zakaj se njegove ugotovitve razlikujejo od ugotovitev dr. M. M. Takšna obrazložitev ne daje nikakršne podlage za očitke o šikaniranju, okoliščin, ki bi kazale na utemeljenost takšnih očitkov, pa tudi ni mogoče razbrati iz izvedenčeve izpovedbe na glavni obravnavi. Zato zaslišanje dr. M. M. ni bilo potrebno, kot je argumentirano ugotovilo že sodišče prve stopnje v 23. točki izpodbijane sodbe. V zvezi z dokaznim predlogom za zaslišanje psihiatra dr. N. N. pritožbeno sodišče ugotavlja, da konkretizirane utemeljitve tega dokaznega predloga ne more predstavljati zgolj navedba, da bi dr. N. N. lahko povedal, da mnenje sodnega izvedenca sloni na napačni metodologiji, ne da bi hkrati navedel podlage za takšno trditev. Pritožnik se sklicuje na "ugotovitve sodnih izvedencev dr. O. O. in dr. P. P.", vendar ne pojasni, od kod izvirajo podatki o tem. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodni izvedenec dr. L. L. opravil pogovor z obdolženko, zato so drugačne pritožbene navedbe v nasprotju s podatki spisa. Dejstvo, da je bil pogovor opravljen na delovnem mestu obdolženke, samo po sebi ne vzbuja dvoma o nepristranskosti izvedenca. Okoliščin, ki bi kazale na to, da naj bi bila obdolženka v stiku in pod pritiskom izvedenca ter izpostavljena nepotrebnemu poniževanju s strani sodelavcev, pritožnik ni z ničemer konkretiziral, zato teh pritožbenih navedb ni mogoče preizkusiti. Zgolj morebitna okoliščina, da izvedenec opravlja izvedensko delo v postopkih prisilne hospitalizacije ter pri tem sodeluje s Psihiatrično bolnišnico Idrija in sodiščem, skupaj s sodnikom K. K., ki je v obravnavani zadevi opravljal posamezna preiskovana dejanja, samo po sebi ne predstavlja razloga za dvom o nepristranskosti izvedenca. Konkretnih okoliščin, ki bi v tej zvezi vzbudile takšen dvom, pritožnik ne navede. Prav tako z ničemer ne izkaže okoliščin, ki bi kazale na osebno poznanstvo odvetnice Vide Lemut, pooblaščenke oškodovanca C. C. v obravnavani zadevi, s sodnim izvedencem, zato takšnih očitkov ni mogoče preizkusiti. Zgolj navržena in z ničemer konkretizirana je tudi pritožbena navedba, da izvedenec ni uporabil ustreznih psiholoških testiranj obdolženke. Zagovornik neutemeljeno opozarja, da je izvedenec postavil pogoj, da bo obdolženka ponovno skrbnica otroka le v primeru, da bo obvladala svoje duševno zdravje z uživanjem antipsihotikov, kar ni skladno z etiko in strokovnim delovanjem sodnih izvedencev. Izvedenec je namreč zapisal le, da bo obdolženkin najboljši motiv za zdravljenje, da ponovno pridobi skrbništvo nad otrokom (ki ga je izgubila zaradi nezdravljenja) ter nadaljnje uspešno opravljanje službe. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bil izvedenec v skladu s kodeksom poklicne etike dolžan o svojih ugotovitvah obvestiti lečečega psihiatra obdolženke, saj Kodeks ravnanja in obnašanja sodnih izvedencev, sodnih cenilcev in sodnih tolmačev tega ne predvideva. Tudi navedba, da je izvedenec obdolženko ocenil kot neprištevno, da bi prikril kazniva dejanja oškodovanca, vpletenih zdravnikov, s katerimi se lahko pozna, in odvetnico R. R., je zgolj navržena in z ničemer konkretizirana. Glede na navedeno, so pritožbeni pomisleki o nepristranskosti sodnega izvedenca neutemeljeni. Neutemeljeni pa so tudi očitki o pravilnosti njegovega izvedenskega mnenja, ki jih pritožnik uveljavlja s sklicevanjem na iste razloge. Zato ni bilo nobene potrebe po pritegnitvi drugega izvedenca v postopek, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

24.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ugodilo tudi preostalim dokaznim predlogom obrambe.

25.Obramba je v postopku na prvi stopnji predlagala vpogled v potrdilo družbe A. z dne 6. 6. 2023, elektronsko pošto in pogodbo o izdaji bančne garancije, s čimer bi se potrdilo, da je bila obdolženka dne 2. 8. 2022 v času domnevnega protipravnega dejanja (okoli 11.30) na delovnem mestu, kjer je urejala zadeve v zvezi s pridobitvijo bančne garancije za podjetje. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe (23. točka), je sodišče prve stopnje dokazni predlog za vpogled v potrdilo družbe A. z dne 6. 6. 2023 zavrnilo s prepričljivo utemeljitvijo, da je o dejstvu, ki naj bi se dokazovalo s tem dokazom, zaslišalo njegovega avtorja S. S. Elektronska pošta tudi ni časovno konkretizirana in obramba ni pojasnila, v čem naj bi pogodba o izdaji bančne garancije dokazovala obdolženkino prisotnost na delovnem mestu ob času domnevnega protipravnega dejanja.

