Jedro

Tožnik se na medicinsko dokumentacijo v ZD Sežana pravočasno (do konca naroka) ni niti skliceval, čeprav je vedel, da so ga prav tam oskrbeli takoj po poškodbi pred prevozom v Splošno Bolnico Izola. Tako zamude pri podajanju dokaznih predlogov ni mogoče opravičiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe s sklepom ustavilo postopek za plačilo 75,88 EUR dnevne odškodnine. Z izpodbijano sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2.753,08 EUR zavarovalnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2007 naprej ter za pravdne stroške (točka I. izreka sodbe). Pravdne stroške tožene stranke v odmerjeni višini 391,94 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je naložilo v plačilo tožeči stranki.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku ter plačilom pravdnih stroškov. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču. Opozarja na tožnikovo izpovedbo, da pred poškodbo z dne 27. 9. 2003 ni imel težav z levim kolenom in na izvedenčevo mnenje, da iz medicinske dokumentacije po letu 1990 in pred 2003 ter po njem do 2006 ni podatkov o poškodbah levega kolena. V izvidu Splošne bolnišnice Izola z dne 27. 9. 2003 je zapisana diagnoza: udarec v levo koleno. Enaka diagnoza je podana v dokumentaciji Zdravstvenega doma Sežana z dne 27. 9. 2003, ki jo je tožnik pridobil in predložil sodišču šele po zaključku glavne obravnave, iz opravičljivih razlogov, ko je izvedenec na zadnjem naroku povedal, da v zdravniškem kartonu in izvidih ni zabeležena poškodba kolena. Graja sodišče, ker teh listin ni upoštevalo, jih ponovno prilaga in to opravičuje, češ da jih ni mogel pridobiti prej, ker v Zdravstvenem domu Sežana niso bile na voljo. Nadalje opozarja na odpustno pismo Splošne bolnišnice Izola z dne 3. 10. 2003, kjer je bila poškodba kolena evidentirana. Kljub temu je bilo zdravljenje po padcu v letu 2003 usmerjeno le v zdravljenje hrbtenice. Zdravstvena diagnostika je bila opuščena, ker ni bila opravljena MR preiskava. Zaradi strogega mirovanja in jemanja protibolečinskih sredstev je bolečina in oteklost levega kolena popustila. Izvedenec je povedal, da je pretrganje križne vezi možno ob takem padcu, kot ga je utrpel tožnik. Njegovo mnenje je samo s seboj v nasprotju. Trdil je namreč tudi, da gre pri poškodbi križne vezi za dramatično poškodbo z oteklino in pri kateri se ne da stopiti na nogo. Ugotovil pa je še, da pri tožniku razen obravnavane, ni bilo drugih poškodb levega kolena, kljub temu pa je bila v letu 2006 ugotovljena ruptura prednje križne vezi. Ni znal pojasniti, kako je do nje prišlo, čeprav drugega (dramatičnega) dogodka ni bilo. Zaradi nelogičnosti v mnenju je tožnik predlagal drugega izvedenca. Ker je sodišče ta dokaz zavrnilo, je napačno uporabilo 254. člen ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, ter kršilo pritožnikovo ustavno pravico do enakega varstva pravic. Napačno je ocenjevalo tudi tožnikovo izpovedbo (in navedbe), češ da ga boli leva noga (in ne koleno). Koleno je del noge. Bolečine so se pojavljale po celi nogi. Zdravniki so jih pripisovali izžarevanju bolečin iz hrbtenice. Tožnik jim je verjel. Nepošteno mu je očitati, da ni posebej navajal bolečin v levem kolenu. Izvedenec je dopustil možnost, da je pri obravnavanem padcu prišlo do pretrgane križne vezi in da so to bolečino prekrili analgetiki. Sodišče te možnosti ni upoštevalo zaradi zmotnega prepričanja, da o tem ni bilo trditvene podlage. Svojemu trditvenemu bremenu je tožnik zadostil že v tožbi, ko je navajal, da leta 2006 ugotovljeno pretrganje prednje križne vezi povezuje z dogodkom iz leta 2003. Uveljavlja relativno bistveno kršitev pravil postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 180. členom ZPP. Zmotna je nadalje še ugotovitev, da izvedenec dr. M. ni bil omejen s sklepi sodišča. Njegovo mnenje je bilo izdelano za potrebe pravdnega postopka P 35/2005 pred Okrajnim sodiščem v Piranu. Sklicevanje nanj je tudi nerelavantno. Navedeni postopek se je pričel leta 2005, ruptura prednje križne vezi pa je bila ugotovljena šele v letu 2006. 3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v tej pravdi vtožuje zavarovalnino za invalidnost in dnevno odškodnino po zavarovalni pogodbi oz. polici kolektivnega nezgodnega zavarovanja delavcev S. ž., d.d., in sicer zaradi nezgode z dne 27. 9. 2003. Trdil in dokazoval je, da se je tega dne pri padcu telesno poškodoval. Poleg poškodbe ledvene hrbtenice, zaradi katere mu je tožena stranka nesporno že izplačala zavarovalnino (po sodni poravnavi P 35/2005 z dne 21. 2. 2006) in kar ni predmet tega postopka, naj bi po tožbenih navedbah utrpel še poškodbo levega kolena: popolno poškodbo sprednjega križnega ligamenta. Ocenjeval je, da je zaradi tega podana 15 % invalidnost in zahteval 2.503,76 EUR zavarovalnine ter plačilo dnevne odškodnine.

