Jedro

Ker sodišče lahko odloča le o predlogu, ki je podan, in v predmetni zadevi je obsojenčev zagovornik vložil predlog za nadomestitev izvršitve stroškov kazenskega postopka z delom v splošno korist, ki ga ZKP in KZ-1 ne določata, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče materialno pravo pravilno uporabiti in predlog po uradni dolžnosti presojati po določbah 95. člena ZKP, česar ni storilo.

Presoja upravičenosti predloga za nadomestno izvršitev denarne kazni lahko temelji tudi na okoliščinah, ki so bile upoštevane ob izreku denarne kazni, torej tudi na okoliščinah v času storitve kaznivega dejanja, saj je prekrivanje neizogibno, vendar tudi zanje velja, da se jih presoja v novi luči, z vidika njihovega pomena v času predvidenega izvrševanja denarne kazni.

Utemeljena je pritožbena kritika, da sodišče prve stopnje ni prepričljivo pojasnilo, zakaj z alternativno izvršitvijo denarne kazni pri obsojencu ne bi bil dosežen namen kaznovanja, to je vpliv na storilčevo bodoče vedenje. Sodišče prve stopnje se je omejilo zgolj na presojo, da so enake premoženjske in družinske razmere pri obsojencu obstajale v času izreka sodbe in v času odločanja o obsojenčevem predlogu za alternativni način izvršitve denarne kazni ter navedlo, da namen kaznovanja na alternativen način ne bi bil dosežen kljub predhodni obsojenčevi nekaznovanosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se obsojenemu A. A. s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju II K 70211/2021 z dne 23. 12. 2021, pravnomočno 14. 1. 2022, izrečena denarna kazen v višini 80 dnevnih zneskov po 26,00 EUR oziroma 2.080,00 (dvatisočosemdeset 00/100) EUR, po četrtem odstavku 87. člena KZ-1 izvrši z delom v splošno korist brez nadomestila, v trajanju 80 ur, ki jih mora opraviti v obdobju največ šestih mesecev.

Izvrševanje dela v splošno korist vodi in nadzoruje Probacijska enota X. Pri določitvi dela obsojencu v okviru razpoložljivih del pri izvajalskih organizacijah se upošteva obsojenčevo strokovno znanje in sposobnosti, lahko pa tudi tiste njegove nujne interese glede neodložljivih družinskih in poklicnih obveznostih, katerih neupoštevanje bi povzročilo težko popravljivo ali nepopravljivo škodo za uresničevanje teh obveznosti.

Dogovor o začetku opravljanja nalog, ki ga sklenejo obsojenec, Probacijska enota X in organizacija, pri kateri bo delo opravljeno, se šteje za poziv za nastop kazni.

Probacijska enota X obvesti sodišče, če obsojenec ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist. Če obsojenec v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist ali drugače krši obveznosti dela v splošno korist, sodišče s sklepom odloči, da se izrečena denarna kazen izvrši v obsegu neopravljenega dela. V slednjem primeru je obsojenec dolžan plačati denarno kazen v roku 1 (enega) meseca, če se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 52,00 EUR, določilo 1 (en) dan zapora.

II. Pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za izvršitev stroškov kazenskega postopka z delom v splošno korist, se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kranju je z izpodbijanim sklepom predlog obsojenega za nadomestitev izvršitve denarne kazni in stroškov postopka, izrečenih s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju II K 70211/21 z dne 23. 12. 2021, pravnomočno 14. 1. 2022, z delom v splošno korist, zavrnilo.