26.Obramba je nadalje predlagala zaslišanje Š. Š., ki bi povedala, da je obdolženka sposobna normalno funkcionirati, da je sposobna za delo in da nikogar ne ogroža. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s temi vprašanji postavilo sodnega izvedenca psihiatrične stroke, zato je ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo kot nepotreben (23. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

27.Dokazni predlog za zaslišanje obdolženkine matere G. G., ki naj bi izpovedala, da je bila obdolženka v intimnem razmerju z oškodovancem C. C. ter da očitanih dejanj ni storila, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo in prepričljivo obrazložilo v 23. točki sklepa.

28.Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje zaslišalo T. T. in S. S., zato so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje tema dokaznima predlogoma ni ugodilo, v nasprotju s podatki spisa.

29.Dokazni predlogi za zaslišanje U. U. iz podjetja B., za vpogled v izpise poslovnih knjig in izdanih računov tega podjetja ter za zaslišanje V. V. in Z. Z. se nanašajo na dokazovanje trditve, da je oškodovanec C. C. na obdolženki z ustreznim programom izvajal frekvenčno terapijo na daljavo, pri čemer predlagatelj ni z ničemer utemeljil, da bi bila tovrstna terapija objektivno mogoča, zato sodišče prve stopnje tem dokaznim predlogom utemeljeno ni ugodilo.

30.V zvezi z navedbo, da sodišče prve stopnje ni ugodilo dokaznemu predlogu za zaslišanje osebnih zdravnikov obdolženke, dr. E. E. in dr. F. F., pritožbeno sodišče ugotavlja, da obramba v postopku pred sodiščem prve stopnje takšnega dokaznega predloga ni podala. Poleg tega zagovornik v pritožbi ne izkaže verjetnosti, da bosta zdravnika povedala o zatrjevanem dejstvu, da je oškodovanec C. C. ponaredil dopis in podpis zdravnika na zdravstvenem izvidu PB Idrija, niti ne pojasni, zakaj bi bilo to pomembno za presojo obravnavane zadeve.

31.Dokazni predlogi, ki se nanašajo na dokazovanje psihičnega stanja oškodovancev C. C. in B. B. (vpogled v zdravstveni karton C. C., pridobitev mnenja psihiatra ter psihološkega poročila kliničnega psihologa glede B. B.), ne temeljijo na konkretnih okoliščinah, ki bi vzbujale sum o psihičnem zdravju oškodovancev, zato jih je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

32.Zagovornik utemeljeno izpodbija očitek, da je obdolženka dne 16. 8. 2022 prišla na dvorišče stanovanjske hiše na naslovu [...] in pustila šest pisanj, namenjenih B. B., na B. B. in njeno mamo Ž. Ž. pa je kričala, da so krivi, da so psihopati, Ž. Ž. pa še, da je čarovnica. Zagovornik utemeljeno izpostavlja, da je oškodovanka Ž. Ž. povedala, da se je to zgodilo takrat, ko je obdolženka k njim prišla z detektivom, kar je po ugotovitvi sodišča prve stopnje bilo med novembrom in decembrom 2022. Da naj bi do očitanega dogodka prišlo dne 16. 8. 2022 ni potrdila niti oškodovanka B. B.. Navedeni očitki tudi nimajo podlage v drugih izvedenih dokazih, obdolženka pa je za ta dan zatrjevala, da je imela dopust in je bila na Obali, ter da to lahko potrdi Y. Y. Glede na navedeno, je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje glede obravnavanega očitka, zato je pritožba v tem delu utemeljena. Vendar četudi se ta očitek izpusti, upoštevajoč izpolnjenost vseh pogojev za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, na odločitev nima nobenega vpliva. Glede na navedeno, zaslišanje Y. Y. ni potrebno.

33.V ostalem so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, neutemeljene. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje vse izvedene relevantne dokaze, vključno z zagovorom obdolženke, analiziralo skladno z načelom proste presoje dokazov kot je določeno v prvem odstavku 18. člena ZKP in drugem odstavku 355. člena ZKP. Dokaze je presojalo posamezno in v medsebojni povezavi ter na tej podlagi sprejelo pravilne dejanske in pravne zaključke. Svoje zaključke je utemeljilo s prepričljivimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Zagovornik v pritožbi obširno ponavlja obdolženkin zagovor, vendar ga je sodišče prve stopnje skrbno ocenilo in navedlo prepričljive razloge, zakaj mu ni mogoče slediti ter nanj opreti dejanskih ugotovitev (29. točka obrazložitve), na te razloge se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje. Pritožbene navedbe ne nudijo nobene podlage za pomisleke o verodostojnosti izpovedb oškodovancev in prič X. X., Q. Q. ter W. W., saj niso z ničemer konkretizirane. Res je, da je S. S. ob zaslišanju povedal, da je podpisal potrdilo, da je bila obdolženka dne 2. 8. 2022 ves dan v službi, vendar je hkrati navedel tudi, da njenega dela ni ves čas spremljal. Zato takšna njegova izjava ne more izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da je obdolženka tega dne okoli 11.30 ure pristopila do stanovanjske hiše na naslovu [...], kjer stanuje oškodovanec C. C., kot je slednji prepričljivo izpovedal. V obravnavani zadevi se obdolženki ne očita, da je od decembra 2022 dalje na domu v [...] obiskovala Ž. Ž. in Đ. Đ., [zato so pritožbene navedbe v tej zvezi nerelevantne. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v tem delu dejansko stanje pravilno ugotovilo, zato so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