6. Tožena stranka se je branila, da mu je za invalidnost kot posledico poškodbe iz vtoževanega dogodka z dne 27. 9. 2003 plačala že celotno zavarovalnino – zaradi ugotovljene omejene gibljivosti ledvene hrbtenice. Za vtoževano poškodbo kolena pa je trdila, da je bila ugotovljena šele leta 2006 in da ni v vzročni zvezi z obravnavanim dogodkom iz leta 2003. 7. V okviru tako podane trditvene in dokazne podlage strank je sodišče pravilno izhajalo iz same zavarovalne pogodbe kot relevantnega materialnega prava in najprej ugotavljalo, ali si je tožnik v dogodku z dne 27. 9. 2003 pretrgal prednjo križno vez levega kolena, kar bi utemeljevalo izplačilo zavarovalnine zaradi morebitne invalidnine po sklenjeni zavarovalni pogodbi. Po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je celovito in popolno ocenilo celotno dokazno gradivo, je ugotovilo, da tožnik ni dokazal svojih trditev, da si je pri padcu 27. 9. 2003 pretrgal sprednjo križno vez levega kolena oz. invalidnosti v zvezi s tem. Zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

8. Odločitev je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Utemeljena je s pravilnimi, preglednimi in sistematičnimi razlogi sodbe, ki jih pritožbeno sodišče sprejema in se nanje sklicuje. V sodbi ne najde uveljavljenih kršitev pravdnega postopka niti tistih, na katere po 2. odstavku 350. člena ZPP samo pazi po uradni dolžnosti. V nadaljevanju bo zato le še odgovorilo na bistvene pritožbene poudarke (1. odstavek 360. člena ZPP).

