Jedro

Tožeča stranka je z ureditvijo kotlovnice v prostoru kolesarnice spremenila namembnost oziroma rabo skupnega dela večstanovanjske stavbe, zaradi česar je potrebno šteti, da je vzpostavitev kotlovnice in uvedba plinifikacije posel izrednega upravljanja, za katerega zakon zahteva 100 % soglasje vseh etažnih lastnikov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijani drugi in tretji točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti 131,17 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v točki I zaradi umika sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralnega oddelka za verodostojne listino VL 207621/2012 z dne 28. 12. 2012 za znesek 1.104,98 EUR razveljavilo in v tem delu postopek ustavilo. V točki II je isti sklep o izvršbi v celoti razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, v točki III pa je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 519,89 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od datuma pravnomočnosti sodbe, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

Tožeča stranka se je zoper zavrnilni del sodbe ter odločitev o stroških pritožila zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka vztraja pri stališču, da plinifikacija objekta pomeni vzdrževanje objekta, ker gre za ohranjanje osnovnih funkcijo objekta in ne za posel, ki presega redno vzdrževanje. Dejstvo je, da v predmetni stavbi vsi etažni lastniki ne uporabljajo plinskega ogrevanja, vendar pa je tudi dejstvo, da ga bodo vsi morali uporabljati čez nekaj časa (objektivno gotovo dejstvo), saj se obstoječi dimniki rušijo in jih ne bo mogoče sanirati. V tistem trenutku bodo vsi lastniki imeli možnost takojšnje priključitve na mestni plinovod in uporabo mestnega plina, ki bo varnejša, cenejša in enostavnejša, predvsem pa nujno potrebna, saj drugega načina ogrevanja ne bodo mogli imeti. Plinifikacija objekta ne more biti luksuz, ki bi spadal pod posle, ki presegajo redno upravljanje, temveč nujno vzdrževanje obstoječega sistema ogrevanja, ki ga zaradi dolgotrajnosti ni mogoče (kaj šele smiselno) več popravljati, temveč ga je potrebno spremeniti v drug način ogrevanja. Ogrevanje na elektriko je lahko kvečjemu dopolnitev osnovnega sistema ogrevanja. Tožeča stranka meni, da vsak dober gospodar poskrbi, da se njegovo imetje redno obnavlja in vzdržuje. Že v času iztekanja uporabne dobe stvari razmišlja in oblikuje novo. V tem primeru je amortizacijska doba že zdavnaj potekla. Etažni lastniki so na predmetni stavbi zamenjali stari sistem ogrevanja z novim sistemom, tako da bi bilo zadoščeno vsem sodobnim standardom bivanja in varnosti, ko so se za plinifikacijo odločili z večino glasov. Odločili so se, da (stroškovno) ni smiselno saniranje obstoječega sistema ogrevanja na trdo gorivo, poleg tega pa ta sistem ogrevanja ni varen. Zato je prišlo do vzpostavitve sistema ogrevanje na plin, kar bodo zagotovo začeli sčasoma uporabljati vsi etažni lastniki. Sodišče bi moralo prepoznati plinifikacijo kot način vzdrževanja stavbe v obliki zamenjave starega, dotrajanega sistema ogrevanja z novim, modernejšim sistemom, in bi moralo potrditi razmišljanje tožeče stranke, da gre v tem primeru za posel rednega upravljanja. Drži, da se obstoječ sistem ni ukinil, vendar pa je toliko dotrajan, da bi se moral oz. se bo v vsakem primeru moral, saj zaradi dotrajanosti slej ko prej ne bo več uporaben. In takrat bodo vsi etažni lastniki imeli na voljo priključitev na ta sistem. O tem govori tudi sodna praksa (npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 1180/2009 z dne 7. 6. 2009). Sodišče v izpodbijani sodbi zavede, da je toženka trdila, da se sedaj ogreva na elektriko. O tem ni tehničnega dokaza, tudi upravniku ni bil omogočen vpogled, ali je res tako. Ne glede na odgovor na vprašanje, kako se opredeli plinifikacija, pa je sodišče nezakonito odločilo, da toženki ni potrebno plačevati določenih skupnih stroškov. Ti stroški, ki se vtožujejo v tem postopku, so stroški v vseh lastnikov. Dejstvo je, da se preko skupnega ogrevanja ogrevajo tudi skupni prostori, saj stene niso nepropustne, na tak način pa tudi skupni prostori prejmejo in hkrati izpustijo določeno energijo, kar se odraža v stroškovnem segmentu. Ne glede na to, kako se opredeli plinifikacija, bi moralo biti samoumevno, da je plinska kotlovnica skupni prostor v večstanovanjski stavbi. Kot skupne prostore pomeni, da gre za skupno lastnino, to pa pomeni, da mora k vzdrževanju tega prispevati tudi toženka, čeprav morebiti ne uporablja takšnega načina ogrevanja. Z vzpostavitvijo kotlovnice se nekateri etažni lastniki niso odpovedali lastnini na tem delu niti na tem delu ni vzpostavljena posebna skupna etažna lastnina. Dejstvo je, da kotlovnica in napeljave spadajo med skupne dele nepremičnine, to pa pomeni, da pripadajo v določenem delu tudi toženki. Posledično je toženka dolžna plačevati del stroškov, ki nastajajo mesečno. Tožeča stranka nazadnje izpostavlja, da je sodišče tudi napačno odmerilo stroške. Sodišče bi moralo kot sporni del upoštevati znesek 1.104,98 EUR. Sodišče stroškov ni pravilno izračunalo in je priznalo toženki več kot 200,00 EUR preveč. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, da sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo vse stroške postopka, vključno s pritožbenimi stroški, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje.

