Jedro

Ob odsotnosti izrecnih zakonskih določb, ki bi urejale vpliv začetka postopka zaradi insolventnosti na začete postopke izvršbe v primeru osebnega stečaja, pri čemer je kot sredstvo izvršbe bil predlagan rubež dolžnikove plače, ki že po naravi stvari ne more biti eno izmed izvršilnih sredstev v primeru stečaja pravne osebe, in upoštevaje specifično naravo postopka osebnega stečaja, za katerega ZFPPIPP določa smiselno uporabo določb o stečaju pravne osebe, je glede na naravo razmerja med delavcem in delodajalcem v zvezi s terjatvijo iz naslova plačila za delo pravilna smiselna uporaba določb o izvršbi na sredstva pri organizacijah za plačilni promet po 3. točki četrtega odstavka 132. člena ZFPPIPP.

Za nastanek zastavne (ločitvene) pravice ne zadošča zgolj vročitev sklepa o izvršbi dolžničinemu delodajalcu, ampak je pomembno ugotoviti, ali je prišlo do blokade sredstev po sklepu o izvršbi, ki je bil izdan v predmetnem izvršilnem postopku, in s tem do nastanka zastavne pravice na terjatvi, s tem pa do pridobitve ločitvene pravice.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijani 2. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se izvršilni postopek z rubežem, cenitvijo, prodajo dolžnikovih premičnin in s poplačilom upnika iz kupnine, dobljene s prodajo, prekinjen z dnem 28. 12. 2009, nadaljuje in ustavi ter razveljavilo opravljena izvršilna dejanja izvršitelja (1. točka izreka), izvršilni postopek z rubežem plače pri dolžničinem delodajalcu M. d.o.o., prekinjen z dnem 28. 12. 2009, pa se nadaljuje (2. točka izreka).

2. Zoper 2. točko navedenega sklepa se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava po stečajnem upravitelju pritožuje dolžnica in navaja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da je upnik pridobil ločitveno pravico z rubežem plače, zaradi česar se izvršilni postopek nadaljuje, saj te na plači ni mogoče pridobiti. Četrti odstavek 132. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) namreč izvršbe na plačo delodajalca našteva med primeri, v katerih lahko nastane ločitvena pravica. Izvršba na plačo ni enaka izvršbi na sredstva pri ponudnikih plačilnih storitev, zato se zanjo ne morejo smiselno uporabljati pravila, ki urejajo to izvršbo. Navedeno izhaja tudi iz Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki nikjer ne določa, da se za izvršbo za plačo smiselno uporabljajo pravila o izvršbi na sredstva pri organizacijah za plačilni promet niti pravila o izvršbi na denarne terjatve, prav tako pa izvršbe na plačo ni mogoče umestiti med ˝druge primere˝ po 4. točki četrtega odstavka 134. člena ZFPPIPP, saj ne pride do prodaje v izvršilnem postopku. Meni, da bi zakonodajalec izrecno določil možnost nadaljevanja izvršbe, začete pred začetkom stečajnega postopka, tudi v primeru izvršbe na plačo, če bi to želel predvideti. Ker tega ni storil, je mogoče zaključiti, da nadaljevanje postopka izvršbe na plačo ni mogoče. Nadalje navaja, da ZFPPIPP za plačo ne določa, kdaj naj bi upnik pridobil ločitveno pravico, iz česar izhaja, da ločitvene pravice na plači ni mogoče pridobiti, kar pa pomeni, da bi moralo sodišče izvršilni postopek ustaviti skladno s 1. točko tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP, saj upnik do začetka stečajnega postopka nad dolžnico v postopku izvršbe ločitvene pravice ni oziroma ni mogel pridobiti. Poudarja še, da je sodišče z izpodbijanim sklepom ravnalo v nasprotju s sklepom Okrožnega sodišča v Krškem o izterjavi denarnih prejemkov St 894/2009 z dne 26. 4. 2011, s katerim je ugotovilo, da denarni prejemki, ki jih dolžnici izplačuje delodajalec, spadajo v stečajno maso in naložilo izplačevalcu, da jih plačuje v dobro fiduciarnega računa, na njih pa zato ne more teči izvršba. Navaja še, da je izpodbijan sklep v nasprotju s samim bistvom stečajnega postopka, saj posega tako v načelo koncentracije kot v načelo enakega obravnavanja upnikov. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, skladno s 350. členom v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na šesti odstavek 90. člena ZFPPIPP-C, po katerem izvršilno sodišče postopa, če je bilo v postopku izvršbe pred uveljavitvijo tega zakona že opravljeno dejanje iz četrtega odstavka 132. člena ZFPPIPP. Dolžnica v pritožbi opozarja, da v primeru izvršbe na plačo ne nastane ločitvena pravica, ker tega ZFPPIPP izrecno ne določa ter da se ne morejo smiselno uporabiti določbe o izvršbi pri ponudnikih plačilnih storitev, ker sta postopka izvršbe različna. Dolžnica svoje stališče utemeljuje tudi s tem, da ZIZ nikjer ne določa, da se za izvršbo na plačo smiselno uporabljajo pravila o izvršbi na sredstva pri organizacijah za plačilni promet ter da je ni mogoče uvrstiti med ˝druge primere˝ po 4. točki 134. člena ZFPPIPP, vendar pa je po presoji pritožbenega sodišča glede na odsotnost izrecnega zakonskega določila, ki bi urejal izvršbo na plačo dolžnika, potrebno v primeru pravne praznine zakonske določbe uporabiti smiselno. Zoper dolžnico v obravnavanem primeru teče postopek osebnega stečaja, katerega namen je enak namenu stečajnega postopka nad pravno osebo, in sicer poplačilo navadnih terjatev vseh upnikov do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih deležih iz premoženja stečajnega dolžnika (prvi odstavek 382. člena ZFPPIPP). Zato se po splošnem pravilu, določenem v prvem odstavku 383. člena ZFPPIPP, za postopek osebnega stečaja smiselno uporabljajo pravila o stečajnem postopku nad pravno osebo, ki so urejena v oddelkih 5.1 do 5.10 ZFPPIPP. Ker fizična oseba po koncu postopka osebnega stečaja v primerjavi s stečajem pravne osebe ne preneha, je po drugem odstavku 383. člena ZFPPIPP uporaba nekaterih pravil stečajnega postopka nad pravno osebo izključena, namesto njih pa so določena posebna pravila. Skladno s prvim odstavkom 389. člena v zvezi z drugim odstavkom 224. člena ZFPPIPP spada v stečajno maso v postopku osebnega stečaja vse premoženje, katerega imetnik je stečajni dolžnik ob začetku postopka in ki ga pridobi med trajanjem stečajnega postopka, razen premoženja, ki je izvzeto iz stečajne mase po posebnih pravilih, določenih v drugem do četrtem odstavku 389. člena ZFPPIPP. Skladno s tretjim odstavkom 389. člena ZFPPIPP so (med drugimi) prejemki na podlagi plače omejeni tako, da spadajo v stečajno maso, razen zneska, katerega višina je odvisna od tega, ali stečajni dolžnik preživlja družinskega člana ali drugo osebo, ki jo mora preživljati po zakonu, ali ne. Za omejitev zneska prejemkov, ki spadajo v stečajno maso se v postopku osebnega tečaja smiselno uporabljata tudi drugi in tretji odstavek 102. člena ZIZ (četrti odstavek 389. člena ZFPPIPP).

6. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je ob odsotnosti izrecnih zakonskih določb, ki bi urejale vpliv začetka postopka zaradi insolventnosti na začete postopke izvršbe v primeru osebnega stečaja, pri čemer je kot sredstvo izvršbe bil predlagan rubež dolžnikove plače, ki že po naravi stvari ne more biti eno izmed izvršilnih sredstev v primeru stečaja pravne osebe, in upoštevaje specifično naravo postopka osebnega stečaja, za katerega ZFPPIPP določa smiselno uporabo določb o stečaju pravne osebe, je glede na naravo razmerja med delavcem in delodajalcem v zvezi s terjatvijo iz naslova plačila za delo pravilna smiselna uporaba določb o izvršbi na sredstva pri organizacijah za plačilni promet po 3. točki četrtega odstavka 132. člena ZFPPIPP.

7. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je stališče dolžnice, da na plači ni mogoče pridobiti ločitvene pravice, materialnopravno zmotno. Ločitvena pravica je pravica upnika do poplačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja (19. člena ZFPPIPP). Med ločitvene pravice spadajo zastavna pravica, pridržna pravica in pravica fiduciarja pri prenosu lastninske pravice v zavarovanje. ZFPPIPP določa nekatera posebna pravila, ki se uporabljajo, če je bila ločitvena pravica pridobljena v izvršilnem postopku.