2. Zoper sklep se je pritožil obsojenčev zagovornik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi oziroma spremeni na način, da predlogu storilca ugodi ter ga oprosti plačila stroškov postopka, denarno kazen, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju II K 70211/2021 z dne 23. 12. 2021, pa nadomesti z opravo ustreznega števila ur v splošno korist; stroške predmetnega pritožbenega postopka „naloži v breme proračuna in storilcu povrne stroške predmetnega pritožbenega postopka po stroškovniku spodaj“.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno in pravilno predlog obsojenca za nadomestitev izvršitve denarne kazni, izrečene s pravnomočno sodbo z delom v splošno korist, zavrnilo. Zmotno je stališče pritožnika, da predlog obsojenega, ki ga je sestavil njegov zagovornik, odvetnik, torej prava uka stranka, po vsebini pomeni predlog obsojenega za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo vsebino predloga obsojenčevega zagovornika in dopolnitve predloga. Iz naslova vloge „Predlog za nadomestitev denarne kazni in stroškov postopka z delom v splošno korist“ ter iz točke II predloga izhaja predlog za nadomestitev denarne kazni in stroškov postopka z delom v splošno korist, z utemeljitvijo, da je obsojenčevo premoženjsko stanje slabo, da ne zmore plačati denarne kazni in stroškov postopka, da je nekaznovan, upokojen, prejema pokojnino v znesku 824,00 EUR, je brez drugih prihodkov, za sina plačuje preživnino v višini 160,00 EUR mesečno, nima drugega premičnega ali nepremičnega premoženja večje vrednosti, z izjemo osebnih stvari. Predlagatelj je navedel, da obsojenec denarne kazni in stroškov postopka ni zmožen plačati brez ogrozitve lastnega preživljanja oziroma preživljanja njegovih bližnjih. Tudi vsebina dopolnitve predloga za nadomestitev denarne kazni in stroškov postopka z delom v splošno korist ne potrjuje pritožbenih navedb, da je predlog za alternativni način izvršitve denarne kazni in stroškov kazenskega postopka po vsebini predlog za alternativni način izvršitve denarne kazni in predlog za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka. Iz dopolnitve predloga izhaja ugotovitev, da je sodišče izdalo sklep o odmeri stroškov II K 70211/2021 z dne 14. 2. 2022, v višini 199,86 EUR, ki jih obsojeni ne more plačati glede na svoje premoženjske razmere.

5. Ker sodišče lahko odloča le o predlogu, ki je podan, in v predmetni zadevi je obsojenčev zagovornik vložil predlog za nadomestitev izvršitve stroškov kazenskega postopka z delom v splošno korist, ki ga Zakon o kazenskem postopku (ZKP) in Kazenski zakonik (KZ-1) ne določata, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče materialno pravo pravilno uporabiti in predlog po uradni dolžnosti presojati po določbah 95. člena ZKP, česar ni storilo. Po pravnomočnosti sodbe je sodišče vezano na predlog predlagatelja, ne odloča po uradni dolžnosti o oprostitvi plačila stroškov kazenskega postopka, če tak predlog ni podan. Neutemeljena je pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni presojalo storilčevega predloga v zvezi s stroški postopka, saj je ravno to predmet izpodbijane odločitve. Razloge za zavrnitev predloga za alternativno izvršitev stroškov kazenskega postopka je sodišče prve stopnje podalo v točkah 3 do 5, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja, zavrača pa pritožbene navedbe kot pravno zmotne in neutemeljene. Zavrnitev predloga za alternativni način izvršitve stroškov kazenskega postopka, naloženih obsojencu s pravnomočno sodbo, je pravilna, ker Zakon o kazenskem postopku ureja zgolj možnost oprostitve, odložitve ali obročnega plačila naloženih stroškov postopka, ne pa tudi nadomestitve plačila stroškov z opravljanjem dela v splošno korist. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

6. Utemeljena pa je pritožba v zvezi s predlogom za alternativni način izvršitve denarne kazni z delom v splošno korist. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega postopka v konkretni kazenski zadevi zmotno ocenilo, da predlagana nadomestna izvršitev denarne kazni z delom v splošno korist ne bi bila smotrna. Pri tem je sodišče prve stopnje zmotno izhajalo iz primerjave pravne ureditve nadomestne izvršitve z delom v splošno korist po Zakonu o prekrških (ZP-1) in po KZ-1 ter prej veljavnem Kazenskem zakoniku (KZ). Sodišče prve stopnje je preračunalo pravnomočno izrečeno denarno kazen v število ur, kar znaša 80 ur dela v splošno korist, kar po oceni sodišča prve stopje ne predstavlja primernega in pravičnega povračila za izvršeno kaznivo dejanje. Zato je ocenilo, da namen kaznovanja pri obsojencu z izvršitvijo na alternativni način izrečene denarne kazni ne bi bil dosežen, saj obseg 80 ur ne predstavlja ustrezne sankcije za obsojenega, kljub njegovi predhodni nekaznovanosti in prispevku k vzgoji otroka, ker so te družinske in osebne okoliščine že obstajale v času izvršitve kaznivega dejanja in ga od njega niso odvrnile.

7. Zagovornik utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v tem delu in pravilno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje le pavšalno sklepalo, da 80 ur dela v splošno korist ne bi doseglo namena kaznovanja. Zatrjuje, da bi moral obsojeni opravljati delo v splošno korist 10 dni po 8 ur, kar je bolj zahtevno ter zaznamujoče oziroma usmerjeno v resocializacijo storilca ter poudarja, da tudi tožilstvo ni nasprotovalo obsojenčevemu predlogu. Izpostavlja vsebino poročila Centra za socialno delo o slabih premoženjskih razmerah obsojenca, stroških preživljanja mladoletnega sina in stroških za lastno preživljanje, ter očita sodišču, da ni tehtalo med nizkim premoženjskim stanjem obsojenca in zanj visoko izrečeno denarno kazen glede na njegove prihode.