Tožena stranka je obrazloženo odgovorila na pritožbo tožeče stranke in predlagala njeno zavrnitev ter naložitev vseh stroškov postopka tožeči stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče pritrjuje navedbam tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da so navedbe v pritožbi, in sicer glede rušitve dimnikov in njihove sanacije; da plinifikacija objekta ne more biti luksuz; da menjava sistema ogrevanja pomeni vzdrževanje objekta; da je ogrevanje na elektriko dopolnitev osnovnega ogrevanja; glede postopanja dobrega gospodarja, ki bi naj poskrbel za pravočasno menjavo stvari; da je po izteku amortizacijske dobe potrebno stvar zamenjati; da prejšnji sistem ogrevanja ni bil varen; in da bodo sistem ogrevanja pričeli uporabljati vsi etažni lastniki nova dejstva, ki jih tožeča stranka ni podala v postopku na prvi stopnji. Ker sme na podlagi določbe prvega odstavka 337. člena ZPP pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje, tega pa tožeča stranka ni niti zatrjevala niti izkazala, je zgoraj povzeta nova dejstva šteti za nedovoljene pritožbene novote.

V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, glede na to, da je tožeča stranka pred koncem glavne obravnave zmanjšala tožbeni zahtevek, tako da ne presega 2.000,00 EUR (449. člen ZPP). Tak postopek ima svoje značilnosti tudi pri instančnem sojenju, saj se sodba, izdana v takem postopku, sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena), kar je tožeča stranka pri navedbi pritožbenih razlogov upoštevala, v sami vsebini pritožbe pa ne povsem, saj je uveljavljala tudi nedopustni pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tako tožeča stranka neutemeljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, da ima tožena stranka v stanovanju urejen sistem ogrevanje ne elektriko. Nedopustne pa so tudi navedbe v pritožbi, da se preko skupnega ogrevanja ogrevajo tudi skupni prostori,, saj stene niso neprepustne, na tak način pa tudi skupni prostori prejmejo in hkrati izpustijo določeno energijo, kar da se odraža v stroškovnem segmentu, ker z njimi prav tako izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

