Jedro

Tožena stranka je javni zavod, ki je v obveznem delu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vključen v sistem javnih financ, od ustanovitve dalje pa se financira iz sredstev obveznega zavarovanja in iz drugih javnih virov, zato so omejitve iz ZNOIP, glede načina obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust, veljale tudi zanjo.

Po uveljavitvi ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja o višini regresa za letni dopust tudi za delavce tožene stranke, se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v podjetniški kolektivni pogodbi je, če je sklenjena po uveljavitvi ZNOIP, nična.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči stranki iz naslova premalo izplačanega regresa za letni dopust obračuna spodaj navedene zneske, ji od njih odvede predpisani davek ter ji izplača tako ugotovljeni neto znesek in sicer: - za leto 2004 znesek 1.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2005 dalje do plačila, - za leto 2005 znesek 1.050,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2005 dalje do plačila, - za leto 2006 znesek 1.050,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2006 dalje do plačila, - za leto 2007 znesek 1.050,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2007 dalje do plačila.

Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v znesku 737,69 EUR v roku 8 dni, po izteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je Kolektivna pogodba ... lex specialis v razmerju do Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND; Uradni list RS, št. 18/91 in nadalj.) in Aneksov k tej kolektivni pogodbi. Za vse podpisnike KPND, tudi za delavce tožene stranke, je bila določena enotna višina regresa za letni dopust. Tožena stranka je bila kot prejemnica sredstev iz proračuna dolžna izvajati določbe KPND. Izplačilo regresa za letni dopust nad zneskom, določenim z dogovorom Vlade Republike Slovenije in reprezentativnimi sindikati javnega sektorja, bi bilo nezakonito in nesorazmerno glede na izplačila ostalim delavcem v javnem sektorju, zaradi tega bi se porušil sistem plač javnih uslužbencev. Delavci tožene stranke bi bili glede na ostale javne uslužbence v privilegiranem položaju. Višina regresa za letni dopust tudi ne more biti odvisna od višine plače, saj bi bil s tem izničen namen regresa za letni dopust. Podrejeno vlaga tožena stranka pritožbo tudi glede višine tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je pri izračunu višine regresa za letni dopust po 30. členu kolektivne pogodbe tožene stranke upoštevalo bruto plačo tožnika v celoti, ne le njegove osnovne bruto plače. Za osnovo bi bilo treba upoštevati osnovno bruto plačo, ne pa tudi dela plače iz naslova delovne uspešnosti in dodatkov k plači. Iz plačilne liste tožnika je razvidno, iz katerih postavk je sestavljena plača. V obrazložitvi sodbe je tudi navedeno, da je skladno s stališči sodne prakse plača enaka osnovni bruto plači. V primeru, če se mora za izračun uporabiti bruto plača, se uporabi osnovna bruto plača. Glede na navedeno pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe spremeni in prisojeni znesek zniža, tožniku pa naloži povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi tega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje delno nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično sprejelo najmanj preuranjeno odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu s tožbenim zahtevkom zahteval plačilo razlike med že izplačanim regresom za letni dopust in zneskom regresa za letni dopust, ki ga določa Kolektivna pogodba ..., za leta od 2004 do 2007. Ta kolektivna pogodba v 30. členu določa, da delavcu pripada enkrat letno regres za letni dopust (13. plača) v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa. Glede na to, da je bilo pri sodišču vloženih večje število tožb, katerih tožbeni zahtevki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, je sodišče prve stopnje skladno s 40. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) v zadevi opr. št. Pd 364/2008 izvedlo vzorčni postopek, zato je postopek v tej zadevi prekinilo do pravnomočne odločitve v vzorčni zadevi in ga nadaljevalo, ko je bila odločitev v vzorčni zadevi potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 208/2009 z dne 1. 10. 2009. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, pri čemer se je oprlo na določbo 131. člena ZDR, ki določa le najnižji znesek regresa za letni dopust, ter na 2. odstavek 7. člena ZDR, ki določa, da se lahko s kolektivno pogodbo določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše (in favorem laboratoris). To v konkretni zadevi pomeni, da se glede višine regresa za letni dopust lahko uporabljajo določbe kolektivne pogodbe tožene stranke. Tožniku je tako prisodilo razliko med že izplačanim regresom za letni dopust in regresom, določenim s kolektivno pogodbo tožene stranke.

Odločitev sodišča prve stopnje je Višje delovno in socialno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 108/2010 z dne 2. 12. 2010 potrdilo.

Na podlagi ustavne pritožbe tožene stranke je Ustavno sodišče RS z odločbo opr. št. Up-388/10, Up-539/10, Up-459/11, Up-477/11, Up-498/11, Up-499/11, Up-500/11, Up-501/11, Up-502/11, Up-503/11, Up-504/11, Up-505/11 z dne 8. 11. 2012 sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje.