8. Pritožbeno sodišče se načelno strinja s presojo sodišča prve stopnje, da ugoditev predlogu za nadomestni način izvršitve denarne kazni z delom v splošno korist ni za sodišče ni obvezna, ampak je fakultativna. Prav tako sodišču prve stopnje ni potrebno zaslišati obsojenca pred odločitvijo o predlogu, saj lahko razpiše narok po potrebi, zato je vztrajanje pritožnika, da bi sodišče moralo zaslišati obsojenca in da se do tega dokaznega predloga v svoji obrazložitvi ni opredelilo, neutemeljeno. Po tretjem odstavku 129.a člena ZKP sodišče zavrne predlog, če je prepozen, nedovoljen ali če so v predlogu navedeni razlogi očitno neutemeljeni, sicer pa odredi, da se raziščejo dejstva in preskrbijo dokazi, na katere se sklicuje predlog, po potrebi pa sme razpisati narok.

9. Sodišče prve stopnje je pridobilo je poročilo centra za socialno delo, na policiji je opravilo poizvedbe o obnašanju oziroma obravnavanju za kazniva dejanja ali prekrške, z ugotovitvami je seznanilo stranki in zagovornika, slednji in tožilstvo sta podala izjavi. Sodišče prve stopnje je razpolagalo tudi s pravnomočno sodbo ter navedbami v predlogu za alternativno izvršitev denarne kazni na alternativen način. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje imelo na razpolago dovolj podatkov, da je lahko odločilo o predlogu. Navedbe o premoženjskih in osebnih ter družinskih razmerah obsojenca v predlogu so bile potrjene s poročilom CSD ter z odgovorom policije in podatki v spisu. Zato zaslišanje obsojenca ni bilo potrebno za odločitev o predlogu, kar je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa v tem delu.

10. Zagovornik se sklicuje na šesti odstavek 285.č člena ZKP, ki določa, da sodišče ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec in zatrjuje, da bi moralo sodišče to določbo upoštevati vsaj smiselno pri svoji presoji. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se citirana zakonska določba nanaša na fazo predobravnavnega naroka, zato je sklicevanje na to določbo neutemeljeno. Sodišče pri presoji o alternativnem načinu izvršitve denarne kazni ne posega v pravnomočno sodbo in izrečeno kazensko sankcijo, ampak presoja, ali bi bilo smotrno in pravično ter ali bi bil dosežen namen kaznovanja, tudi če obsojenec denarne kazni ne plača oziroma jo izvrši z delom v splošno korist. 11. Zagovornik se v pritožbi sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 11476/2017 z dne 16. 12. 2021, s katero je sodišče v okviru postopka o predlogu za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist navedlo, da upoštevanje olajševalnih in obteževalnih okoliščin ob izreku kazenske sankcije ne more biti razlog za zavrnitev nadomestnega prestajanja kazni, saj mora sodišče prve stopnje ob sprejemu odločitve upoštevati tudi druge okoliščine. Odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni mora namreč temeljiti na poglobljenem, analitičnem in celovitem preverjanju in oceni okoliščin, povezanih z osebnostjo storilca kot tudi njegovim dejanjem.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pritožnik utemeljeno sklicuje na merila in kriterije, razvidne iz citirane sodne odločbe, ki so skladne z ustaljeno sodno prakso. Uveljavljeni vodilni namen kaznovanja je reintegracija storilca, pri tem pa je potrebno upoštevati, da odločanje o nadomestni izvršitvi kazni (ali zapora ali denarne kazni) ni v celoti enako odločanju o izbiri in odmeri kazni, saj je potrebno upoštevati splošne in posebne namene alternativnega načina izvršitve kazni, ki je odraz humane kriminalne politike, ki si prizadeva za omejevanje represije pri izvrševanju kazenskih sankcij. Z izvršitvijo kazenske sankcije se uresničuje splošen namen izrekanja kazenskih sankcij, to je zagotoviti spoštovanje prava in preprečiti grobe kršitve ali ogrožanje pravnih vrednot, zavarovanih s kazensko zakonodajo. Pri odločanju o nadomestitvi denarne kazni z delom v splošno korist sodišče celovito in poglobljeno preveri in oceni okoliščine, povezane z osebnostjo storilca in njegovim dejanjem, torej vseh tistih okoliščin (olajševalnih, obteževalnih in drugih), ki so bile odločilne pri izbiri in odmeri (denarne) kazni, prekrivanje teh okoliščin, ki so določene za posamezni nadomestni način izvršitve kazni z nekaterimi okoliščinami, ki jih mora sodišče upoštevati pri odmeri kazni po drugem odstavku 49. člena KZ-1, je neizogibno.