34.Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi argumentirani presoji sodišča prve stopnje, da je obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti potrebno in da zadostuje za to, da obdolženka ne bo ponavljala hujših kaznivih dejanj (33. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Zgolj z navedbo, da obdolženka sama redno uživa medikamentozno terapijo, kar je sicer v nasprotju z ugotovitvami sodnega izvedenca, pritožnik takšnega zaključka ne more izpodbiti.

35.Pritožnik izpodbija tudi odločbo o stroških kazenskega postopka in med drugim navaja, daje obdolženka kaznivo dejanje storila v stanju neprištevnosti in ker za dejanja ne more odgovarjati, bi moralo sodišče odločiti, da vsi stroški postopka bremenijo državni proračun, tudi stroški obdolženkinega zagovornika in pooblaščenke oškodovancev. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča za odločitev o stroških postopka zmotno uporabilo določbe 95. člena ZKP. Po 507. členu ZKP se glede postopka za uporabo varnostnih ukrepov, če ni v XXVII. poglavju določeno drugače, smiselno uporabljajo druge določbe ZKP. Sklep, s katerim sodišče izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja, je odločba, ki je, četudi sodišče ugotovi, da je obdolženec storil protipravno dejanje, bliže oprostilni kot obsodilni sodbi, saj je bistvena sestavina obsodilne sodbe krivdorek, tega pa v sklepu o varnostnem ukrepu ni. Smisel določb o naložitvi stroškov postopka obdolžencu, kadar je spoznan za krivega je v tem, da nosi stroške postopka, ki ga je s storitvijo kaznivega dejanja (krivdno) povzročil (prvi odstavek 95. člena ZKP). Tudi določba četrtega odstavka 95. člena ZKP izhaja iz predpostavke, da je obdolženec spoznan za krivega - sodišče ga lahko plačila oprosti, če ugotovi, da bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. Ker neprištevni storilec protipravno dejanje sicer stori, vendar zanj ni kriv, smiselna uporaba določb o stroških postopka narekuje uporabo prvega odstavka 96. člena ZKP, ki se uporablja tudi v primeru, ko je obdolženec oproščen obtožbe iz razloga 2. točke 358. člena ZKP, torej tedaj, ko so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo. Ker storilec za storjeno protipravno dejanje ni kriv, tudi ni kriv za nastale stroške kazenskega postopka - ni mogoče šteti, da jih je krivdno povzročil, zato je v teh primerih smiselna uporaba prvega odstavka 96. člena ZKP.

36.V zvezi z vprašanjem nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščenke oškodovanke je glede na spremembo odločbe o stroških pojasniti, da so nagrada in potrebni izdatki pooblaščenca oškodovanca med stroški kazenskega postopka navedeni v 8. točki drugega odstavka 92. člena ZKP, kar v zvezi s prvim odstavkom 96. člena pomeni, da ti ne morejo bremeniti proračuna. Potrebne izdatke oškodovanca in nagrado ter potrebne izdatke njegovega pooblaščenca mora v skladu z določbo 97. člena vselej plačati zastopani, ne glede na to, kdo je po odločbi sodišča dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Tudi takrat, ko sodišče izda oprostilno sodbo, nagrada in potrebni izdatki pooblaščenca oškodovanca ne bremenijo proračuna, zato o višini teh stroškov iz 8. točke drugega odstavka 92. člena sodišče niti ne odloča.

37.Za takšen primer gre tudi v obravnavanem primeru, zato je pritožbeno sodišče pritožbi obtoženkinega zagovornika v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep v odločbi o stroških postopka spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe (prvi odstavek 394. člena v zvezi s 507. členom ZKP), v ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in je v nespremenjenih delih potrdilo sklep sodišča prve stopnje (391. člen v zvezi s 507. členom ZKP), potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

38.Iz razlogov, navedenih v 35. točki obrazložitve, stroški pritožbenega postopka obdolženki niso bili naloženi (prvi odstavek 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP).

-------------------------------

1Tako tudi Horvat, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, 2004, stran 1040, 6. točka. 2 Horvat, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, 2004, stran 633, 6. točka. 3 M. Baškovič, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, 2023, str. 588, točke 5. in 6. komentarja k 96. členu ZKP.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 134a, 134a/1 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 96, 96/1, 97, 344, 344/2 358-2, 360/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.