Jedro

Zakonska preživninska obveznost ima načeloma prednost pred vsemI drugimi, poslovnimi obligacijami zavezanca, vendar pa je obveznost, ki je vezana na pokrivanje zavezančevih življenjskih stroškov (v tem primeru stanovanjski kredit), treba upoštevati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v IV. točki razveljavi in vrne v tem delu v novo sojenje istemu sodišču.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo med pravdnima strankama (I.). Njuna dva mladoletna otroka A. (roj. ...) in B. (roj. ...) je zaupalo v varstvo in vzgojo materi (II.) ter določilo stike med otrokoma in očetom (III.). Temu je od dneva vložitve tožbe dalje (3. 9. 2014) naložilo plačevanje mesečne preživnine v višini po 135 EUR za vsakega otroka, za mesec oktober 2014 pa po 110 EUR (IV.). Odločilo je še o stroških postopka, in sicer tako, da krijeta tožnica in toženec vsak svoje (V.).

2. Proti odločitvi o preživnini se pritožuje toženec, nominalno iz vseh po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) predvidenih pritožbenih razlogov, predlaga pa razveljavitev tega dela odločitve in novo sojenje. Navaja, da sta še v mesecu novembru 2014 oba enako prispevala za preživljanje obeh otrok, in sicer v skladu z dogovorom iz notarskega sporazuma, zato nasprotuje preživnini za meseca september in oktober. Potem očita neenakopravno obravnavanje, češ da ni dokazal, da odplačuje 500 EUR mesečnega kredita za stanovanje. Da ima za odplačilo še 117.474,89 EUR kredita za odplačilo, izhaja iz notarskega sporazuma, ki ga je sodišče vpogledalo. Nadalje pa izraža dvom v višino stanovanjskih stroškov, ki jih je s kopijo najemne pogodbe izkazovala tožnica, saj dvomi, da bi za 2,5 X presegli najemnino. Končno še pravi, da mu je z dnem 31. 3. 2015 prenehalo delovno razmerje pri družbi V. in je sedaj brezposeln, tako da ne more plačevati s sodbo določene preživnine.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Izpodbijanega dela sodbe se ne da preizkusiti, saj so razlogi sodbe glede določene preživnine nasprotujoči si in pomanjkljivi, s čimer je storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, kar je po 1. odst. 354. čl. tega zakona narekovalo razveljavitev sodbe v tem izpodbijanem delu.

6. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obrazložitvi sodbe ni jasno, kaj je vsebina dokaza in kaj ugotovitev sodišča. Iz 22. tč. tako izhaja, da naj bi toženec odplačeval krediti po 500 EUR mesečno, iz 29. tč., pa da tega ni izkazal. Tudi če gre samo za slabo zapisano, pa je nadaljnje nasprotje glede tega odločilnega dejstva v sami 29. tč., ko sodišče torej navaja, da toženec odplačevanja kredita ni dokazal, v zadnjem stavku pa zapiše, da se je po lastni volji za to odločil (za prevzem kredita).

7. Ali toženec odplačuje stanovanjski kredit in v kakšni višini, je namreč odločilno dejstvo pri določanju preživnine, ki je odvisna ne le od potreb mladoletnih otrok, pač pa tudi od zmožnosti zavezancev (129. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Zakonska preživninska obveznost ima načeloma prednost pred vsemi drugimi, poslovnimi obligacijami zavezanca, vendar pa je obveznost, ki je vezana na pokrivanje zavezančevih življenjskih stroškov (v tem primeru stanovanjski kredit) treba upoštevati.

8. Sodišče prve stopnje naj torej odpravi storjeno kršitev, upoštevati pa bo moralo tudi toženčevo trditev o izgubi zaposlitve ter se opredeliti do njegove trditve, da sta do meseca novembra s tožnico enakovredno skrbela za otroka. Glede na relativno slabe preživljalske zmožnosti roditeljev, naj potrebe mladoletnih otrok oceni (še) bolj kritično, saj zmožnost pokrivanja le-teh pada sorazmerno z višino sredstev, ki so na razpolago.