Jedro

Zaradi toženkine prepovedi in preprečevanja uporabe služne poti za tožnikovo kmetijsko mehanizacijo, ko ni obstajala primerna občinska pot niti tožnikovo upravičenje uporabljati zemljišče tretjih, tožnik ni mogel obdelovati kmetijskega zemljišča. S tem mu je nastala premoženjska škoda, za katero je zaradi protipravnega ravnanja odgovorna toženka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V drugem sojenju je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, pretežno pa je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku. Toženka mora plačati tožniku znesek 1.282.314,50 SIT (sedaj 5.351 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.5.2001 dalje ter mu povrniti pravdne stroške. Zavrnjen pa je zahtevek za plačilo nadaljnjih 52.811,50 SIT (sedaj 220,38 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženka je dolžna tožniku plačati odškodnino zaradi izgube dohodka in zaradi manjvrednosti parcele.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev obeh sodb nižjih sodišč.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki so prestale preizkus pritožbenega sodišča, so, da ima tožnik priposestvovano služnost gospodarskih voženj z vsemi gospodarskimi stroji in motornimi vozili preko toženkinih parcel št. 55 in 582 vl. št. 29 k.o. ... v korist njegove parcele št. 553 vl. št. 244 k.o. ... (sodba Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju P 649/93 z dne 17.6.1994 in z dne 14.3.1995, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 649/93 z dne 22.2.1996) in da tožnik ni mogel opravljati prevozov s traktorjem po služnostni poti od leta 1991 do leta 2000. Toženka mu je prevoze prepovedala in preprečevala. V tem času tožnik tudi ni mogel voziti drugje, tako da zaradi nemožnosti ustreznega dostopa do parcele št. 553 te parcele ni mogel obdelovati in je prišlo do izgube dohodka v znesku 1.003.418,50 SIT (sedaj 4.187,19 EUR). Neobdelano zemljišče se je spremenilo v travnik, zaradi česar je vrednost tega zemljišča manjša za 278.895 SIT (sedaj 1.163,81 EUR).

Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Te prepovedi ni mogoče obiti niti z navideznim konstruiranjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ko se zatrjuje, da v razlogih sodbe niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali da so nasprotja med razlogi sodbe in izpovedbami v postopku, v potrditev teh kršitev pa se navajajo deli izpovedi prič ali izvedencev. Vendar pa v reviziji ni nikjer navedeno, da bi sodišče napačno povzelo izpovedi in jim pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Toženkina revizija v delih, ko se sklicuje na posamezne izpovedi prič in izvedencev, zares nasprotuje dokaznim ocenam sodišča in torej nedovoljeno izpodbija dejansko stanje. Na take trditve, četudi so postavljene v utemeljitev zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo.

Dejanska ugotovitev nižjih sodišč je, da tožnik ni mogel opravljati prevozov s traktorjem in priključki po služnostni poti od leta 1991 do leta 2000. Ker je z zgoraj navedeno sodno odločbo ugotovljeno, da je tožnik služnost voženj z gospodarskimi stroji priposestvoval, pomeni, da je pred tem vožnje preko toženkinega zemljišča dejansko izvajal. Nato pa mu je toženka prevoze po služnostni poti prepovedala in dejansko preprečevala (primerjaj dva sklepa o motenju posesti) z nastavljanjem raznih predmetov oziroma ovir na pot, s podaljšanjem strehe gospodarskega poslopja, s postavitvijo cvetlične grede in z znižanjem električnega kabla. Vse navedeno je toženka izvajala z namenom prikazati, da gospodarske vožnje s traktorji zaradi njihovih velikosti sploh niso možne. Navedeno sta nižji sodišči zavrnili že s samo ugotovitvijo, da je bila tožniku od leta 1991 uporaba služnostne poti izrecno prepovedana in z nadaljnjimi ugotovitvami, da je bilo na začetku po služnostni poti možno voziti s traktorjem in nakladalko, nato pa je toženka služnostno pot na razne načine ožala. Če je torej ugotovljeno, da je tožnik s traktorjem s priključkom po služnostni poti že vozil, potem pa zaradi prepovedi in onemogočanja ne več, je nerelevantno toženkino sklicevanje na velikost traktorja oziroma na nemožnost voženj s traktorji s priključki. Bistven je pač jasen dejanski zaključek obeh nižjih sodišč, da zaradi ravnanja toženke v spornem obdobju nikakršen prehod s traktorjem s priključkom po služnostni poti ni bil mogoč.

