Jedro

Sklepanje, da tožnik in v izpodbijanem sklepu upoštevana podjetja štejejo za povezana podjetja na podlagi lastniškega deleža iste osebe, samo po sebi ne zadošča za zaključek, da gre za povezana podjetja v smislu četrtega pododstavka tretjega odstavka 3. člena Priloge I Uredbe 651/2014/EU, saj izpolnjevanje zgolj enega od več kumulativno določenih pogojev ne pomeni, da se podjetja lahko obravnavajo kot povezana.

Izrek

I.Tožbi se ugodi. Sklep Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo št. 4300-50/2022/3 z dne 29. 9. 2022 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Glede poteka upravnega postopka

1.Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (v nadaljevanju toženka) je s sklepom št. 4300-50/2022/3 z dne 29. 9. 2022 (v nadaljevanju izpodbijani sklep) zavrnilo vlogo prijavitelja (tožnika v tem postopku) z evidenčno številko 4300-50/2022 za projekt "..." (točka 1 izreka) in ugotovilo, da stroški v postopku niso nastali (točka 2 izreka).

2.Po vpogledu v izpodbijani sklep sodišče ugotavlja, da je toženka 4. 3. 2022 v Uradnem listu RS objavila Javni razpis za financiranje začetnih investicij v podporo investicijam za večjo produktivnost, konkurenčnost, odpornost in dekarbonizacijo gospodarstva na obmejnih problemskih območjih, št. objave Ob-4659/22 (v nadaljevanju Javni razpis). Strokovna komisija je vloge obravnavala glede na določbe Javnega razpisa in razpisne dokumentacije (v nadaljevanju RD).

3.Tožnik je v vlogi svoje podjetje označil kot malo in zato zaprosil za sofinanciranje upravičenih stroškov v višini 50 %. Merila za velikost podjetij so opredeljena v 2. členu Priloge I Uredbe Komisije (EU) 651/2014/EU (v nadaljevanju Uredba 651/2014/EU). V skladu s 4. členom Priloge I Uredbe 651/2014/EU je toženka pri izračunu velikosti podjetja upoštevala podatke za leti 2021 in 2020, v skladu z drugim odstavkom 6. člena Priloge I Uredbe 651/2014/EU pa je upoštevala tudi podatke o partnerskih podjetjih in povezanih podjetjih.

4.Po vpogledu v poslovni načrt, ki ga je tožnik priložil vlogi, je toženka ugotovila, da je podjetje preko lastništva fizične osebe A. A. povezano s podjetji: (-) B., d. o. o., ... (100 %), (-) C., d. o. o., ... (100 %), (-) D., d. o. o., ... (100 %), (-) E., d. o. o., ... (100 %).

5.Nadalje je toženka ugotovila, da so imela povezana podjetja F., d. o. o., B., d. o. o., D., d. o. o., C., d. o. o., G., d. o. o. in H., d. o. o. v letu 2020 po podatkih AJPES skupno zaposlenih 165 in prihodke v višini 10.067.423,00 EUR, v letu 2021 pa skupno zaposlenih 177 in za 12.211.842,00 EUR prihodkov.

6.Po podatkih o povezanih podjetjih istega lastnika so glede na višino prihodkov in števila zaposlenih na podlagi delovnih ur v zadnjih dveh letih je toženka ocenila, da je tožnik srednje veliko podjetje. Po prvem odstavku poglavja 4.3. RD v občini ..., kjer naj bi se izvajala investicija, intenzivnost pomoči za srednje velika podjetja ne sme preseči 40 % vrednosti upravičenih stroškov. Ker je tožnik zahteval nepovratna sredstva v višini 50 % vrednosti upravičenih stroškov, s katerim bi bila presežena intenzivnost državnih pomoči, je toženka z izpodbijanim sklepom tožnikovo vlogo zavrnila.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

7.Tožnik v tožbi očita, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa pomanjkljiva, saj toženka ne pojasni, zakaj tožnik in podjetja B., d. o. o., D., d. o. o., C., d. o. o. in H., d. o. o. štejejo za povezana podjetja. Toženka je zgolj seštela vse prihodke na AJPES, ni pa se opredelila do določbe Priloge I Uredbe 651/2014/EU, ki se glasi: "Kot povezana podjetja se obravnavajo tudi podjetja, ki so med seboj povezana preko fizične osebe ali skupine fizičnih oseb, ki skupno delujejo, če opravljajo dejavnost al idel svoje dejavnosti na istih upoštevnih trgih ali na sosednjih trgih." Prav tako izpodbijani sklep ne vsebuje obrazložitve, ali se vsa podjetja, katerih lastnik je A. A., po Prilogi I Uredbe 651/2014/EU štejejo za povezana podjetja.