9. Pritožnik smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče pri odločanju ni upoštevalo dokumentacije Zdravstvenega doma Sežana, ki jo pritožnik ponovno prilaga. S sklicevanjem na 1. odstavek 337. člena ZPP navaja nova dejstva, ki po njegovem mnenju potrjujejo njegove trditve, da je 27. 9. 2003 utrpel zatrjevano poškodbo kolena (pretrganje sprednje križne vezi levega kolena). Z navedbami, da novih dokazov ni mogel predložiti prej, ker v Zdravstvenem domu Sežana niso bili na voljo, prepoznega dokaza niti novih pritožbenih navedb ne more opravičiti. Na medicinsko dokumentacijo v Zdravstvenem domu Sežana se pravočasno (do konca naroka) ni niti skliceval, čeprav je vedel, da so ga prav tam oskrbeli takoj po poškodbi pred prevozom v Splošno bolnišnico Izola. Tako zamude pri podajanju dokaznih predlogov ni mogoče opravičiti. Iz podatkov spisa pa tudi ne izhaja, da bi se pravočasno odzval na izvedenčevo pojasnilo o manjkajočih navedbah glede oskrbe v urgentni ambulanti. Že tedaj bi lahko ustrezno reagiral s podajo dokaznega predloga o pridobitvi dokumentacije v Zdravstvenem domu Sežana, pa po podatkih spisa ni. Zato je odločitev prvega sodišča o zavrnitvi naknadno predloženih dokazov pravilna in ustrezno obrazložena (razlogi na strani 3 do 4). Očitane procesne kršitve torej sodišče ni zagrešilo.

10. Opustitev tega dokaza tudi ni vplivala na pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožnik namreč tudi sam priznava, da je bila poškodba levega kolena evidentirana tudi v medicinski dokumentaciji Splošne bolnišnice Izola, ki jo je izvedenec upošteval, sodišče pa skupaj z njegovim mnenjem ocenilo. Za odgovor na pritožbene navedbe je v zvezi s tem treba le še dodati, da v dokumentaciji Zdravstvenega doma Sežana ugotovljena bolečnost levega kolena ter nekoliko omejena in boleča gibljivost brez izliva v kolenu ne ustreza značilnostim vtoževane poškodbe, ki jih je ugotovilo sodišče na podlagi izvedeniškega mnenja (dramatična zelo boleča poškodba z močno krvavitvijo – hematomom – v sam sklep) niti opisu poškodbe, kot jo je opisal sam tožnik (oteklina v velikosti buče), kar vse je sodišče ugotovilo v razlogih na strani 6 sodbe. Tako se izkaže, da z navedeno dokumentacijo pritožnik niti ne bi mogel omajati sprejete dokazne ocene, da vtoževana poškodba ni mogla nastati v obravnavanem dogodku.

11. Prav tako sodišče ni zagrešilo očitane relativne procesne kršitve po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 254. člena ZPP ter kršitve ustavne pravice enakega varstva pravic v zvezi z izvajanjem dokaza z izvedencem. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvemu sodišču in ne nasprotnemu mnenju pritožnika, da je bilo izvedeniško mnenje popolno, jasno, prepričljivo in brez očitanih nasprotij in protislovij. Zato ni bilo potrebe po dokazovanju z drugim izvedencem, dejansko stanje o vseh pravno odločilnih dejstvih pa je bilo s pomočjo izvedenca pravilno ugotovljeno. Pritožba ponavlja svoje pripombe na podano mnenje in mu očita, da je neskladno in nelogično, ker v njem ni odgovora na vprašanje, kdaj naj bi si tožnik pretrgal prednjo križno vez, če ne v obravnavanem dogodku. Da to ni ključno vprašanje te pravde, pač pa ugotovitev, ali je do te poškodbe prišlo v obravnavanem dogodku, je s pravilnimi razlogi odgovorilo že prvo sodišče v razlogih na strani 9, ki jih pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo.