V obrazložitvi odločbe je Ustavno sodišče RS izhajalo iz pravila, da tudi pri sklepanju kolektivnih pogodb velja prepoved urejanja obligacijskih razmerij v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli iz 3. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Uradni list RS, št. 83/01 in nadalj.) oziroma 10. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nadalj.). Gre za temeljno načelo obligacijskega prava, ki se smiselno uporablja za vprašanja v zvezi s kolektivnimi pogodbami, ki niso urejena v Zakonu o kolektivnih pogodbah (ZKolP; Uradni list RS, št. 43/06) ali v drugem zakonu (drugi odstavek 1. člena ZKoIP). Zato je za odgovor na vprašanje, ali je določba kolektivne pogodbe tožene stranke lahko veljavna pravna podlaga za nastanek iztožljive obveznosti, treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali sodi njena vsebina v času, relevantnem za nastanek pogodbenega razmerja, na področje, na katerem je v času sklepanja obstajala avtonomija volje pogodbenih strank. Če bi namreč avtonomijo volje pogodbenih strank omejeval (na primer) prisilni predpis, bi bila sporna določba kolektivne pogodbe nična (prvi odstavek 88. člena OZ, prvi odstavek 105. člena ZOR).

Zakon o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (ZNOIP; Uradni list RS, št. 13/93 in nadalj.) je prisilni predpis, ki je uredil način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih (1. člen ZNOIP). Določil je najvišji znesek regresa za letni dopust za leto 1993 (prvi in drugi odstavek 13. člena ZNOIP), sankcioniral je izplačilo višjega zneska od zakonsko dovoljenega (deveta alineja 18. člena ZNOIP) in prepovedal uporabo določb kolektivnih pogodb, nasprotnih ZNOIP. Po prvem in drugem odstavku 13. člena ZNOIP se je v letu 1993 lahko izplačal znesek največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu oziroma največ v višini 100 % za delavce, ki so prejemali plačo pod republiškim povprečjem.

Za pravne osebe, ki so bile na področju negospodarstva zavezane omejitvam, je ZNOIP opredelil tudi javne zavode in pravne osebe, ki so po zadnjem letnem obračunu dosegli 60 % ali več prihodkov iz javnih sredstev (tretja alineja 2. člena ZNOIP). Glede na to, da je tožena stranka javni zavod, ki je v obveznem delu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vključen v sistem javnih financ (1. člen ZJF), od ustanovitve dalje pa se financira iz sredstev obveznega zavarovanja in iz drugih javnih virov, je nedvomno, da so omejitve iz ZNOIP veljale tudi zanjo. ZNOIP je začel veljati 13. 3. 1993, za pravne osebe s področja negospodarstva pa se je uporabljal do podpisa nove splošne kolektivne pogodbe (druga alineja 1. odstavka 27. člena ZNOIP). V sklepu št. U-I-54/93 z dne 4. 4. 1996 je Ustavno sodišče RS razložilo, da je bilo vsebinsko učinkovanje ZNOIP prekinjeno s sklenitvijo (spremembe) Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND/93; Uradni list RS, št. 34/93), ki je kot splošna kolektivna pogodba na ravni države za leto 1993 za vse negospodarske dejavnosti določila enak znesek regresa za letni dopust v višini 30.000,00 SIT (23. člen KPND/93).

Po tem, ko je začel veljati ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja o višini regresa za letni dopust tudi za delavce tožene stranke, se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke je, če je sklenjena po uveljavitvi ZNOIP, nična.

Glede na navedeno je bistveno vprašanje v konkretnem individualnem delovnem sporu, kdaj je bila sprejeta sporna določba kolektivne pogodbe tožene stranke, ki daje delavcem pravico do višjega regresa za letni dopust, kot jim gre na podlagi ZNOIP oziroma kot jim je bil izplačan. Na to vprašanje sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni odgovorilo. V izpodbijani sodbi je navedlo le, da se Kolektivna pogodba ... uporablja od 19. 3. 1993, ni pa ugotavljalo, kdaj je bila sklenjena.

Ker je sodišče prve stopnje glede sklenitve Kolektivne pogodbe ... nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično o utemeljenosti tožbenega zahtevka sprejelo najmanj preuranjeno odločitev, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, po 355. členu ZPP sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Takšno odločitev je sprejelo, ker je ocenilo, da bi pritožbeno sodišče, v kolikor bi pomanjkljivosti glede ugotovljenega dejanskega stanja želelo samo odpraviti, moralo ponoviti nekatere že izvedene dokaze, poleg tega pa bi moralo izvesti nove dokaze, s čimer bi po nepotrebnem podaljšalo postopek.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kdaj je bila sklenjena Kolektivna pogodba .... V kolikor bo ugotovilo, da je bila ta kolektivna pogodba sklenjena, še preden je za toženo stranko in njene delavce veljala omejitev glede višine regresa za letni dopust, ki jo je uzakonil ZNOIP, bo njene določbe pri presoji tožbenega zahtevka za izplačilo višjega regresa za letni dopust (30. člen kolektivne pogodbe tožene stranke) lahko upoštevalo, v nasprotnem primeru pa jih kot ničnih ne bo smelo.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.