Drugo odločilno vprašanje v tej zadevi je bilo, ali je imel tožnik možnost dostopa do svoje parcele št. 553 po drugi poti. Prvostopenjsko sodišče je natančno in podrobno obravnavalo to vprašanje in prišlo do zaključka, da v spornem obdobju ni obstajala javna (občinska) pot, po kateri bi imel tožnik možnost dostopa do svojega zemljišča z ustreznimi kmetijskimi stroji. Razlogi o tem so izčrpni in temeljijo na podatkih ogleda, na mnenjih dveh izvedencev in na izpovedih prič ter strank. Pritožbeno sodišče je dejansko ugotovitev, da občinska pot ni bila primerna za tožnikovo kmetijsko mehanizacijo, sprejelo kot pravilno in na to ugotovitev je revizijsko sodišče vezano. Trditev, da fotografije kažejo drugače, pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja, očitek, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih trditev o fotografijah pa ne drži, saj se je pritožbeno sodišče tako do dokazne ocene o prevoznosti poti, kot posebej do fotografij v zvezi s to dokazno oceno opredelilo (drugi odstavek na 3. strani drugostopenjske sodbe).

Končno je neutemeljen tudi očitek kršitve postopka, češ da toženi stranki ni bila dana možnost, da z drugim izvedenskim mnenjem dokaže pravilnost svojih trditev o nesprejemljivosti cenitve izvedenca B. Č.. Temu izvedencu je tožena stranka res nasprotovala v zvezi z ugotavljanjem uporabnosti občinske poti. V zvezi z višino škode pa tožena stranka ni podala nobenega dokaznega predloga za določitev drugega izvedenca.

Po mnenju revidentke gre za zmotno uporabo materialnega prava, ker se sodišči nista vprašali, ali tožnik morda s tožbo ne zlorablja namena odškodnine, saj bi si kot oškodovanec moral prizadevati za zmanjševanje škode. Revizijsko sodišče tem trditvam ne more pritrditi, saj sta nižji sodišči obravnavali oškodovančevo dolžnost zmanjševanja škode z ugotavljanjem, ali je imel tožnik razen služnostne kakšno drugo možno pot dostopa do njegovega kmetijskega zemljišča. Drugače, kot trdi revizija, sta ugotovili, da občinska pot za tožnikovo kmetijsko mehanizacijo ni bila prevozna v spornem obdobju, saj je bila ta pot delno obnovljena šele leta 2001. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje revizije na tožnikovo možnost vožnje po zemljišču tožnikovega sorodnika V. I.. Ni zatrjevano, da bi imel tožnik na tem zemljišču kakšno služnostno pravico, ugotovljeno pa je, da je V. I. tožniku vožnje preko njegovega zemljišča prepovedal. Tožena stranka tako nima nobenega upravičenja zahtevati, da tožnik za prevoze namesto služnega zemljišča uporablja neko tuje zemljišče, pa čeprav je njegov lastnik tožnikov sorodnik. Neutemeljene so torej trditve tožene stranke o nepoštenem tožnikovem ravnanju, ko je nasprotno toženkino ravnanje prepovedovanja in preprečevanja izvrševanja služnosti pomenilo protipravno ravnanje, ki je tožniku onemogočilo dostop na njegovo kmetijsko zemljišče. Ker ni imel niti možnosti niti upravičenja priti s kmetijsko mehanizacijo do svojega zemljišča drugje, tožnik svojega zemljišča v spornem obdobju ni mogel obdelovati in mu je s tem nastajala premoženjska škoda. Nižji sodišči sta ugotovili tožnikovo izgubo dohodka, ker na kmetijskem zemljišču ni bilo pridelka, v višini 1.003.418,50 SIT ter manjvrednost zemljišča, ki se je zaradi neobdelovanja spremenilo iz njive v travnik, v višini 278.895 SIT. V reviziji ni materialnopravnih očitkov v zvezi z višino škode, tako da revizijsko sodišče glede na dejanske ugotovitve ugotavlja pravilnost materialno pravne odločitve o odškodnini.

Glede na navedeno revizijsko sodišče zaključuje, da nista utemeljena revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Zato je toženkino revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).