12. Prav tako je pravilno ugotovilo (razlogi na strani 6 do 9), da je izvedenec odgovoril na vse tožnikove pripombe (pri katerih zato neutemeljeno vztraja v pritožbi) že v pisni dopolnitvi, nato pa še dodatno ob ustnem zaslišanju. Pritožbeno sodišče se strinja s prvim sodiščem. Izvedenčevi odgovori so dovolj jasni, popolni in strokovno argumentirani, da jim je sodišče lahko v celoti sledilo in svojo dokazno ceno ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov oprlo nanj. Po proučitvi tožnikove medicinske dokumentacije, poteka zdravljenja po poškodbi z dne 27. 9. 2003 in tožnikove izpovedbe o poškodbi, je s strokovnimi argumenti zavrnil možnost, da bi tako hudo poškodbo, kot je pretrganje križne vezi, tožnik utrpel v obravnavanem dogodku. Ob dejstvu, da sodišče o taki diagnozi po dogodku ni imelo podatkov v medicinski dokumentaciji, da je tožnik opisoval poškodbo in stanje po njej drugače, kot je bilo to opisano v medicinski dokumentaciji in glede na strokovna pojasnila o nastanku in posledicah istovrstne poškodbe, je sodišče tožbeni zahtevek zaradi neizkazane vzročne zveze med poškodbo, vtoževanim dogodkom in zatrjevano invalidnostjo pravilno zavrnilo. Ni bilo razlogov za dvom v izvedenčevo strokovno mnenje, v katerem je že odgovoril tudi na tožnikove ugovore, da je bilo zdravljenje po padcu v letu 2003 usmerjeno le v zdravljenje hrbtenice, da je bila poškodba kolena prekrita zaradi mirovanja in prejemanja protibolečinskih sredstev, da je bila opuščena potrebna zdravstvena diagnostika (MR preiskava), kar vse pritožnik neutemeljeno ponovno ponavlja v pritožbi. Prepričljivo in strokovno argumentirano je izvedenec pojasnil tudi razliko med ishiatično bolečino (vzdolž celotne noge) in kolensko bolečino, lokalno omejeno na okolico kolena. Na tej podlagi se je sodišče zanesljivo prepričalo, pravilno ocenilo tožnikovo izpovedbo ter navedbe in ugotovilo, da pritožnik po obravnavani poškodbi med zdravljenjem ni opisoval kolenskih bolečin, ki so tipične za vtoževano poškodbo. Končno se je s pravimi razlogi opredelilo tudi do tožnikovih hipotetičnih vprašanj izvedencu v smeri stopnjevite poškodbe križne vezi. Zatrjevane relativne procesne kršitve zaradi nepravilne uporabe 180. člena ZPP ni zagrešilo. Ugotovitev, da se na tovrstno poškodbo v postopku tožnik trditveno ni skliceval, je pravilna. Pri navedbah o popolnem pretrganju križne vezi je namreč vztrajal celo potem, ko je izvedenec že dopustil možnost (le) natrganja prednje križne vezi v obravnavanem dogodku (primerjaj navedbe na list. št. 124 spisa). Pritožbeno naziranje o zadostni in primerni tožbeni trditveni podlagi glede delnega natrganja prednje križne vezi v obravnavanem dogodku so zato zmotne. Razlogi sodbe pa v okviru podane trditvene podlage popolni in celoviti.

13. Po povedanem se izkaže, da je prvo sodišče izvedensko mnenje pravilno in popolno ocenilo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi – s tožnikovim zaslišanjem in medicinsko dokumentacijo, nenazadnje pa tudi z izvedenskim mnenjem dr. M., izdelanim za potrebe drugega postopka. Pritožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno ne zadošča za očitek o kršitvi postopka. Sodba tudi ni obremenjena z njo, kajti dokazna ocena je natančna in celovita. Opravljena je upoštevaje vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP na podlagi celovite ocene celotnega dokaznega gradiva. Pritožnik je ne more omajati z opozarjanjem zgolj na tiste dele izvedenčevega mnenja, iztrgane iz celote, ki bi mu utegnili koristiti (o dopuščeni možnosti, da je pri padcu, kakršnega je utrpel, možno tako popolno pretrganje kot delno natrganje križne vezi, o dopuščeni možnosti, da bi delno poškodbo – natrganje vezi – prekrili analgetiki), pa tudi ne s svojim laičnim prepričanjem, da je do pretrganje križne vezi prišlo v obravnavanem dogodku, ki je bilo zavrnjeno s strokovno argumentiranimi in prepričljivimi argumenti izvedenca.

14. Ker je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, nanj pravilno uporabljeno materialno pravo, sodba pa ni obremenjena ne z uveljavljanimi ne z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom istega zakona. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, mora sam trpeti stroške, ki so mu nastali z njo.