Jedro

Kolikor pa zagovornik graja obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP pa se pri tem sklicuje predvsem na okoliščino, da je obdolženec oče mladoletnega otroka in samohranilec, zaradi česar so s priporom otrokove pravice do celovite vzgoje in razvoja prizadete. Že res, kar navaja zagovornik, da lahko omejevalni ukrep, kakor je pripor, prizadene otrokove pravice do celovite vzgoje, varstva in izobraževanja, pa vendar je po drugi strani povsem na dlani, da se na te pravice ne more sklicevati nekdo, ki sam povzroči položaj, ko so otrokove pravice kakorkoli prikrajšane ali ogrožene. Dejstvo je, da naj bi obdolženec obravnavano kaznivo dejanje storil dne 28.1.2022, torej v času, ko je že bil oče mladoletnega otroka, odvzem prostosti in posledice, ki lahko otroka v zvezi s tem doletijo, pa mora storilec pač vzeti v zakup oziroma jih pri odločitvi za izvršitev kaznivega dejanja upoštevati.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je z izpodbijanim sklepom pripor, odrejen zoper obdolženega A. A. iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal tudi po vloženi obtožbi. Obdolženec se v priporu nahaja od 28.1.2022 od 18.00 ure dalje.

2. Zoper ta sklep se zaradi kršitev Konvencije o otrokovih pravicah, ki je na podlagi 8. člena Ustave Republike Slovenije neposredno del slovenskega pravnega reda in kršitev ZKP pritožuje obdolženčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti. Utemeljenega suma v smeri izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja zagovornik ne izpodbija, kar z drugo besedo pomeni, da se strinja s tem, kar je o tem predpogoju za odreditev oz. podaljšanje pripora ugotovilo že sodišče prve stopnje.

5. Kolikor pa zagovornik graja obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP pa se pri tem sklicuje predvsem na okoliščino, da je obdolženec oče mladoletnega otroka in samohranilec, zaradi česar so s priporom otrokove pravice do celovite vzgoje in razvoja prizadete. Že res, kar navaja zagovornik, da lahko omejevalni ukrep, kakor je pripor, prizadene otrokove pravice do celovite vzgoje, varstva in izobraževanja, pa vendar je po drugi strani povsem na dlani, da se na te pravice ne more sklicevati nekdo, ki sam povzroči položaj, ko so otrokove pravice kakorkoli prikrajšane ali ogrožene. Dejstvo je, da naj bi obdolženec obravnavano kaznivo dejanje storil dne 28.1.2022, torej v času, ko je že bil oče mladoletnega otroka, odvzem prostosti in posledice, ki lahko otroka v zvezi s tem doletijo, pa mora storilec pač vzeti v zakup oziroma jih pri odločitvi za izvršitev kaznivega dejanja upoštevati. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo oseba ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da naj bi obdolženec sedaj obravnavano kaznivo dejanje storil v času, ko je zoper njega že vložena pravnomočna obtožnica Okrožnega državnega tožilstva v Kopru opr. štev. Kt 21844/2018 z dne 5.3.2019 zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1. Več kot očitno pa je, da to obdolženca od storitve sedaj obravnavanega kaznivega dejanja ni odvrnilo, kar z drugo besedo kaže na to, da so podane okoliščine, ki kažejo na to, da bi utegnil obdolženec na prostosti kazniva dejanja ponavljati in si na tak način, kljub poklicu mehanika, za katerega pravi, da ga ima, pridobivati sredstva za preživljanje na nezakonit način. O pripornem razlogu iteracijske nevarnosti tako ni nikakršnega dvoma.

6. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je pripor tudi neogibno potreben in sorazmeren ukrep v luči določbe 20. člena Ustave Republike Slovenije. Povsem jasno je, da pomeni nenadzorovano prehajanje državnih meja, zlasti v sedanjih posledicah pandemije, ogrozitveni dejavnik za pravni red in varstvo ljudi vsake države. Ob upoštevanju dejstva, da zoper obdolženca teče že en kazenski postopek zaradi enakega kaznivega dejanja, se pripor izkaže kot neogibno potreben, upoštevaje njegovo dosedanje trajanje, pa tudi kot še vedno sorazmeren ukrep. Zaradi ugotovljene neogibnosti pripora tako sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno presojati možnosti nadomestitve pripora z milejšim ukrepom, tako, kakor o tem napačno meni pritožnik.

7. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi tretjega odstavka 402. člena ZKP.