Jedro

Poslovni objekt, ki se gradi na zemljišču, kjer je prej stal stanovanjski objekt precej manjše tlorisne izmere, je nov objekt. In ker po določbah Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih, ki ureja območje, kjer se nahaja zemljišče predvidenega posega, gradnja novih objektov ni dovoljena, je lokacijsko dovoljenje nezakonito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper 2. točko izreka odločbe tožene stranke z dne 24.9.2003. S to je tožena stranka ugodila pritožbi B.B. in odpravila odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 26.3.2001, s katero je ta v obnovljenem postopku odločila, da ostaneta v veljavi lokacijsko dovoljenje z dne 29.4.1996 in gradbeno dovoljenje z dne 24.10.1996, izdani investitorju - tožniku za gradnjo nadomestnega poslovnega objekta, na zemljišču parcela št. 15 in št. 16 k.o....

Tožena stranka je odločbo odpravila ker je presodila, da ni podlage za ugotovitev upravnega organa prve stopnje, da ker predvideni objekt ni nov objekt, ampak je nadomestni objekt, je gradnja po določbah Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto V 2 Trnovo dopustna. Upravni organ prve stopnje je tudi nepravilno presojal skladnost gradnje glede na določbo 5. člena sprememb in dopolnitev PUP, objavljenih v Uradnem listu RS, št. 63/99, ker je bila ta določba uveljavljena po izdaji prvotne odločbe - lokacijskega dovoljenja. V obnovljenem postopku se mora namreč uporabiti pravo, ki je veljalo ob izdajo prvotne odločbe. Glede na določbo 36. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO, Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86 in Uradni list RS, št. 40/94, 69/94, 29/95 in 59/96) je prvostopni upravni organ ravnal nepravilno, ker je hkrati odločil o lokacijskem in gradbenem dovoljenju, pa tudi sicer odločba glede gradbenega dovoljenja sploh ni obrazložena, saj ne vsebuje razlogov, zaradi katerih ostane v veljavi prvotna odločba - gradbeno dovoljenje z dne 24.10.1996. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče soglaša z odločitvijo tožene stranke ter z razlogi za odločitev. Kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da ker je bila obnova postopka dovoljena zaradi neudeležbe strank v postopku, zadostuje že, da se stranke zasliši. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje tožeče stranke na mnenje Mestne občine Ljubljana o skladnosti predvidene gradnje s pogoji PUP.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Stališče tožene stranke, s katerim soglaša tudi sodišče, da je upravni organ ravnal nepravilno, ker je istočasno odločil o lokacijskem in gradbenem dovoljenju, ni pravilno. Meni, da je ravnanje organa prve stopnje skladno z novelo ZGO, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 59/96, uveljavljeno z dnem 10.11.1996. Po navedeni noveli ZGO in sicer po določbi 33a člena je namreč prav zaradi skrajšanja postopka, dopustno hkratno odločanje o izpolnjevanju pogojev za pridobitev lokacijskega in gradbenega dovoljenja v enem samem postopku in z eno odločbo - enotno dovoljenje za gradnjo. Kljub zahtevi v tožbi, da sodišče pojasni, s katero določbo postopka je v nasprotju hkratno določanje o lokacijskem in gradbenem dovoljenju in v čem je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, sodišče v sodbi tega ne navaja, zato je podana kršitev določbe 1. odstavka 360. člena v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP in 16. člena ZUS. Ker sodišče prve stopnje ni sledilo tožbenemu zahtevku, da po opravljeni glavni obravnavi samo odloči o stvari, je bistveno kršilo določbo 61. člena ZUS. Dejansko stanje glede skladnosti spornega posega v prostor je bilo pravilno in popolno ugotovljeno glede na določbe PUP, ki je veljal v času izdaje prvotnih odločb. Ker ne gre za gradnjo novega objekta, je gradnja po PUP, tudi ob upoštevanju določbe 70. člena PUP, dopustna. V 2. odstavku navedene določbe je namreč določeno, da na območju predvidenega posega ni dovoljena gradnja novih prosto stoječih objektov. Da sporni objekt ni nov objekt sta očitno štela tudi tožena stranka in sodišče, saj bi sicer, kolikor bi štela, da gre za nov objekt, ugotovila, da gradnja ni dopustna in zadeve ne bi vračala v nov postopek. Vendar je sodišče prve stopnje določbo 70. člena PUP uporabilo tako, da je na podlagi te določbe kot pravilni sprejelo dve nasprotujoči si razlagi, ki se med seboj izključujeta. Med tem, ko se sodišče sprašuje, ali je nadomestna gradnja res drug poseg v prostor, pa na drugi strani trdi (nepravilno), da je tudi nadomestna gradnja nova gradnja, ki mora izpolnjevati vse predpisane pogoje za tako gradnjo. Ker so torej razlogi sodbe sami s sabo v nasprotju in zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu zaradi razloga 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 16. členom ZUS. Ni pravilna ugotovitev tožene stranke in sodišča, da je prvostopni upravni organ odločil na podlagi 5. člena sprememb in dopolnitev PUP. Tako bi ravnal, če bi svojo presojo oprl izključno na določbo 5. člena sprememb in dopolnitev PUP, ne da bi upošteval, ali so izpolnjena splošna merila iz določb PUP, veljavnih v času odločanja. Če bi tako ravnal, bi moral skladno z določilom 5. člena sprememb in dopolnitev PUP iz leta 1999 pridobiti dovoljenje strokovne službe MOL, zanj pa po uveljavitvi te novele sploh ni zaprosil. Svojo presojo o dopustnosti obravnavanega posega je oprl na ugotovitev, da so izpolnjena vsa merila iz določbe 10., 24., 27. in 30. člena PUP, veljavnih v času odločanja. Res je sicer, da je upravni organ prve stopnje ugotovil dejansko stanje tudi na podlagi mnenja MOL, vendar je to mnenje izdelano leta 1997, in zato v njem določba 5. člena sprememb in dopolnitev PUP iz leta 1999 ni mogla biti upoštevana. Sodišče je zmotno uporabilo določbo 70. člena PUP, saj ne gre za gradnjo novega objekta, zato je sporna gradnja dopustna. Glede na navedeno tožena stranka ni imela nobenega razloga za odpravo odločbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke in v izpodbijanem delu odpravi odločbo tožene stranke, ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje z naročilom, da opravi glavno obravnavo in s sodbo odloči o stvari.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Stranka z interesom v tem upravnem sporu B.B. v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene ugovore. Sodišče je odgovorilo na vse tožbene ugovore in jih utemeljeno zavrnilo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev, izdana v obnovljenem postopku. Po določbi 258. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), ki se skladno z določbo 324. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju ZUP/99), uporablja za postopke, ki so bili, tako kot navedeni, še v teku, pristojni organ v obnovljenem postopku odloči o stvari, ki je bila predmet postopka na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in ki se zberejo v obnovljenem postopku. Glede na navedeno določbo se torej organ ne more omejiti samo na presojo novih dokazov, ampak mora ponovno presoditi tudi prejšnje dokaze, na podlagi katerih je bila odločba izdana, ter na podlagi take presoje izdati odločbo. Po ustaljeni sodni praksi pa je treba novo odločbo izdati ob uporabi določb materialnih predpisov, ki so veljali v času izdaje prejšnje odločbe (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, št. U 389/95-8 z dne 11.9.1997). Pristojni organ prejšnjo odločbo pusti v veljavi, če glede na vsa dejstva in okoliščine, ugotovljene v prejšnjem in v obnovljenem postopku, ni podlage za nadomestitev prejšnje odločbe z novo odločbo.