8.Družba H., d. o. o. se zaradi zgolj 5 % poslovnega deleža družbenika A. A. ne more uvrščati med povezana podjetja. A. A. je v družbi G., d. o. o. imetnik manjšinskega deleža, ni pa njen direktor ali prokurist. Podjetja so lahko povezana prek fizične osebe le, če ima ta oseba na posamezne gospodarske družbe vpliv oziroma ima v njih večinski delež.

9.Prav tako je napačen izračun prihodkov povezanih podjetij. Družba G., d. o. o. se ne more uvrščati med povezana podjetja. Toženka tudi ni odštela medsebojnih prihodkov in odhodkov med podjetji, kot je razvidno iz konsolidacije. Iz priloge Finančna priloga k poslovnemu načrtu za leto 2021 z dne 19. 4. 2022 je razvidno, da so čisti prihodki povezanih podjetij do tretjih poslovnih subjektov po tem, ko od skupnih prihodkov odštejemo medsebojne prihodke in odhodke znotraj skupine v letu 2020 skupaj znašali 8.477.924,53 EUR in v letu 2021 skupaj 10.564.630.12 EUR. Jasno je, da se tožnik skupaj s povezanimi podjetji uvršča med mala podjetja.

10.Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se njegovi vlogi ugodi in se mu prizna znesek sofinanciranja v skupni višini 433.805,00 EUR, podredno pa, da se izpodbijani sklep odpravi.

11.V pripravljalni vlogi tožnik zahteva, da sodišče v tej zadevi odloči v sporu polne jurisdikcije, v zvezi s čimer navaja nastanek visoke poslovne in premoženjske škode.

12.Toženka je sodišču posredovala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

K I točki izreka

13.Tožba je utemeljena.

14.V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je toženka pravilno in zakonito zavrnila vlogo tožnika za sofinanciranje projekta "..." v zvezi z Javnim razpisom. Predmet Javnega razpisa je bilo sofinanciranje upravičenih stroškov začetnih investicij podjetij na upravičenem območju, ki zajema obmejna problemska območja, v opredmetena in neopredmetena osnovna sredstva.

15.Toženka je izpodbijano odločitev oprla na 3. točko podpoglavja 3.1. RD, ki določa, da so do sredstev na Javnem razpisu upravičena samo mikro, mala in srednje velika podjetja, pri čemer se za določitev velikosti podjetja in za povezane družbe upoštevajo določila iz Priloge I Uredbe 651/2014/EU. Največjo dovoljeno intenzivnost pomoči sofinanciranja upravičenih stroškov projekta določa podpoglavje 4.3. RD, pri čemer za območje ..., kjer bi se izvajal zadevni projekt tožnika, za srednje velika podjetja določa 40 % delež, za mikro in mala podjetja pa 50 % delež.

16.Število zaposlenih in najvišje finančne vrednosti, ki določajo vrsto podjetja, določa 2. člen Priloge I Uredbe 651/2014/EU, na katero napotuje Javni razpis. Kategorijo mikro, malih in srednjih podjetij (v nadaljevanju MSP) sestavljajo podjetja, ki imajo manj kot 250 zaposlenih ter letni promet, ki ne presega 50 milijonov EUR in/ali letno bilančno vsoto, ki ne presega 43 milijonov EUR (prvi odstavek 2. člena Priloge I Uredbe 651/2014/EU). V kategoriji MSP se kot malo podjetje opredeljuje tisto, ki ima manj kot 50 zaposlenih in ima letni promet in/ali letno bilančno vsoto, ki ne presega 10 milijonov EUR, kot mikro podjetje pa tisto, ki ima manj kot 10 zaposlenih in ima letni promet in/ali letno bilančno vsoto, ki ne presega 2 milijonov EUR (drugi in tretji odstavek 2. člena Priloge I Uredbe 651/2014/EU).

17.V skladu z drugim odstavkom 6. člena Priloge I Uredbe 651/2014/EU se za podjetje, ki ima partnerska ali povezana podjetja, podatki, tudi glede števila zaposlenih, določijo na podlagi računovodskih izkazov in drugih podatkov podjetja oziroma na podlagi konsolidiranih računovodskih izkazov podjetja ali računovodskih izkazov, v katere je podjetje vključeno s konsolidacijo, če ti obstajajo. Podatkom je treba prišteti podatke za vsako partnersko podjetje zadevnega podjetja, ki se z vidika lastniške verige nahaja neposredno nad ali pod zadevnim podjetjem.

18.Ni sporno, da je tožnik v vlogi, s katero se je prijavil na Javni razpis, svoje podjetje označil kot malo, kar glede na poglavje 4.3. RD pomeni, da je zaprosil za sofinanciranje upravičenih stroškov v višini 50 %. Toženka je zato ugotavljala, ali tožnikovo podjetje v skladu z 2. členom Priloge I Uredbe 651/2014/EU v zvezi s 3. točko podpoglavja 3.1. RD v zvezi spada med mala podjetja. Pri ugotavljanju števila zaposlenih in prihodkov je toženka upoštevala skupno število zaposlenih in seštevek prihodkov tožnika in z njim povezanih podjetij B., d. o. o., C., d. o. o., D., d. o. o., E., d. o. o. in G., d. o. o. in na tej podlagi zaključila, da tožnik spada med srednje velika podjetja in kot takšen zaradi omejitev iz 4.3. podpoglavja RD ni upravičen do sofinanciranja v zahtevani višini.

19.Da je A. A., sicer lastnik tožnika, hkrati tudi 100 % lastnik podjetij B., d. o. o., C., d. o. o., D., d. o. o. in E., d. o. o., ni sporno. Sporno pa je, ali je toženka navedena podjetja, tožnika in podjetje G., d. o. o. utemeljeno obravnavala kot povezana podjetja.

20.Pojem "povezanih podjetij" opredeljuje tretji odstavek 3. člena Priloge I Uredbe 651/2014/EU, ki določa, da so povezana podjetja tista podjetja, med katerimi obstaja eno od naslednjih razmerij: (a) podjetje ima večino glasovalnih pravic delničarjev ali družbenikov v drugem podjetju, (b) podjetje ima pravico, da imenuje ali odstavi večino članov upravnega, upravljavskega ali nadzornega organa v drugem podjetju, (c) podjetje ima pravico, da izvaja prevladujoč vpliv nad drugim podjetjem na podlagi pogodbe, podpisane s tem podjetjem, ali določbe v statutu tega podjetja, (d) podjetje, ki je delničar ali družbenik drugega podjetja, na podlagi sporazuma z drugimi delničarji ali družbeniki tega podjetja samo nadzoruje večino glasovalnih pravic delničarjev ali družbenikov v tem podjetju.

21.Skladno s četrtim pododstavkom tretjega odstavka 3. člena Priloge I Uredbe 651/2014/EU se kot povezana podjetja obravnavajo tudi podjetja, ki so med seboj povezana preko fizične osebe ali skupine fizičnih oseb, ki skupno delujejo, če opravljajo svojo dejavnost ali del svoje dejavnosti na istih upoštevnih trgih ali na sosednjih trgih. "Sosednji trg" je po petem pododstavku tretjega odstavka 3. člena priloge I Uredbe 651/2014/EU trg za izdelek ali storitev, ki je na vertikalni razdelitvi trgov neposredno nad ali pod upoštevnim trgom.

22.V zvezi s presojo na ta način povezanih podjetij je Sodišče EU pojasnilo, da je za povezana podjetja preko fizične osebe ali skupine fizičnih oseb, ki usklajeno delujejo, mogoče šteti podjetja, če je iz analize pravnih in ekonomskih odnosov, ki obstajajo med njimi, jasno razvidno, da preko fizične osebe ali skupine fizičnih oseb, ki delujejo usklajeno, tvorijo samostojno gospodarsko enoto. Za fizične osebe šteje, da delujejo usklonjeno, če se dogovorijo, da bodo vplivale na poslovne odločitve zadevnih podjetij, tako da za ta podjetja ni mogoče reči, da so gospodarsko neodvisna. Za presojo usklajenega, skupnega delovanja je torej treba opraviti podrobnejšo analizo pravnih in ekonomskih odnosov v domnevno povezanih podjetjih. Takšno stališče Sodišča EU je upoštevala tudi upravnosodna praksa.

23.Toženka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotovitev, da gre za povezana podjetja, obrazložila skopo. Dokazno oceno o tem, da je tožnik povezan s podjetji B., d. o. o., C., d. o. o., D., d. o. o. in E., d. o. o., je oprla na lastništvo fizične osebe, A. A., v zvezi s čimer se je sklicevala na poslovni načrt, ki ga je vlogi priložil tožnik in ki vsebuje tabelo "Povezana podjetja". Na kakšni podlagi je pri upoštevanju števila zaposlenih in seštevka prihodkov upoštevala tudi podjetje G., d. o. o., pa toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sploh ne pojasni, temveč se zgolj pavšalno sklicuje na podatke AJPES o skupnem številu zaposlenih in skupnih prihodkih v povezanih podjetjih A., d. o. o. (tožnika v tem postopku), B., d. o. o., D., d. o. o., C., d. o. o. G., d. o. o. in E., d. o. o.

24.Toženka je torej nekonkretizirano ugotovila, da so zgoraj navedena podjetja s tožnikom povezana prek lastništva A. A. (razen podjetja G., d. o. o., glede katerega toženka sploh ne pojasni, na kateri podlagi šteje za povezano podjetje). Kljub določilu četrtega pododstavka tretjega odstavka 3. člena Priloge I Uredbe 651/2014/EU, ki pove, kdaj so podjetja povezana preko fizične osebe, toženka ni pojasnila, kako naj bi potekalo usklajeno delovanje navedenih podjetjih. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da je toženka v postopku ugotavljala, ali podjetja prek skupne fizične osebe delujejo skupno oziroma usklajeno, niti ni pojasnjeno, na kakšen način naj bi podjetja delovala usklajeno. Prav tako iz izpodbijanega sklepa ni razvidno na podlagi katerih okoliščin (razen lastništva) je toženka sklepala na izpolnjevane pogoja usklajenega, skupnega delovanja podjetij. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi ni razvidno, na podlagi katerih dokazov je toženka sklepala na izpolnjevanje pogoja delovanja na istih upoštevnih ali sosednjih trgih, niti ni nikakršnih ugotovitev o tem, za katere trge konkretno gre (če je toženka ta pogoj utemeljevala na isti dejavnosti, je takšno naziranje zmotno, saj ta še ne odkazuje na sklep, da podjetja delujejo na istih upoštevnih ali sosednjih trgih). Sklepanje, da tožnik in v izpodbijanem sklepu upoštevana podjetja štejejo za povezana podjetja na podlagi lastniškega deleža iste osebe, samo po sebi ne zadošča za zaključek, da gre za povezana podjetja v smislu četrtega pododstavka tretjega odstavka 3. člena Priloge I Uredbe 651/2014/EU, saj izpolnjevanje zgolj enega od več kumulativno določenih pogojev ne pomeni, da se podjetja lahko obravnavajo kot povezana.

25.Dejstev glede skupnega delovanja, kar je odločilo za materialnopravno podlago, toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedla, niti jih ni celovito ugotavljala. Posledično je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in materialno pravo napačno uporabljeno.

26.Prav zaradi pomanjkljive obrazložitve, iz katere ni jasno razvidno, na kakšni podlagi je toženka podjetje G., d. o. o. štela za povezano podjetje, se sodišče tudi ne more posebej opredeliti do navedb tožnika, da tega podjetja ni mogoče šteti za povezano podjetje, ker ima A. A. v njem zgolj manjšinski delež. Presoja tega ugovora bi namreč bila mogoča šele, če bi bilo jasno, na kateri pravni podlagi v okviru določil tretjega odstavka 3. člena Priloge I Uredbe je toženka to podjetje štela za povezano podjetje.

27.V skladu z 210. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se skladno s 4. členom ZUP uporablja tudi v obravnavanem postopku, mora izdani akt vsebovati vse sestavine, navedene v citiranem členu. Obrazložitev upravnega akta mora v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP vsebovati: (1) razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, (2) ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, (3) razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, (4) navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba, (5) razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in (6) razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

28.Vsak upravni akt je najprej namenjen stranki, ki ima pravico seznaniti se z odločitvijo in njenimi razlogi, zato je namen obrazložitve tudi prepričati stranko, da razume zanjo neugodno odločitev, se z njo sprijazni in jo izvrši. Pomanjkljiva obrazložitev odločbe pa stranki upravnega postopka ne omogoča, da se izjavi o vseh konkretnih razlogih, na katerih temelji odločitev organa, v posledici česar je onemogočeno učinkovito uveljavljanje ustavno zagotovljenih pravnih sredstev oziroma so zagotovljena pravna sredstva le navidezna.

29.Sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep ne zadošča standardu obrazloženosti po določilu prvega odstavka 214. člena ZUP. Po povedanem namreč ne vsebuje argumentiranih razlogov, zaradi katerih je toženka določena podjetja štela za podjetja, ki so s tožnikom povezana preko fizične osebe v smislu četrtega pododstavka tretjega odstavka 3. člena Priloge I Uredbe 651/2014/EU. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi ne izhaja, na kakšni podlagi je toženka podjetje G., d. o. o. štela za povezano podjetje, saj se v zvezi s tem podjetjem posebej ne sklicuje na delež lastništva ali drugo navezno okoliščino, iz katere izhaja povezanost podjetja. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa so tako izostali razlogi za takšno odločitev in jasna pravna podlaga (4. in 5. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Izpodbijanega sklepa se zato ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1).

30.Ker je izpodbijani sklep glede na navedeno nezakonit, ga je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo istemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku mora prvostopenjski organ ugotovljene kršitve odpraviti, pri čemer mora izdati upravni akt, ki bo imel vse sestavine, kot jih predpisuje ZUP, s posebnim poudarkom na elementih, ki jih mora v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP vsebovati obrazložitev. Toženka bo morala zaradi jasne opredelitve in argumentacije razlogov, na podlagi katerih zadevna podjetja štejejo za povezana, ob upoštevanju načela zaslišanja strank (9. člen ZUP), izvesti tudi ustrezne dokaze.

31.Ob ugotovitvi, da je izpodbijani sklep nezakonit že zaradi neustrezne obrazložitve, je sicer odveč podrobna presoja tožbenih navedb glede načina izračuna prihodkov povezanih podjetij. Zaradi nadaljnjega postopka pred toženko pa sodišče v luči načela ekonomičnosti pripominja še sledeče. 2. člen Priloge I Uredbe 651/2014/EU določa, da se pri ugotavljanju najvišje finančne vrednostni upošteva letni promet oziroma letna bilančna vsota. Definicija MSP se na ravni EU uporablja enotno pri vseh politikah, programih, ukrepih in podporah tem podjetij, zato je Komisija pripravila priporočilo in neformalne smernice. Po teh se letni promet določi tako, da se izračuna prihodek, ki ga podjetje prejme v zadevnem letu od prodaje izdelkov in storitev, ki so del rednih dejavnosti podjetja, ko se odštejejo vsi rabati. Letna bilančna vsota pa se nanaša na vrednost glavnih sredstev podjetja. Pri tem podjetju glede na besedilo 2. člena Priloge I Uredbe 651/2014/EU ni treba izpolnjevati obeh zahtev in lahko presega eno od njiju. Toženka v izpodbijanem sklepu sicer navaja, da je pri odločitvi upoštevala "prihodek" povezanih podjetij, ne pojasni pa, na katere konkretne izkaze in posamezne postavke je oprla svoj zaključek o upoštevanih prihodkih. V ponovnem postopku naj zato toženka upošteva smernice za izračun relevantnih finančnih vrednosti, svojo obrazložitev pa naj tudi v tem delu ustrezno obrazloži.

Glede izvedbe glavne obravnave

32.Sodišče je o tožbi odločilo brez oprave glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Glede odločanja v sporu polne jurisdikcije

33.V tej zadevi sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, kot je predlagal tožnik, saj zato niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1. Ta določa, da sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če: (1) bi odprava izpodbijanega akta in novi postopek pri pristojnemu organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo, (2) izda pristojni organ po tem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek. Odločanje v sporu polne jurisdikcije je tako mogoče, če narava stvari to dopušča in če je dejansko stanje že ugotovljeno.

34.Ob upoštevanju načela delitve oblasti je odločanje sodišča v sporu polne jurisdikcije izjema. Že z vidika ustavne podlage (tretji odstavek 120. člena in 157. člen Ustave) lahko sodišče le izjemoma odloča o (upravni) stvari, zlasti če sama presoja zakonitosti ne bi zadovoljila namena, zaradi katerega se ti akti preizkušajo v upravnem sporu. Upravni spor torej pomeni sodni nadzor nad akti navedenih organov, ne pa prevzemanja njihovih funkcij, pri čemer je merilo za presojo potrebnosti odločanja v sporu polne jurisdikcije učinkovitost sodnega varstva pravnega položaja strank.

35.Čeprav tožnik zatrjuje nastanek poslovne in premoženjske škode, sodišče meni, da v obravnavani zadevi ne gre za primer, ko bi sodno odločanje moralo nadomestiti upravno odločanje, ker bi drugačno ravnanje pomenilo nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva ali ker bi to zahtevala narava pravice ali varstvo ustavne pravice. Obenem v obravnavani zadevi dejansko stanje zaradi pomanjkljive navedbe in argumentacije razlogov po oceni sodišča ni bilo popolno ugotovljeno, podatki postopka pa ne dajejo zanesljive podlage za odločanje.

K II točki izreka

36.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena brez glavne obravnave, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR, povečani za 22 % DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika).

37.Tožnik je upravičen tudi do vračila plačane sodne takse, kar bo izvršeno po uradni dolžnosti (36. člen Zakona o sodnih taksah).

38.Toženka je priznane stroške tožniku dolžna povrniti v 15 dneh od dneva vročitve tega sklepa, po tem roku pa z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi do plačila. Rok za plačilo stroškov je določen na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP v zvezi prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena v zvezi s 378. členom Obligacijskega zakonika).

-------------------------------

1Glede na siceršnjo vsebino izpodbijanega sklepa in javno dostopne podatke AJPES, po katerih podjetje F., d. o. o. ne obstaja, sodišče ta zapis ocenjuje zgolj kot pomoto pri zapisu tožnikove firme (A., d. o .o.).

2Četrti pododstavek tretjega odstavka 3. člena Priloge I Uredbe 651/2014/EU (op. sodišča).

3Točnega deleža lastništva toženka sicer ne navaja, kar iz razlogov, ki jih sodišče pojasnjuje v nadaljevanju, ni bistveno za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa.

4Sodba Sodišča EU, HaTeFo GmbH proti Finanzamt Haldensleben, C-10/13 z dne 27. 2. 2014.

5Prim. sodba Upravnega sodišča RS I U 1394/2021-19 z dne 26. 9. 2023, sodba Upravnega sodišča RS II U 450/2017-13 z dne 13. 5. 2020.

6Tožnik v tožbi sicer pojasni, da je A. A. manjšinski (5 %) lastnik podjetja G., d. o. o. in v zvezi s tem pojasnjuje, da kot manjšinski lastnik nima vpliva na nobene odločitve v tej družbi. Te navedbe ne morejo vplivati na drugačno presojo izpodbijanega sklepa z vidika njegove obrazloženosti, na katero mora paziti toženka.

7Sodba Upravnega sodišča RS II U 450/2017-13 z dne 13. 5. 2020 in I U 1394/2021-19 z dne 26. 9. 2023.

8Sodba Upravnega sodišča RS II U 327/2020-14 z dne 24. 1. 2024.

9Sodba Upravnega sodišča RS I U 1394/2021-19 z dne 26. 9. 2023, sodba Upravnega sodišča RS II U 450/2017-13 z dne 13. 5. 2020, sodba Upravnega sodišča RS III U 316/2014 z dne 8. 1. 2016.

10Ta določa, da se upravni postopek smiselno uporablja tudi v drugih javnopravnih zadevah, ki nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu ZUP, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Odločanje o vlogi za sofinanciranje iz javnih sredstev ne predstavlja upravne zadeve po 2. členu ZUP, temveč drugo javnopravno stvar po 4. členu ZUP, v kateri se pravila ZUP uporabljajo subsidiarno in smiselno (glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 357/2015 z dne 5. 4. 2017 in druge).

11P. Kovač v: P. Kovač, E. Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 3. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, str. 444.

12Priporočilo Komisije 2003/361/ES o opredelitvi mikro, malih in srednjih podjetij (UL L 124, 20. 5. 2003, str. 36). Evropska Komisija, Smernice za opredelitev MSP, Urad za publikacije Evropske unije, Luksemburg 2020, str. 11 in 13.

13T. Steinman, v: E. Kerševan (ur.), ZUS-1 s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 371.

14Sodba Upravnega sodišča RS I U 881/2015 z dne 30. 5. 2017.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 214, 237

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.