Jedro

Preverjanja toženke so se nanašala na urejanje formalne dokumentacije (bolniški listi, skladnost z odločbami ZZZS in roki), kar je bilo za toženko pomembno tudi z vidika organizacije delovnega procesa in refundacij. Pri tem je sodišče pravilno upoštevalo listinsko dokumentacijo (pozivi, komunikacija, evidenca manjkajočih ali neusklajenih bolniških listov) ter izpoved priče iz računovodstva in zakonitega zastopnika toženke. Takšno ravnanje delodajalca, ki je usmerjeno v ureditev statusa odsotnosti in v zagotovitev nemotenega delovnega procesa, samo po sebi ne predstavlja diskriminacije ali trpinčenja.

Zgolj dvom zakonitega zastopnika toženke v utemeljenost bolniške odsotnosti pa po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja vplivanja na tožničino bolniško odsotnost, še manj pa trpinčenje, še zlasti zato, ker je izhajal iz upravičenih pomislekov in pri tem ni ravnal diskriminatorno. Ni šlo za ravnanja, usmerjena proti tožnici kot osebi, temveč za ravnanja, povezana z ureditvijo njene odsotnosti z dela in z uveljavljanjem zakonskih upravičenj delodajalca.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 280,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in odškodnine zaradi neizkoriščenega dopusta za leto 2020 v znesku 600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnici plača odškodnino za neizrabljen letni dopust za leto 2021 v znesku 770,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo (II. točka izreka). Tožnici je naložilo, da toženki plača stroške postopka v znesku 1.609,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse v obsegu 11 % (IV. točka izreka).

2.Tožnica izpodbija zavrnilni del sodbe (točka I ter posledično stroškovni odločitvi v točkah III in IV) zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da ravnanja toženke ne predstavljajo diskriminacije in trpinčenja na delovnem mestu. Osrednji pritožbeni očitek se nanaša na ravnanja toženke v zvezi z bolniškimi staleži tožnice. Tožnica zatrjuje, da je sodišče napačno zaključilo, da toženka ni dvomila v njeno bolniško odsotnost oziroma nanjo ni pritiskala. Nasprotno naj bi iz izpovedi direktorja toženke izhajalo, da so se mu porajali dvomi o utemeljenosti bolniških potrdil, pri čemer naj bi te dvome utemeljeval z govoricami in objavami na socialnih omrežjih, brez konkretne dokazne podlage. Takšni dvomi in preverjanja po mnenju tožnice pomenijo diskriminacijo zaradi zdravstvenega stanja in elemente mobinga. Tožnica nadalje izpodbija ugotovitve sodišča glede postopkov izredne odpovedi, uvedenih v letih 2020 in 2022. Navaja, da je toženko o bolniškem staležu pravočasno obveščala, kar naj bi izhajalo iz telefonskih klicev in pisnega zagovora, ter da je bila toženka seznanjena tudi z odločbami ZZZS. Po njenem mnenju je sodišče neutemeljeno očitalo pasivnost njej, hkrati pa toleriralo skrajne ukrepe toženke, čeprav bi ta lahko uporabila milejša sredstva. Večkratno uvajanje postopkov izredne odpovedi zaradi bolniških odsotnosti v kratkem časovnem obdobju tožnica razume kot sistematično in šikanozno ravnanje. Kot bistveno procesno kršitev tožnica uveljavlja, da je sodišče razširilo presojo izven trditvene podlage toženke, zlasti pri razlagi njenega elektronskega sporočila z dne 11. 3. 2019, ko je brez preverbe zdravstvene dokumentacije sklepalo na domnevno neutemeljenost bolniškega staleža. Sodišče po njenem mnenju ni upoštevalo izpovedi osebne zdravnice, ki je potrdila, da so bili vsi bolniški staleži medicinsko utemeljeni, niti izvedenskega mnenja invalidske komisije in odločb o invalidnosti. Tožnica vztraja, da skupek ravnanj toženke, kot so ponavljajoča preverjanja bolniškega staleža, telefonski klici že prvi dan odsotnosti, dvomi v verodostojnost zdravniških potrdil, uvedba več postopkov izredne odpovedi brez predhodnih opozoril in ob znanih zamudah pri izdaji odločb ZZZS, predstavlja kontinuirano, sistematično in načrtno ravnanje, usmerjeno proti njej izključno zaradi njenega zdravstvenega stanja, kar pomeni diskriminacijo in trpinčenje. Pritožba se nanaša tudi na vprašanje izobraževanja, saj tožnica meni, da bi ji morala toženka zaradi priznane invalidnosti in dela s krajšim delovnim časom zagotoviti strokovno izobraževanje na način, da njen delovni čas ne bi presegal štirih ur dnevno, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Priglaša pritožbene stroške.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Po preizkusu izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov navedenih v pritožbi in hkrati po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki v izpodbijanem delu sodbe, jih po nepotrebnem ne ponavlja in v nadaljevanju odgovarja na odločilne pritožbene navedbe (360. člen ZPP).

