Jedro

Sodišče druge stopnje pritožbene navedbe zavrača in pojasnjuje, da je pravica iz 22. člena Ustave RS v zvezi s 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah in sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice določena zlasti, na eni strani kot zahteva, da oblastni organ (tudi sodišče) stranke ne sme obravnavati neenakopravno tako, da bi v njeni zadevi odločil drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih ali enakih primerih, na drugi strani pa kot pravica do poštenega postopka, katera naj izhodiščno zagotavlja enakost orožja strank v postopkih, tudi v procesnih situacijah, kjer obdolženemu oziroma obsojenemu kot načeloma šibkejši stranki v kazenskem postopku nasproti stoji državno tožilstvo kot predstavnik države z vzvodi fizične prisile. Sodišče druge stopnje se, upoštevaje, da pritožniki izpostavljajo samo konkretno procesno situacijo, ne pa odločitev v zatrjevano primerljivih primerih, opredeljuje zlasti do drugega vidika pravice iz člena 22 Ustave RS.

Dejstvo, da je kazenski postopek formaliziran glede potrebnega ravnanja osebe, ki je njegov glavni subjekt, o procesnih obveznostih in o posledicah nespoštovanja procesnih obveznosti pa je ta oseba tudi vnaprej poučena, terja ugotovitev, da je obsojeni že tekom postopka imel možnost pojasniti svoje sporno ravnanje v dejanskem in pravnem pogledu, kar je tudi razlog, da je postopek odločanja o krivdno povzročenih stroških procesno zasnovan brez obligatorno razpisane posebne možnosti, da se o kršitvah svojih procesnih obveznosti (dodatno) izjavlja pred sprejemom odločitve.

Na način možnosti sprotnega pojasnjevanja svojih procesnih korakov, ob vnaprejšnji obveščenosti o obveznostih tekom postopka ter o posledicah njihovega nespoštovanja, pa tudi z vložitvijo pritožbe, je obsojencu v procesni situaciji, kjer ne nastopa kontradiktorno proti drugi stranki, pač pa proti sodišču, ki v skladu s členom 23 Ustave RS odloča o njegovih pravicah in dolžnostih, v zadostni meri zagotovljena pravica do izjave in s tem poštenost postopka.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II.Obsojeni je dolžan plačati 30,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega odstavka člena 93 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s prvim odstavkom člena 95 ZKP in prvim odstavkom člena 94 ZKP obsojenemu A. A. naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in krivdno povzročene stroške, oboje v točno določenih zneskih v skladu s spredaj citiranima sklepoma.

2.Zoper navedeni sklep so vložili pritožbo obsojenčevi zagovorniki iz pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagali, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče druge stopnje po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijanega sklepa ter podatkov spisa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zakonito in pravilno odločilo, da je obsojeni dolžan plačati krivdno povzročene stroške v višini, kot izhaja iz citiranih odločb. Pritožbeno sodišče ob tem pojasnjuje, da je predmet pritožbene obravnave le odločitev o krivdno povzročenih stroških, na kar se nanašajo točke 13 do 18 ter deloma 19 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v preostalem pa se obrazložitev nanaša na stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka člena 92 ZKP, v zvezi s katerimi je za pritožbeno obravnavo pristojen zunajobravnavni senat prvostopenjskega sodišča; že na tem mestu zato izpostavlja, da se do navedb v zadnjem odstavku vložene pritožbe v tem postopku ne bo opredelilo.

5.V zvezi z odločbo o krivdno povzročenih stroških zagovorniki uveljavljajo določno le kršitev ustavno določene človekove pravice iz 22. člena Ustave RS v povezavi s 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah ter sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice; jedro pritožbenih navedb predstavlja trditev, da bi sodišče prve stopnje pred odločitvijo v tem delu obsojencu moralo omogočiti, da se izjasni o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve.

6.Sodišče druge stopnje take pritožbene navedbe zavrača in pojasnjuje, da je pravica iz 22. člena Ustave RS v zvezi s 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah in sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice določena zlasti, na eni strani kot zahteva, da oblastni organ (tudi sodišče) stranke ne sme obravnavati neenakopravno tako, da bi v njeni zadevi odločil drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih ali enakih primerih, na drugi strani pa kot pravica do poštenega postopka, katera naj izhodiščno zagotavlja enakost orožja strank v postopkih, tudi v procesnih situacijah, kjer obdolženemu oziroma obsojenemu kot načeloma šibkejši stranki v kazenskem postopku nasproti stoji državno tožilstvo kot predstavnik države z vzvodi fizične prisile. Sodišče druge stopnje se, upoštevaje, da pritožniki izpostavljajo samo konkretno procesno situacijo, ne pa odločitev v zatrjevano primerljivih primerih, opredeljuje zlasti do drugega vidika pravice iz člena 22 Ustave RS.

7.Procesno situacijo, v zvezi s katero je sodišče prve stopnje obsojencu naložilo krivdno povzročene stroške, določa ravnanje obsojenca tekom kazenskega postopka in lastne ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z oceno o neupravičenosti nepristopa obsojenca na narok, razpisan za dne 13. 4. 2022, ter o potrebi po preložitvi naroka iz tega razloga na drug datum, ter v zvezi z oceno o nujnosti angažiranja pooblaščenega vročevalca zaradi vročitve sodnih pisanj, ker obsojenemu le-teh ni bilo mogoče vročiti na naslovu, katerega je sam navedel kot naslov za vročanje. Dejstvo, da je kazenski postopek formaliziran glede potrebnega ravnanja osebe, ki je njegov glavni subjekt, o procesnih obveznostih in o posledicah nespoštovanja procesnih obveznosti pa je ta oseba tudi vnaprej poučena, terja ugotovitev, da je obsojeni že tekom postopka imel možnost pojasniti svoje sporno ravnanje v dejanskem in pravnem pogledu, kar je tudi razlog, da je postopek odločanja o krivdno povzročenih stroških procesno zasnovan brez obligatorno razpisane posebne možnosti, da se o kršitvah svojih procesnih obveznosti (dodatno) izjavlja pred sprejemom odločitve. Na način možnosti sprotnega pojasnjevanja svojih procesnih korakov, ob vnaprejšnji obveščenosti o obveznostih tekom postopka ter o posledicah njihovega nespoštovanja, pa tudi z vložitvijo pritožbe, je obsojencu v procesni situaciji, kjer ne nastopa kontradiktorno proti drugi stranki, pač pa proti sodišču, ki v skladu s členom 23 Ustave RS odloča o njegovih pravicah in dolžnostih, v zadostni meri zagotovljena pravica do izjave in s tem poštenost postopka. Ker pritožniki očitno zatrjujejo nasprotno, svoje ocene pa z ničemer ne podprejo, je sodišče druge stopnje na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka člena 402 ZKP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Pri presoji izpodbijanega sklepa namreč tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek člena 402 ZKP).

8.Ker zagovorniki s pritožbo niso uspeli, je pritožbeni senat obsojencu, upoštevaje njegove premoženjske razmere, razvidne iz podatkov spisa, na podlagi prvega odstavka člena 98 ZKP v zvezi s prvim odstavkom člena 95 ZKP, Zakonom o sodnih taksah ter Tarifno številko 74013 naložil v plačilo 30,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

-------------------------------

1Komentar Ustave Republike Slovenije, ur. Lovro Šturm, izdala in založila Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, stran 238 in nasl.