8. Skladno s šestim odstavkom 90. člena ZFPPIPP-C se izvršilni postopek nadaljuje, če je bilo v postopku izvršbe pred uveljavitvijo ZFPPIPP-C že opravljeno dejanje iz četrtega odstavka 132. člena zakona. V predmetni zadevi to pomeni, da se, ob smiselni uporabi določb, ki urejajo izvršbo na denarna sredstva pri ponudnikih plačilnih storitev, izvršilni postopek nadaljuje, če je bil pri izvršbi na plačo dolžnice ob začetku stečajnega postopka dolžničinemu delodajalcu vročen sklep o rubežu in so bila sredstva pri delodajalcu zadržana. V tem primeru je namreč upnik v postopku izvršbe pridobil zastavno pravico, ki je ločitvena pravica. Zakon sicer res izrecno ne navaja možnosti pridobitve ločitvene pravice na plači, vendar pa ZIZ vsebuje posebne določbe o izvršbi na plačo in druge stalne prejemke v devetem poglavju, ki ureja izvršbo na denarno terjatev. Plača predstavlja denarno terjatev delavca do delodajalca iz naslova opravljenega dela. ZIZ v 129. določa, da sodišče s sklepom o izvršbi zarubi določen del plače, 107. člen, ki določa učinke rubeža terjatve pa določa, da je rubež opravljen z dnem, ko je sklep o rubežu vročen dolžnikovemu dolžniku, z rubežem dolžnikove terjatve, ki ga je sodišče opravilo na upnikov predlog, pa pridobi upnik na njej zastavno pravico. Iz navedenega, upoštevajoč (tudi) sistematično razlago ZIZ, višje sodišče zaključuje, da je na plači kot denarni terjatvi mogoče pridobiti zastavno pravico, ki je ločitvena pravica. Vendar pa je pri tem potrebno upoštevati, da zastavna pravica lahko nastane samo na terjatvi (premoženju), ki obstaja ob nastanku zastavne pravice in zato z vročitvijo sklepa dolžnikovemu delodajalcu nastane zastavna pravica samo na denarnem znesku v višini denarnega dobroimetja iz naslova neizplačane plače v času vročitve sklepa. Če se terjatev delavca po vročitvi sklepa povečuje, ob vsakem prilivu (plači) nastane zastavna pravica na dodatnem denarnem znesku v višini tega priliva. Z vročitvijo sklepa dolžničinemu delodajalcu (dolžnikovemu dolžniku), nastane torej zastavna (ločitvena) pravica upnika le na denarnem znesku, ki je enak denarnemu dobroimetju ob koncu zadnjega dne pred začetkom stečajnega postopka. To pomeni, da je predmet ločitvene pravice (in s tem posebne stečajne mase, namenjene poplačilu ločitvenega upnika v izvršilnem postopku) samo dobroimetje do zneska po stanju ob koncu zadnjega dne pred začetkom stečajnega postopka (več o tem N. Plavšak, Podjetje in delo – 2010, št. 7, stran 1231, GV Založba, d.o.o., 6. 10. 2010). Na dolgovih stečajnega dolžnika namreč že pojmovno ni mogoče pridobiti ločitvene pravice (primerjaj odločbo III Ips 61/1996).

9. S sklepom o izvršbi sodišče zarubi del plače (ob upoštevanju omejitev iz 102. člena ZIZ) in dolžnikovemu dolžniku (delodajalcu) naloži, da mora po pravnomočnosti sklepa o izvršbi plačati oziroma plačevati upniku denarni znesek (oziroma denarne zneske), za katerega je dovoljena izvršba (129. člen ZIZ). Ta postopek je izjema od siceršnje izvršbe na denarno terjatev, ko sodišče s sklepom o izvršbi terjatev najprej zarubi (rubež), nato pa jo šele prenese na upnika (prenos). Pri izvršbi na plačo je postopek krajši, saj sodišče opravi rubež in prenos z enim sklepom. Upnik pridobi zastavno pravico na zarubljenem delu plače takrat, ko dolžnik pridobi pravico na izplačilo tega, in v trenutku, ko je zanj tudi zarubljen (110. in 128. člen ZIZ). Materialne pravice do poplačila iz določenega dela plače upnik torej ne pridobi že s sklepom o izvršbi, ampak šele z rubežem, ko na določenem delu plače dobi zastavno pravico (129. in 3. odstavek 107. člena ZIZ), rubež plače pa je opravljen z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku (107. in 128. člen ZIZ). Rubež denarne terjatve iz naslova plače se torej opravi z omejitvami izvršbe, ki veljajo v času vsakokratne mesečne pridobitve pravice do izplačila plače. 10. Navedeno pomeni, da za nastanek zastavne (ločitvene) pravice ne zadošča zgolj vročitev sklepa o izvršbi dolžničinemu delodajalcu, ampak je pomembno ugotoviti, ali je prišlo do blokade sredstev po sklepu o izvršbi, ki je bil izdan v predmetnem izvršilnem postopku, in s tem do nastanka zastavne pravice na terjatvi, s tem pa do pridobitve ločitvene pravice. Na podlagi navedenega bi moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, ali je upnik sploh pridobil ločitveno pravico na terjatvi do dolžničinega delodajalca. Ker ni ugotavljalo obsega ločitvene pravice, je zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

11. Višje sodišče je zato pritožbi upnika ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje naj pri dolžničinem delodajalcu pridobi podatke o tem, kolikšna je bila dolžničina terjatev do njega ob koncu zadnjega dne pred začetkom stečajnega postopka in tako ugotovi znesek terjatve, za katerega je upnik pridobil ločitveno pravico in glede katerega se postopek izvršbe lahko nadaljuje, oziroma v primeru, da upnik ločitvene pravice ni dobil, ker dolžnica zadnji dan pred začetkom postopka insolventnosti ni imela terjatve do svojega delodajalca, izvršilni postopek ustavi.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.