6.Tožnica v pritožbi vztraja, da je toženka dvomila v njene bolniške staleže, jo obremenjevala s klici in preverjanji ter s tem izvajala diskriminacijo oziroma trpinčenje. Takšni očitki so neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je na podlagi skrbne in celovite dokazne ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da so se preverjanja toženke nanašala na urejanje formalne dokumentacije (bolniški listi, skladnost z odločbami ZZZS in roki), kar je bilo za toženko pomembno tudi z vidika organizacije delovnega procesa in refundacij. Pri tem je sodišče pravilno upoštevalo listinsko dokumentacijo (pozivi, komunikacija, evidenca manjkajočih ali neusklajenih bolniških listov) ter izpoved priče iz računovodstva in zakonitega zastopnika toženke. Takšno ravnanje delodajalca, ki je usmerjeno v ureditev statusa odsotnosti in v zagotovitev nemotenega delovnega procesa, samo po sebi ne predstavlja diskriminacije ali trpinčenja.

7.Tožnica v pritožbi v bistvu ponuja drugačno vrednotenje dokazov (zlasti izpovedi zakonitega zastopnika), kar pa ne zadošča za uspeh s pritožbo. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi toženka tožnici očitala bolniški stalež kot tak, jo poniževala, žalila, izključevala ali izvajala ponavljajoča se oziroma sistematična ravnanja, ki bi po objektivnih merilih dosegala prag trpinčenja iz četrtega odstavka 7. člena ZDR-1.

8.Tožničinih pritožbenih navedb ne potrjuje izpoved zakonitega zastopnika toženke, saj iz njegove izpovedi ne izhaja, da bi tožnici očital bolniško odsotnost. Izpovedal je, da je v primeru prejetih informacij, ki so nakazovale na zlorabo bolniškega staleža, dvomil v utemeljenost le-tega, vendar ne zgolj pri tožnici, temveč pri vseh zaposlenih ter da je vseskozi ravnal v okviru svojih upravičenj, pri tem pa je tudi pojasnil utemeljene pomisleke, zato mu je sodišče prve stopnje pravilno sledilo. Tudi ne drži, da je sodišče prve stopnje glede utemeljenosti bolniških odsotnosti odločilo brez trditvene podlage. Toženka je pred sodiščem prve stopnje podala tozadevne navedbe v prvi pripravljalni vlogi z dne 10. 3. 2025, v kateri je konkretizirano navedla okoliščine, zaradi katerih se je pri njej pojavil dvom v utemeljenost bolniških odsotnosti tožnice, kar vse je v svoji izpovedi zakoniti zastopnik toženke tudi potrdil. Zgolj dvom zakonitega zastopnika toženke v utemeljenost bolniške odsotnosti pa po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja vplivanja na tožničino bolniško odsotnost, še manj pa trpinčenje, še zlasti zato, ker je izhajal iz upravičenih pomislekov in pri tem ni ravnal diskriminatorno. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da ni šlo za ravnanja, usmerjena proti tožnici kot osebi, temveč za ravnanja, povezana z ureditvijo njene odsotnosti z dela in z uveljavljanjem zakonskih upravičenj delodajalca. Tudi vlaganje zahtev za presojo začasne nezmožnosti za delo oziroma druga zakonsko dopustna ravnanja delodajalca ne morejo sama po sebi pomeniti diskriminacije ali trpinčenja.

9.Neutemeljena je pritožbena navedba, da naj bi toženka neupravičeno preverjala bolniško odsotnost tožnice. Iz 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni imela urejene dokumentacije v zvezi z bolniškim staležem, zaradi česar je toženka v več primerih preverjala razloge za njen neprihod na delo. Takšno preverjanje je bilo posledica dejstva, da toženka ni razpolagala z ustreznimi dokazili o tožničini upravičeni zadržanosti z dela, kar izhaja iz listinskih dokazov (B9-B18) ter izpovedi priče A. A., zaposlene v računovodstvu. Njeno izpoved je potrdil tudi zakoniti zastopnik toženke, ki je dodatno pojasnil, da je bil razlog za poizvedbe tudi nepravočasno izdajanje bolniških listov, do česar je prihajalo zaradi pasivnosti tožničine osebne zdravnice, kar izhaja tudi iz listinske dokumentacije (B24-B26 in B29-B38). Ob navedenem je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da takšno ravnanje toženke ne predstavlja niti diskriminacije niti trpinčenja na delovnem mestu, zlasti ker je bilo posledica tožničine pasivnosti, saj je bila ureditev bolniške odsotnosti njena dolžnost.

10.Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje, da je toženka neupravičeno začela postopek izredne odpovedi, češ da jo je tožnica obveščala o njeni bolniški odsotnosti. Iz pisne obdolžitve z dne 16. 6. 2020 (A9) izhajajo očitki toženke, da je tožnica ni obvestila o pričetku zmožnosti za delo s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, dokler je ni toženka 16. 7. 2020 telefonsko vprašala o njenem statusu in da ni nastopila dela dne 3. 6. 2020, kot bi to morala storiti, niti je ni obvestila o razlogih za svojo odsotnost. Upoštevajoč odločbo ZZZS z dne 10. 6. 2020 (A36a), ki je bila po vloženi pritožbi tožnice, ki ni zadržala njene izvršitve, spremenjena z odločbo ZZZS z dne 9. 7. 2020 (A36b), je bila tožnica od 3. 6. 2020 do 2. 8. 2020 zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Vendar tožnica o razlogih za svojo odsotnost, vsaj od prejema odločbe ZZZS ni obvestila toženke in toženka o razlogih tožničinega izostanka z dela ni bila seznanjena vse dokler jo sama dne 16. 7. 2020 ni kontaktirala. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da očitek toženke iz pisne obdolžitve ni neutemeljen, pravilen. Te ugotovitve ne omajejo niti posnetki telefonskih pogovorov z dne 4. 6. 2020, 9. 6. 2020 in 13.7.2020, s katerimi je tožnica vrnila neodgovorjene klice in na pozive toženke k predložitvi ustreznih bolniških listov odgovorila, da bo poklicala svojo osebno zdravnico. Iz njih torej ne izhaja, da bi tožnica po prejemu odločbe ZZZS z dne 10. 6. 2020 obvestila toženko o razlogih za svojo odsotnost, prav tako ne izkazujejo njene aktivnosti pri urejanju njenega statusa. Ravno nasprotno. Zaradi njene pasivnosti jo je toženka morala pozivati k ureditvi bolniških listov. Poleg tega postopek izredne odpovedi ne predstavlja diskriminacije tožnice, kar po vsebini trdi v pritožbi, saj iz izpovedi zakonitega zastopnika izhaja, da v takšni situaciji začnejo postopek tudi pri drugih zaposlenih. Glede na tožničino opustitev obveznosti obveščanja vsaj v času od 12. 6. 2020 do 13. 7. 2020 pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da takšno ravnanje delavca lahko predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved, zato pri postopku izredne odpovedi, ki ga je toženka po podanem tožničinem pisnem zagovoru ustavila, ne gre za šikaniranje ali trpinčenje, temveč le za razrešitev nesoglasja med tožnico in toženko, do katerega je prišlo zaradi pasivnosti tožnice.

11.Prav tako trpinčenja ne predstavlja postopek izredne odpovedi s pisno obdolžitvijo z dne 18. 3. 2022 (A15), v katerem je toženka tožnici očitala, da ni nastopila dela 7. 2. 2022, kljub temu, da iz odločbe ZZZS z dne 7. 2. 2022 izhaja, da je zmožna za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno od 6. 2. 2022 do 28. 2. 2022. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da zaradi tožničine neutemeljene odsotnosti z dela tožnica toženki ne more očitati trpinčenja, saj, glede na vsebino odločbe ZZZS z dne 7. 2. 2022, njen izostanek z dela med 7. 2. 2022 in 11. 2. 2022 ni bil upravičen. Tožnica je resda odločbo ZZZS prejela šele dne 11. 2. 2022, vendar o tem dejstvu delodajalca ni seznanila, prav tako si ni prizadevala za dogovor z delodajalcem za ureditev statusa in to kljub temu, da ni pravočasno prejela odločbe ZZZS. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, bi morala tožnica, navkljub zapletu z nepravočasno izdajo odločbe ZZZS, v skladu z delovnopravnimi predpisi izpolnjevati obveznosti iz delovnega razmerja in toženko tako sproti obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje njenih pogodbenih obveznosti, saj tovrstna opustitev lahko predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbena navedba, da je toženka postopek izredne odpovedi začela kljub temu, da so ji bili znani datumi prejema odločbe ZZZS in datumi bolniške odsotnosti, je neutemeljena, saj, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, toženka ni mogla vedeti, kdaj je tožnica prejela odločbo ZZZS. Da je tožnica dne 11. 2. 2022 prejela odločbo, je toženko seznanila šele v postopku izredne odpovedi v pisnem zagovoru z dne 28. 3. 2022, zato pred začetkom izredne odpovedi z datumom prejema odločbe ZZZS toženka ni mogla biti seznanjena.

16.Pritožbeno sodišče tako pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bilo v obeh primerih bistveno, da toženka ob relevantnem času ni razpolagala z jasnimi in pravočasnimi informacijami oziroma dokazili, ki bi ji omogočala ustrezno organizacijo dela, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz listinskih dokazov (odločbe, obdolžitve, zagovori, komunikacija) ter posnetkov klicev. Zaključek, da očitki o neupravičeni odsotnosti niso bili povsem brez podlage, in da je tožnica vsaj deloma opustila dolžnost obveščanja oziroma aktivnega razjasnjevanja nastalih zapletov, je razumen, prepričljiv in dokazno podprt. Okoliščina, da sta bila postopka po zagovoru ustavljena, ne dokazuje šikanoznosti ali trpinčenja, temveč kaže, da je toženka po razjasnitvi okoliščin ravnala sorazmerno. Pritožbeni očitek, da bi morala toženka pred začetkom postopkov uporabiti milejše ukrepe, ne more utemeljiti zaključka o diskriminaciji ali trpinčenju, saj je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da toženka ni ravnala brez razloga, temveč zaradi objektivno izkazanih nejasnosti glede upravičene odsotnosti tožnice.

17.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da dejstvo, da toženka ni ugodila tožničini zahtevi za koriščenje dopusta dne 11. 3. 2019, ne pomeni trpinčenja na delovnem mestu. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano razlago prekoračilo trditveno podlago postopka ter tožnici očitalo okoliščine, ki jih toženka v postopkih izredne odpovedi ni zatrjevala, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo niti odločalo o zakonitosti ali utemeljenosti tožničinega bolniškega staleža, prav tako ni sprejelo zaključka, da bi bila tožnica neupravičeno v bolniškem staležu. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče zgolj presojalo vsebino in pomen tožničinih lastnih pisnih izjav, podanih v elektronskih sporočilih z dne 11. 3. 2019 in 14. 3. 2019, in njihovo relevantnost za presojo obstoja zatrjevanega trpinčenja. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno ugotovilo, da je bilo elektronsko sporočilo z dne 11. 3. 2019 vsebinsko dvoumno, saj je hkrati vsebovalo informacijo o zaključku bolniškega staleža in prošnjo za koriščenje letnega dopusta že od naslednjega dne, obenem pa tudi navedbo, da tožnici predhodno zaprošen dopust v začetku marca ni bil odobren. Takšna vsebina sporočila je po presoji pritožbenega sodišča upravičeno omogočala razlago, kot jo je izrazilo sodišče prve stopnje. Zgolj dejstvo, da ti očitki niso bili navedeni v izredni odpovedi, ne pomeni, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev postopka oziroma da te okoliščine sodišče prve stopnje pri presoji odškodninske odgovornosti zaradi diskriminacije in trpinčenja ne bi smelo presojati. Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo elektronsko sporočilo z dne 14. 3. 2019, iz katerega izhaja, da je tožnica zaprosila za odobritev letnega dopusta za nazaj, z namenom, da bi bila odsotnost "pokrita brez bolniškega staleža". Ugotovitev, da odobritev letnega dopusta za nazaj ni dopustna, je pravilna in skladna z delovnopravno ureditvijo ter ustaljeno prakso, zato zavrnitev takšne zahteve ne more pomeniti diskriminacije ali trpinčenja. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da neodobritev letnega dopusta, zaprošenega manj kot en dan pred želenim koriščenjem, sama po sebi ne predstavlja protipravnega ravnanja delodajalca, temveč je lahko utemeljena z zakonito dolžnostjo delodajalca, da organizira delovni proces ob upoštevanju njegovih potreb. Takšna presoja je skladna s prvim odstavkom 163. člena ZDR-1, po katerem se letni dopust izrablja ob upoštevanju potreb delovnega procesa, in ne izključno interesov delavca. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje preverjati zdravstveno dokumentacijo oziroma stanje v kartoteki osebne zdravnice tožnice. Ker predmet presoje v tem delu ni bila zakonitost bolniškega staleža, temveč vprašanje, ali ravnanje toženke glede odobritve letnega dopusta dosega prag trpinčenja, izvedba takšnih dokazov ni bila potrebna niti pravno relevantna.