Nesporna dejstva in pravnorelevantna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in na katera je vezano pritožbeno sodišče, so sledeča: - tožeča stranka je od oktobra 2006 upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu U. K. o. 5, R. S., tožena stranka pa je lastnica stanovanja v tej stanovanjski stavbi; - tožeča stranka je v letu 2006 po ukinitvi komunalne kotlovnice, ki je ogrevala več stanovanjskih stavb, v prostoru skupne kolesarnice navedene večstanovanjske stavbe uredila plinsko kotlovnico za večstanovanjsko stavbo; za ureditev plinske kotlovnice je glasovalo več kot 50 % vseh etažnih lastnikov, ni pa bilo podanega soglasja vseh etažnih lastnikov in tudi tožena stranka ni soglašala z vzpostavitvijo skupnega ogrevanja; - tožena stranka se ogreva z lastnim individualnim načinom ogrevanja na elektriko in tožeči stranki ne plačuje stroškov v zvezi s skupnim ogrevanjem; - še preden je tožeča stranka vzpostavila skupno ogrevanje, jo je tožena stranka seznanila, da se ne želi priklopiti na skupno ogrevanje in se z vzpostavitvijo skupne kotlovnice ni strinjala, saj si je že urejala lastno ogrevanje oz. je imela le-to že vzpostavljeno; - tožena stranka ni plačala (vtoževanih) stroškov vzdrževanja in obratovanja za obdobje od meseca novembra 2011 do meseca decembra 2012. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da vzpostavitev skupne kotlovnice oz. uvedba plinifikacije ne more šteti za posle rednega upravljanja. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bila kolesarnica skupni del večstanovanjske stavbe in da je bila plinska kotlovnica urejena v prostoru kolesarnice. Ker je kolesarnica skupni del večstanovanjske stavbe, je v skladu z določbo 18. člena SZ-1 solastnina etažnih lastnikov. Tožena stranka je v postopku navajala tudi, da je tožeča stranka z ureditvijo kotlovnice v prostoru kolesarnice spremenila namembnost tega prostora, torej skupnega dela večstanovanjske stavbe, zaradi česar je potrebno šteti, da je vzpostavitev skupne kotlovnice oz. uvedba plinifikacije posel izrednega upravljanja, za katerega zakon zahteva 100 % soglasje vseh etažnih lastnikov. SZ-1 namreč v drugem odstavku 29. člena določa, da se šteje (med drugimi) tudi spreminjanje rabe skupnih delov za posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja. Za takšno spremembo namembnosti gre tudi v konkretnem primeru. Po prvem odstavku 29. člena SZ-1 etažni lastniki odločajo o poslih, ki presegajo okvire rednega upravljanja večstanovanjske stavbe, s soglasjem vseh etažnih lastnikov. Ker tožeča stranka ni izkazala, da je podano potrebno 100 % soglasje za spremembo namembnosti kolesarnice kot skupnega dela večstanovanjske stavbe, je sodišče pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, saj tožeča stranka ni bila upravičena od tožene stranke terjati plačila stroškov v zvezi s skupnim ogrevanjem. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa so pravilni tudi zaključki prvostopenjskega sodišča, da pri vzpostavitvi skupnega ogrevanja ni šlo niti za zagotavljanje pogojev bivanja v večstanovanjski stavbi niti za zagotavljanje osnovnega namena, saj toženka ne glede na to, da se sedaj že nekaj let ne ogreva iz skupnega vira, normalno živi in biva v svojem stanovanju, kakor tudi da s tem, ko ima lastno ogrevanje ni z ničemer okrnila osnovnega namena stavbe. Tožeča stranka se tudi neutemeljeno pritožuje glede višine toženi stranki prisojnih stroškov. Tožeča stranka je delno umaknila tožbo po vloženem odgovoru na tožbo, a ne iz razloga, ker bi bila tožena stranka delno izpolnila zahtevek, zato mora tožeča stranka povrniti toženi stranki tudi stroške, ki so nastali v zvezi z umaknjenim delom tožbenega, saj se šteje, da je tožena stranka uspela tudi v tem delu in ji tudi v tem delu pripadajo pravdni stroški. Sodišče prve stopnje je zato pravilno kot osnovo za odločitev o stroških upoštevalo znesek, za katerega tožeča stranka vložila tožbo.

Pritožbene navedbe so se izkazale za neutemeljene, prav tako niso podani tisti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve priglašenih pritožbenih stroškov. Dolžna pa je potrebne pritožbene stroške povrniti toženi stranki. Glede na vsebino pritožbe je namreč tožena stranka na pritožbo utemeljeno in obrazloženo odgovorila. Zato so priglašeni stroški odgovora na pritožbo potrebni pravdni stroški. Tožeča stranka mora tako toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške nagrade za redno pravno sredstvo 89,60 EUR, pavšal po tar. št. 6002 v znesku 17,92 EUR in 22 % DDV v znesku 23,65 EUR, skupaj 131,17 EUR (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP).