Jedro

Nezazidano stavbno zemljišče, ki je po prostorskih ureditvenih pogojih namenjeno za gradnjo, ni zemljišče, ki bi na podlagi 3. odstavka 14. člena zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS postalo last RS oz. občine.

Izrek

1. Tožba I.P. se zavrne. 2. Postopek v zvezi s tožbo S.B. se ustavi.

Obrazložitev

Tožena stranka je izdala investitorju lokacijsko dovoljenje za gradnjo bencinskega servisa s spremljajočim programom, na zemljišču parc.št. 474 in 1353 pod pogoji, navedenimi v izreku odločbe. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da se parceli 474 in 1353 nahajata v območju, ki ga ureja odlok o prostorskih ureditvenih pogojih ureditvenega območja naselja in sicer v območju PUP št. 3. V skladu z 2. in 3. odstavkom 32. člena citiranega odloka so na tem območju možne gradnje objektov javnega in poslovnega značaja, kadar gre za celovitejši poseg in so zato izdelane posebne strokovne podlage. Tožena stranka je ugotovila, da je gradnja bencinskega servisa v skladu z navedenim členom odloka, saj je bencinski servis objekt javnega in poslovnega značaja, ter se gradi v območju, za katerega so izdelane posebne strokovne podlage in na katerem se že izvaja gradnja poslovno-športnega kompleksa, bencinski servis pa predstavlja le zaokrožitev predvidene izrabe kompleksa. Investitor je s predloženim izpiskom iz zemljiške knjige izkazal pravico razpolaganja na parc.št. 474, ugotavlja tožena stranka. V skladu s 77. členom zakona o cestah, za zemljišče parc.št. 1353, ki predstavlja v naravi magistralno cesto in je tangirano zaradi izvedbe priključka, pa investitor ob zahtevku za izdajo lokacijskega dovoljenja ni dolžan predložiti dokazila, da je upravičen razpolagati z zemljiščem, pač pa ga je dolžan predložiti pred izdajo gradbenega dovoljenja. Nadalje tožena stranka navaja, da je sestavni del lokacijske dokumentacije tudi ocena vplivov bencinskega servisa na okolje. Iz navedene ocene izhaja, da ob upoštevanju varstvenih ukrepov, navedenih v oceni, bencinski servis ne bo prekomerno onesnaževal ozračja, voda in tal, niti ne bo povzročal hrupa nad dovoljeno ekvivalentno ravnijo. Na podlagi pisne izjave Oddelka za gospodarstvo Skupščine občine z dne 18.4.1994 tožena stranka ugotavlja, da se območje gradnje bencinskega servisa ne nahaja v območju zaščitenih kulturnih in zgodovinskih spomenikov, prav tako pa tudi ne posega v območja, predvidena za zaščito po odloku o razglasitvi nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov, ki je v postopku sprejemanja.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je I.P. mejaš zemljišča, na katerem se naj bi izvajala gradnja. Z gradnjo bi se poslabšali pogoji njenega življenja (povečan hrup, povečana frekventnost prometa in s tem povezane nevarnosti), kot tudi zmanjšala vrednost njenih nepremičnin. Tožena stranka se ni izkazala z dokazom o razpolaganju z zemljiščem. Predloženi izpisek iz zemljiške knjige za parc.št. 474 ne izkazuje, da investitor razpolaga z zemljiščem. V naravi predstavlja to zemljišče travnike in njive, torej kmetijsko zemljišče. Kmetijska zemljišča, ki so bila v upravljanju subjektov, zavezanih k lastninskemu preoblikovanju podjetij, so z dnem 26.11.1992 prešla v last Republike Slovenije oziroma občin, kar pomeni, da investitor z dnem oddaje vloge za lokacijsko dovoljenje z zemljiščem ni razpolagal, niti z njim ne razpolaga danes, ker mu je bilo zemljišče ex lege odvzeto. Tudi če bi šlo za stavbno zemljišče, je potrebno ugotoviti, da za območje, na katerem se zemljišče nahaja, ni veljavnega zazidalnega načrta in se tako po 3. odstavku 14. člena zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS šteje za kmetijsko zemljišče. In tudi, če ne bi šlo za kmetijsko zemljišče, ampak za stavbno, bi bilo potrebno ugotoviti, da je bilo oddano v nasprotju z določili zakona o stavbnih zemljiščih in gre zato za posel, ki je ničen in na podlagi tega za zaključek, da tudi investitor iz tega razloga ni izkazal razpolaganja z zemljiščem. Tožeča stranka nadalje navaja, da zemljišče spada v območje kulturnega spomenika, zato bi tožena stranka morala pridobiti soglasje zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine, upravni organ pa je izdal lokacijsko dovoljenje kljub izrecnemu nasprotovanju prej omenjenega zavoda in s tem v nasprotju s 55. členom zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Tožeča stranka zatrjuje, da obe parceli ležita na območju PUP 1 (območje srednjeveškega mestnega jedra) in da posebne strokovne podlage v sodelovanju z zavodom za varstvo naravne in kulturne dediščine še niso izdelane. Zato pogojev za izdajo lokacijskega dovoljenja ni bilo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da B.S. ni bila udeležena kot stranka v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja, saj ne izhaja, v čem je bila z izdajo lokacijskega dovoljenja kršena njena pravica ali na zakon oprta neposredna osebna korist. Kot stranke so bili v postopek pritegnjeni lastniki zemljiških parcel št. 503 in 504 I.P., parc.št. 501 Gasilsko društvo in parc.št. 469 B.F. Tožba tožeče stranke I.P. ni utemeljena.

Tožbeni ugovor, da investitor ne razpolaga z zemljiščem, na katerem namerava graditi, ker da je kot kmetijsko zemljišče ex lege prešlo na državo, ne drži. Po 1. členu zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84, 32/85 in 33/89) so stavbna zemljišča tista zemljišča, ki so s srednjeročnim družbenim planom namenjena za graditev objektov in naprav, in zemljišča, na katerih so zgrajeni objekti in naprave in zemljišča, za katera so izdana predpisana dovoljenja za graditev. Tožena stranka je pravilno na podlagi izseka iz srednjeročnega družbenega plana občine za obdobje 1986 - 1990 ugotovila, da spadata parceli št. 474 in 1353 v ureditveno območje, ki ga ureja odlok o prostorskih ureditvenih pogojih ureditvenega območja naselja (Medobčinski uradni vestnik št. 7/90) in sicer v območje, ki se vodi pod evidenčno številko PUP 3, to je območje ... in ne PUP 1, kot to napačno zatrjuje tožeča stranka. Torej gre za stavbno zemljišče, natančneje za nezazidano stavbno zemljišče in ne kmetijsko zemljišče, ker v naravi predstavlja travnike in njive. Ob ugotovitvi, da parceli ležita na ureditvenem območju, ki ga navedeni prostorski izvedbeni akt namenja za gradnjo, ju tudi ni mogoče šteti kot tista nezazidana stavbna zemljišča, ki so se na podlagi 3. odstavka 14. člena zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (Uradni list RS, št. 10/93) štela za kmetijska zemljišča, ki so na podlagi citiranega zakona postala last RS oziroma občine. Kajti tudi prostorsko ureditvene pogoje je potrebno uvrščati med prostorsko izvedbene akte kot je to v konkretnem primeru in ne samo zazidalne načrte kot to napačno razlaga tožeča stranka.

Ostale tožbene ugovore sodišče zavrača kot neutemeljene, ker povsem soglaša z ugotovitvami in razlogi, ki jih je navedla že tožena stranka v izpodbijani odločbi, sodišče pa jih je uvodoma povzelo in jih zato na tem mestu ne ponavlja. Le v zvezi s tožbenim ugovorom, da se bodo tožnici I.P. zaradi gradnje poslabšali pogoji njenega življenja in zmanjšala vrednost njenih nepremičnin, sodišče pripominja, da so sanitarna inšpekcija in drugi pristojni organi odločanja dolžni varovati v splošnem interesu s predpisi varovane dobrine, kot npr. naravno in bivalno okolje ter bivalne prostore, vendar le do meja, določenih s predpisi, ki zagotavljajo, da ne pride do prekomernega onesnaževanja ali do hrupa nad dovoljeno ekvivalentno ravnijo. Ugotovitve in razloge o tem, da se ti pogoji ne bodo poslabšali zaradi obravnavane gradnje, je tožena stranka navedla, temeljijo pa na dani oceni vplivov predvidenega bencinskega servisa na okolje, ki ga je dal republiški sanitarni inšpektor. Zmanjšanje vrednosti tožničinih nepremičnin pa spada v zasebni interes, ki ni predmet varstva že navedenih organov v okviru postopka izdaje lokacijskega dovoljenja.

Ker je tožena stranka dejansko stanje po vsem navedenem pravilno ugotovila, sodišče pa ni zasledilo zatrjevanih kršitev materialnega zakona v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, je tožbo tožnice I.P. kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS).

Tožnica S.B. je z dopisom, ki ga je sodišče prejelo 20.11.1995, sporočila, da svojo tožbo umika. V skladu z 28. členom ZUS, po katerem sme tožeča stranka vse do izdaje sodne odločbe tožbo umakniti, je sodišče postopek v zvezi z njeno tožbo ustavilo.

Določbo zakona o upravnih sporih je sodišče uporabilo kot predpis Republike Slovenije, skladno z določili 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 34/I/94).