Jedro

Rok je mogoče določiti tudi opisno, vendar v obravnavani zadevi takšen način določitve obveznosti ne zagotavlja zadostnega in jasnega pričakovanja naročnika, do kdaj bo nosil stroške odgovornosti za morebitno škodo.

Omejitev odgovornosti pomeni neenakopraven (slabšalen) položaj za naročnika, ki je za morebitno škodo odgovoren brez omejitve.

Sporen način obračunavanja presega pričakovanje potrošnika in dopušča prosto presojo, kdaj so izpolnjeni pogoji za takojšnje plačilo računa oziroma za odklop telefona. Pomeni pa tudi izkoriščanje močnejšega položaja in potrošnika prisili, da poravna svoje obveznosti prej, kot je utemeljeno pričakoval. Pravica do ugovora in reklamacije je z zakoni (ZEKOM in ZVPot) določena potrošnikova pravica, ki je ni mogoče omejevati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo tožeči stranki prepovedal prodajo elektronskih komunikacijskih storitev do odprave pomanjkljivosti, tako da odpravi ali popravi naslednje nepoštene pogodbene pogoje v splošnih pogojih poslovanja, ki jih podjetje uporablja pri sklepanju pogodb s potrošniki: na 9. strani v poglavju 4. Pravice in obveznosti naročnika v 3. alineji mora navesti rok, v katerem v primeru uničenja, izgube ali kraje kartice SIM, A. d.o.o. prepreči nadaljnjo uporabo kartice SIM v lastnem omrežju in da o tem obvesti svoje roaming partnerje, na 10. strani splošnih pogojev v poglavju 5. Odgovornost v prvi alineji odpraviti 2. stavek, ki določa: Ne glede na ostala določila teh splošnih pogojev pa A. v nobenem primeru naročniku njegovih storitev ne odgovarja za povzročeno škodo, ki presega trikratni znesek povprečja največ zadnjih treh plačanih računov, ki jih je naročnik plačal A. za uporabo njegovih storitev, Na 15. strani v poglavju 7. Obračunavanja mora v 18. alineji popraviti določilo: A. sme kadarkoli pozvati naročnika k plačilu nastalih obveznosti v krajšem roku od dogovorjenega v naročniški pogodbi ali drugi pogodbi ali določenega v splošnih pogojih (npr. v roku 24 ur ali v drugem roku), če meni, da je to potrebno, ker ravnanje naročnika (npr. bistveno povečanje uporabe storitev, nedosegljivost, ne odzivanje na A. sporočila in podobno) izkazuje povečano poslovno tveganje na strani A. glede plačila naročnikovih obveznosti do A. Do poravnave računa v skladu s pozivom lahko A. omeji ali prekine zagotavljanje storitev, tako da potrošnika obvesti v roku 24 ur ali v drugem roku o bistvenem povečanju uporabe storitev, plačilo storitev pa ne more biti zahtevano v roku 24 ur ali v drugem krajšem roku od običajnega roka plačila, na strani 17 v poglavju 9. Prenehanje naročniškega razmerja, mora odpraviti navedbo v 2. stavku: in obenem ni posledica resnih kršitev pogodbenih obveznosti, ter v 4. alineji dodati rok za pisno odpoved pogodbe s strani A., na 21. strani v poglavju 12. Reklamacije mora 6. alinejo odpraviti.

V nadaljevanju organ prve stopnje podrobno utemeljuje svojo odločitev. Meni, da je za uporabo navedenih nepoštenih pogodbenih določil splošnih pogojev poslovanja pri sklepanju pogodb za elektronske komunikacijske storitve s potrošniki razvidno, da je tožeča stranka kršila določilo 1. odstavka 23. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), ki določa: Podjetje ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika. Prav tako je kršila 1., 3. in 4. alinejo 1. odstavka 24. člena ZVPot, ki določa pogodbene pogoje za nepoštene, če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. Hkrati gre za kršitev 4. ter 13. alineje 3. odstavka 24. člena ZVPot, ki določata, da se štejejo kot nepošteni pogodbeni pogoji zlasti določbe, ki izključujejo odgovornost za škodo, ki jo je podjetje ali oseba, za katero je podjetje odgovorno, povzročilo namenoma ali iz malomarnosti in ki podjetju omogoča, da brez primernega odstopnega roka odstopi od pogodbe sklenjene, za določen čas. Organ prve stopnje je odločil na podlagi 1. alineje 1. odstavka 72. člena ZVPot. Tožena stranka je z odločbo (z dne 21. 7. 2009) pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnila.

Tožeča stranka se ne strinja z odločitvijo in vlaga tožbo iz razlogov po 1. do 3. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Meni, da določila splošnih pogojev uporabe naročniškega sistema A. ne predstavljajo nepoštenih pogodbenih pogojev, zato tudi ni prišlo do kršitve določb ZVPot. Glede 4. poglavja (Pravice in obveznosti naročnika) meni, da splošni pogoji tožeči stranki nalagajo ukrepanje v „najkrajšem možnem času“ in na ta način opisno določajo rok za izpolnitev obveznosti. Določanje roka z opisom ni neobičajno, roki se lahko navajajo tudi z drugimi opisi, nikakor pa opisna določitev roka ne pomeni, da rok za izpolnitev ni določen. Tudi sicer je iz procesnega gradiva jasno razvidno, da svojo obveznost po takojšnjem ukrepanju v celoti spoštuje in v primeru izgube oziroma kraje sim kartico blokira v roku ene ure, v primeru, da do kraje pride po 21. uri pa se kartica sim onemogoči takoj naslednji dan zjutraj. Določila splošnih pogojev tako jasno določajo obveznost tožeče stranke po hitrem ukrepanju.

Glede 5. poglavja (Odgovornost) meni, da splošni pogoji v nobenem primeru ne izključujejo njene odškodninske odgovornosti, še manj pa izključuje odgovornost za naklepno povzročeno škodo ali škodo iz hude malomarnosti. Splošni pogoji omejujejo le višino morebitne škode, kar pa ni v nasprotju z določili z ZVPot in je za opravljanje storitev, kot so telekomunikacijske, povsem običajno. V nobenem primeru pa omejitev višine škode ne predstavlja nesorazmernosti med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank in je v tem primeru materialno pravo napačno uporabljeno.

Glede splošnih pogojev 7. poglavja (Obračunavanje) meni, da obravnavano določilo ne predstavlja nepoštenega pogodbenega pogoja, saj je ugodno za potrošnika, ker mu omogoča lažje plačilo računa, predvsem pa ga varuje pred nepredvideno visokimi stroški, ki mu v odsotnosti tega ukrepa lahko nastanejo brez njegove vednosti. To določilo tudi varuje interese subjekta nadzora pred namernim povzročanjem škode s strani naročnikov, vendar pri tem ne gre za nesorazmerno obremenitev naročnika. Definicija povečane uporabe se presoja glede na vzorec uporabe in vedenja posameznega naročnika, s katerim razpolaga operater.

Glede določila splošnih pogojev 12. poglavja (Reklamacije) meni, da ni v neskladju s 1. alinejo 1. odstavka 24. člena ZVPot. Res je, da je lahko vsak ugovor vložen zoper račun s strani naročnika upravičen, vendar pa tožeča stranka za utemeljene ugovore ni upravičena zaračunavati stroškov. Ima pa možnost zahtevati povrnitev stroškov od naročnikov, ki vlagajo ugovore le z namenom, da si odložijo plačilo svoje pogodbene obveznosti oziroma se želijo neupravičeno izogniti plačilu svojih pogodbenih obveznosti.

Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v nov postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka na vročeno tožbo ni podala odgovora, je pa sodišču predložila upravne spise organa prve in druge stopnje, ki se nanašajo na zadevo.

Tožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za izrek navedenega inšpekcijskega ukrepa so določbe ZVPot, ki v 1. alineji 1. odstavka 27. člena ZVPot določa, da če pristojni tržni organ ugotovi, da podjetje pri sklepanju pogodb s potrošniki uporablja nepoštene pogodbene pogoje (1. odstavek 23. člena) izda odločbo, s katero prepove prodajo tega blaga oziroma storitev do odprave pomanjkljivosti.

Nepošteni pogodbeni pogoji so določeni v 23. in 24. členu ZVPot. Organ prve stopnje je svojo odločitev oprl na določbo 1. odstavka 23. člena ZVPot, ki določa, da podjetje ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika. ZVPot v 1., 3. in 4. alineji 1. odstavka 24. člena določa pogodbene pogoje za nepoštene v primeru, če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali nasprotuje načelu poštenja in vestnosti. ZVPot v 4. in 13. alineji 3. odstavka 24. člena določa, da se štejejo nepošteni pogodbeni pogoji zlasti določbe, ki izključujejo odgovornost za škodo, ki jo je podjetje ali oseba, za katero je podjetje odgovorno, povzročila namenoma ali iz malomarnosti in ki podjetju omogoča, da brez primernega odstopnega roka odstopi od pogodbe, sklenjene za določen čas.

Sodišče ugotavlja, da so dejanske okoliščine, ki jih je ugotovil organ prve stopnje, skladne s podatki iz spisovne dokumentacije ter da je utemeljen zaključek izpodbijane odločbe, da splošni pogoji poslovanja tožeče stranke pri sklepanju pogodb za elektronske komunikacijske storitve s potrošniki vsebujejo pogodbene pogoje, ki so do potrošnika nepošteni. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, sodišče se strinja z razlogi, ki jih je navedla v obrazložitvi in se v izogib ponavljanju nanje v svoji obrazložitvi v celoti sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-; Uradni list RS, št. 105/06).

Tožbeni ugovori niso utemeljeni.

Tožbeni ugovor glede 4. poglavja - Pravice in obveznosti naročnika. Rok je res mogoče določiti tudi opisno, kakor meni tožeča stranka, vendar v obravnavani zadevi takšen način določitve obveznosti tožeče stranke tudi po presoji sodišča ne zagotavlja zadostnega in jasnega pričakovanja naročnika, do kdaj bo nosil stroške odgovornosti za morebitno škodo.

Ugovor glede 5. poglavja - Odgovornost. Res določba 5. poglavja ne izključuje odškodninske odgovornosti tožeče stranke, vendar tudi po presoji sodišča omejitev odgovornosti pomeni neenakopraven (slabšalen) položaj za naročnika, ki je tožeči stranki za morebitno škodo odgovoren brez omejitve.

Ugovor glede 7. poglavja - Obračunavanje. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da način obračunavanja stroškov, ki je določen v tem poglavju, pomeni ugodnejši položaj za potrošnika, ker mu omogoča lažje plačilo. Sporen način obračunavanja presega pričakovanje potrošnika in dopušča prosto presojo tožeči stranki, kdaj so izpolnjeni pogoji za takojšnje plačilo računa oziroma za odklop telefona. Pomeni pa tudi, kakor opozarja upravni organ, izkoriščanje močnejšega položaja in potrošnika prisili, da poravna svoje obveznosti prej, kot je utemeljeno pričakoval. Ugovor glede 12. poglavja - Reklamacije. Tožeča stranka ne more uspeti z ugovorom, da ima možnost zahtevati povrnitev stroškov naročnikov, kateri ugovori niso upravičeni iz razloga, da prepreči vlaganje ugovora z namenom, da se odloži plačilo pogodbene obveznosti oziroma, da si želi izogniti plačilu svojih pogodbenih obveznosti. Pravilno opozarja upravni organ, da je pravica do ugovora in reklamacije z zakoni (ZEKOM in ZVPot) določena potrošnikova pravica, ki je ni mogoče omejevati.

Iz opisanih razlogov je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06) tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških je vsebovan v izreku o zavrnitvi tožbe in temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali postopek ustavi.