Pogoje za izdajo lokacijskega in gradbenega dovoljenja sta v času izdaje prvotnih odločb - lokacijskega dovoljenja z dne 29.4.1996 in gradbenega dovoljenja z dne 24.10.1996 urejala Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 28/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93) in ZGO.

Po določbi 2. odstavka 54. člena ZUN se izda lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave in druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorsko ureditvenimi pogoji, v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Slednja mora biti pripravljena skladno z določbami PUP (1. odstavek 55. člena ZUN). Iz podatkov spisa izhaja in tudi ni sporno, da gre za poseg v prostor na območju, ki se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto V2 Trnovo in da navedeni PUP zemljišče, na katerem se dovoljuje gradnja spornega poslovnega objekta, uvršča v morfološko enoto A 2/2. Za to območje pa navedeni PUP v 84. členu oziroma po spremembah in dopolnitvah iz leta 1992 (Uradni list RS, št. 40/92) v 70. členu izrecno določa, da gradnja novih prostostoječih objektov ni dovoljena, z drugimi posegi pa se smejo pridobiti površine za izboljšanje bivalnega standarda, osnovno preskrbo, obrt, ki ne moti okolja in rekreacijske dejavnosti. Glede na navedeno določbo in glede na to, da se z lokacijskim dovoljenjem dovoljuje rušitev obstoječega stanovanjskega objekta in gradnja poslovnega objekta tlorisne izmere 34 m x 12 m, pri čemer iz podatkov spisa izhaja, da je površina obstoječega objekta le 57 m2, je pravilen sklep tožene stranke in sodišča, da gre za nov objekt in zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ni podlage za ugotovitev prvostopnega upravnega organa, da je gradnja skladna s PUP. Že to pa je zadosten razlog za odpravo odločbe prve stopnje, s katero je odločeno, da ostane v veljavi lokacijsko dovoljenje z dne 29. 4. 1996. Po določbi 242. člena ZUP namreč organ druge stopnje odločbo odpravi, če ugotovi, da je bilo v postopku na prvi stopnji dejansko stanje nepopolno ali zmotno ugotovljeno. Ob pravilni odločitvi tožene stranke glede lokacijskega dovoljenja je pravilna tudi odločitev, da se odpravi odločba, s katero je prvostopni organ odločil, da se pusti v veljavi gradbeno dovoljenje. Zakonito lokacijsko dovoljenje je namreč pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja. V tem smislu je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni ugovor, kolikor se ta nanaša na odločitev tožene stranke v zvezi z gradbenim dovoljenjem. Zato pritožbeni očitek, da sodba takega pojasnila ne vsebuje, ni utemeljen.

Ker je že tožena stranka navedla pravilne razloge za odpravo odločbe, prvostopno sodišče pa z njimi soglaša, uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu zaradi razloga iz 14. točke 339. člena ZPP ni podan.

Prav tako sodišče, s tem, ko ni meritorno odločilo o zadevi, ni kršilo določbe 61. člena ZUS. Po navedeni določbi ravna sodišče, če ugotovi, da so podani razlogi za odpravo izpodbijanega akta. V takem primeru sodišče lahko (ne pa mora) odloči v sporu polne jurisdikcije, če narava stvari to dopušča in če so za tako odločanje izpolnjeni tudi ostali pogoji. V obravnavanem primeru je sodišče presodilo, da je izpodbijani akt zakonit, zato za uporabo te določbe ni podlage.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Ker je bila pritožba vložena pred 1. 1. 2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.