13. Način izvršitve denarne kazni je določen v 87. členu KZ-1, v četrtem odstavku je določeno, da se denarna kazen do 360 dnevnih zneskov lahko izvrši tudi tako, da obsojenec v obdobju največ enega leta namesto plačila denarne kazni opravi delo v splošno korist brez nadomestila. Obseg dela se določi tako, da se en dnevni znesek nadomesti z eno uro dela. Glede vprašanj, ki niso urejena v četrtem odstavku 87. člena KZ-1, se smiselno uporabljajo določbe osmega do trinajstega odstavka 86. člena KZ-1 (peti odstavek 87. člena KZ-1). V devetem odstavku 86. člena KZ-1 je določeno, da sodišče pri odločanju o izvršitvi kazni zapora (torej tudi denarne kazni) na način iz osmega odstavka istega člena (torej z delom v splošno korist), upošteva zlasti vedenje obsojenca v času odločanja, nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela ter osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni.

14. Presoja upravičenosti predloga za nadomestno izvršitev denarne kazni lahko temelji tudi na okoliščinah, ki so bile upoštevane ob izreku denarne kazni, torej tudi na okoliščinah v času storitve kaznivega dejanja, saj je prekrivanje neizogibno, vendar tudi zanje velja, da se jih presoja v novi luči, z vidika njihovega pomena v času predvidenega izvrševanja denarne kazni. Poudarjene so okoliščine na strani obsojenca v času odločanja in predvidenega izvrševanja denarne kazni, kar je še posebej razvidno iz prej navedene ureditve izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist po devetem odstavku 86. člena KZ-1. 15. Okoliščine, ki se upoštevajo pri presoji upravičenosti predloga za alternativni način izvršitve denarne kazni z vidika vodilnega namena kaznovanja so reintegracija in resocializacija (45.a člen KZ-1), kar se nanaša na vključitev obsojenca v skupno družbeno okolje. V obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje na namen kaznovanja sklepalo zgolj iz primerjave števila ur dela v splošno korist, ki se lahko določi glede na izrečeno denarno kazen po KZ-1, v primerjavi z ureditvijo v Zakonu o prekrških (ZP-1) in prej veljavno ureditvijo v starem Kazenskem zakoniku (KZ). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšna primerjava ni pravilna, ker je potrebno presojo predloga opraviti glede na okoliščine na strani obsojenca v času odločanja in med predvidenim izvrševanjem denarne kazni. Utemeljena je tudi pritožbena kritika, da sodišče prve stopnje ni prepričljivo pojasnilo, zakaj z alternativno izvršitvijo denarne kazni pri obsojencu ne bi bil dosežen namen kaznovanja, to je vpliv na storilčevo bodoče vedenje. Sodišče prve stopnje se je omejilo zgolj na presojo, da so enake premoženjske in družinske razmere pri obsojencu obstajale v času izreka sodbe in v času odločanja o obsojenčevem predlogu za alternativni način izvršitve denarne kazni ter navedlo, da namen kaznovanja na alternativen način ne bi bil dosežen kljub predhodni obsojenčevi nekaznovanosti.

16. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da bi bil v konkretni kazenski zadevi dosežen namen kaznovanja tudi z izvršitvijo denarne kazni z delom v splošno korist. Obsojenec je do sedaj nekaznovana oseba, očitno je obravnavano kaznivo dejanje, ki nedvomno sodi med težja kazniva dejanja, saj je vozil motorno vozilo pod znatnim vplivom alkohola in pri tem povzročil prometno nesrečo z materialno škodo, enkraten dogodek, saj ni bil niti pred kaznivim dejanjem niti po njem obravnavan za prekrške ali za druga kazniva dejanja obsojen. Ima urejene družinske in osebne razmere, ima slabši premoženjski položaj, skrbi za mladoletnega sina, ko je pri njemu na stiku in zanj plačuje preživnino. Obsojeni je rojen leta 1959, kar ne predstavlja pretirane starosti, ki bi ga onemogočala pri izvrševanju dela v splošno korist. Iz poročila CSD z dne 23. 5. 2022 o obsojenčevih družinskih in socialnih razmerah izhaja, da prejema pokojnino, skrbi za sina in zanj plačuje preživnino, stanuje v odkupljenem stanovanju, ki ga mesečno odplačuje, mesečne stroške redno plačuje, denarne kazni v višini 2.500,00 EUR (pravilno 2.080,00 EUR) ne bi mogel odplačati, je zdrav in zmožen za delo, delaven in ga delo tudi veseli, ter je pripravljen na ta način izvršiti izrečeno denarno kazen. Tudi tožilstvo predlogu ni nasprotovalo, ob pogoju, da CSD ugotovi obsojenčevo delovno zmožnost in sposobnost za opravljanje primernega dela, Zato glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, kljub temu, da bi imelo plačilo denarne kazni v enkratnem znesku negativne posledice za obsojenčevo premoženjsko stanje, kar je pričakovana posledica izvršitve kazni za storjeno kaznivo dejanje, da bo namen kaznovanja obsojenca dosežen tudi, če se ta izvrši nadomestno z delom v splošno korist. Obsojenec je urejena oseba, predhodno je nekaznovan, v času odločanja o obsojenčevem predlogu ima urejene družinske in osebne ter bivanjske razmere, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da kljub teži storjenega kaznivega dejanja ni nevarnosti ponovitve dejanja na prostosti, ker ocenjuje, da je bil že ta kazenski postopek in izrečena sodba zadostno opozorilo obsojencu na neodgovorno in kaznivo ravnanje pri vožnji osebnega vozila v cestnem prometu v vinjenem stanju, pri katerem je nastala (le) premoženjska škoda na vozilih, obsojenec je zmožen in sposoben za opravljanje primernega dela. Po prepričanju pritožbenega sodišča bo s predlaganim načinom izvršitve denarne kazni pri obsojencu dosežen tudi odvračalni namen kazni. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi negativen učinek plačila denarne kazni v enkratnem znesku glede na obsojenčeve premoženjske razmere presegal pozitivne učinke, ki jih bo nanj imelo izvrševanje dela v splošno korist. 17. Po navedenem je pritožbeno sodišče odločilo, da se obsojencu s pravnomočno sodbo izrečena denarna kazen v višini 80 dnevnih zneskov po 26,00 EUR oziroma 2.080,00 EUR, po četrtem odstavku 87. člena KZ-1 izvrši z delom v splošno korist v trajanju 80 ur, ki jih mora obsojeni opraviti v obdobju največ šestih mesecev brez nadomestila. Obseg dela je določilo tako, da je en dnevni znesek nadomestilo z eno uro dela. Obsojencu je bila izrečena denarna kazen v višini 80 dnevnih zneskov, kar znaša 80 ur dela v splošno korist. Pritožbeno sodišče je določilo, da obsojenec denarno kazen na alternativni način izvrši v obdobju največ šestih mesecev, kar šteje za primerno dobo glede na nižje število ur dela, ki ga mora opraviti.

18. Pritožbeno sodišče je določilo, da izvrševanja dela v splošno korist vodi in nadzoruje Probacijska enota X. Obsojenec ima stalno prebivališče na ... Skladno s 3. členom Uredbe o številu probacijskih enot, območju njihovega delovanja ter sedežu centralne enote in probacijskih enot obsega Probacijska enota X tudi območje občine ... V tem sklepu je določilo tudi pristojnosti organa, pristojnega za izvrševanje, pri določitvi dela obsojencu ter opozorilo obsojenca na posledice neizpolnjevanja nalog v okviru dela v splošno korist, skladno z osmim in enajstim odstavkom 86. člena KZ-1 v zvezi s petim odstavkom 87. člena KZ-1. Če obsojenec ne bo izpolnjeval nalog v okviru dela v splošno korist ali bo drugače kršil obveznosti dela v splošno korist, lahko sodišče s sklepom odloči, da se izrečena denarna kazen izvrši v obsegu neopravljenega dela. V tem primeru je obsojeni dolžan plačati denarno kazen v roku enega meseca, če se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva zneska denarne kazni, to je v konkretnem primeru 52,00 EUR, določilo en dan zapora (prvi odstavek 87. člena KZ-1).

19. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izvršitev stroškov kazenskega postopka z delom v splošno korist, zavrnilo kot neutemeljeno, delno pa je ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je delno ugodilo predlogu obsojenca in odločilo, da se izrečena denarna kazen izvrši z delom v splošno korist, v obsegu in na način, kot je določeno v izreku tega sklepa, določeno pa je tudi obdobje, v katerem mora naloženo število ur dela v splošno korist opraviti.

20. Ker je bilo z odločbo višjega sodišča deloma odločeno v obsojenčevo korist, sodne takse kot stroška pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni določilo (drugi odstavek 98. člena ZKP).