18.Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da napotitev tožnice na zakonsko predpisano obdobno strokovno izpopolnjevanje ne predstavlja kršitve pravice do dela s krajšim delovnim časom niti diskriminatornega ali šikanoznega ravnanja. Iz ugotovitev izhaja, da je bila udeležba na izobraževanju pogoj za ohranitev licence in nadaljnje opravljanje dela varnostnika ter je obvezna za vse zaposlene, ne glede na obseg delovnega časa. Toženka na vsebino, trajanje in organizacijo izobraževanja ni imela vpliva, prav tako pa zgolj dejstvo, da je obveznost nastopila v času tožnici priznane pravice do dela 4 ure dnevno, ne more pomeniti diskriminacije. Toženka je ravnala skladno z zakonskimi obveznostmi in enako kot v razmerju do drugih zaposlenih. Pravilna je tudi uporaba tretjega odstavka 65. člena ZDR-1. Čeprav delavec, ki dela krajši delovni čas, praviloma uveljavlja pravice in obveznosti iz delovnega razmerja sorazmerno času zaposlitve, to ne velja za tiste pravice, ki so po svoji naravi nedeljive in jih je mogoče uresničevati zgolj v celoti. Med takšne pravice sodi tudi pravica (in hkrati dolžnost) do izobraževanja in usposabljanja, kadar je to pogoj za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi in ohranitev zaposlitve. Uresničevanje te pravice zgolj v sorazmernem delu bi pomenilo izgubo njenega namena.

19.Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da ugotovljena kršitev v postopku inšpekcijskega nadzora sama po sebi ne zadostuje za sklep o obstoju trpinčenja na delovnem mestu. Iz ugotovitev izhaja, da je do neupravičenih odtegljajev od plače prišlo zaradi posamične napake v obračunu plače, za katero je odgovornost prevzela zaposlena v računovodstvu, toženka pa je bila s to nepravilnostjo seznanjena šele v tem postopku in je nanjo reagirala takoj, ko je bila nanjo opozorjena. Sankcija Inšpektorata RS za delo v obliki opomina predstavlja ugotovitev prekrška, ne pa tudi ugotovitve ponavljajočega se ali sistematičnega ravnanja, usmerjenega v poniževanje ali izključevanje tožnice. Ker iz izvedenih dokazov izhaja, da je šlo za enkratno napako brez šikanoznega namena, ki je bila obravnavana transparentno in z opravičilom toženke, pritožbeno sodišče soglaša, da zatrjevani odtegljaji ne dosegajo praga trpinčenja, zato je pritožba tožnice tudi v tem delu neutemeljena.

20.Ker nobeno od ravnanj, ki jih tožnica očita toženki, ne dosega praga diskriminacije ali trpinčenja, bodisi samostojno bodisi v medsebojni povezavi, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo odsotnost protipravnosti kot bistvene predpostavke odškodninske odgovornosti. Posledično je njen zahtevek iz tega naslova pravilno zavrnilo.

21.Tožnica v pritožbi izpodbija tudi zavrnilni del sodbe glede odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2020 v znesku 600,00 EUR, vendar v tem delu ne navede nobenih konkretnih pritožbenih razlogov. Pritožbeno sodišče je zato ta izpodbijani del preizkusilo v okviru uradnega preizkusa in ni ugotovilo kršitev procesne ali materialnopravne narave. Sodišče prve stopnje je odločitev utemeljilo na neprerekanih navedbah toženke in evidencah, iz katerih izhaja, da je bil letni dopust za leto 2020 v celoti izrabljen, zato materialnopravna podlaga za odškodnino ni podana. Tudi v tem delu je zato sodbo treba potrditi.

22.Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23.Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspela (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), toženki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo, v skladu z veljavno Odvetniško tarifo v višini 280,00 EUR (375 točk za odgovor na pritožbo, 7,5 točk za materialne stroške ter 22 % DDV).