Jedro

Določitev pogostosti stikov očeta z otrokom je potrebno podrediti predvsem otrokovi koristi, ter pri odločitvi skladno z določbo 3. člena MEKUOP upoštevati tudi pravico otroka mlajšega od 18 let, ki izkazuje zadostno stopnjo razumevanja, da v postopku za določitev stikov izrazi svoje mnenje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je 11. 7. 2003 sprejela sklep, s katerim je postopka sprožena s pritožbama tožnika zoper odločbo Centra za socialno delo A, št. ... z dne 15. 11. 2002 in pritožbo zoper sklep Centra za socialno delo A, št. ... z dne 24. 3. 2002 (pravilno 2003) združila v en postopek, in odločbo, s katero je v 1. točki tožnikovo pritožbo zoper odločbo Centra za socialno delo A, št. ... z dne 15. 11. 2002 kot neutemeljeno zavrnila, ter v 2. točki izreka izpodbijane odločbe tožnikovo pritožbo zoper sklep Centra za socialno delo A, št. ... z dne 24. 3. 2002 (pravilno 2003) kot neutemeljeno zavrnila. Prvostopni upravni organ je s prej navedeno odločbo z dne 15. 11. 2002 ugodil zahtevku AA in določil osebne stike med mladoletno BB in tožnikom tako, da ti stiki potekajo vsako prvo sredo v mesecu od 14. do 18. ure, razen takrat, ko ima deklica vaje s pevskim zborom, v 2. alinei odločil, da v primeru vaj s pevskim zborom stiki potekajo od 14.40 do 18.00 ure in da v tem primeru oče prevzame deklico ob 14.40 uri v šolski avli Osnovne šole CC in jo ob 18.00 uri pripelje na dom otrokove matere, ter v 3. alinei odločil, da v času praznikov, počitnic ali pouka prostih dni in v primeru, ko deklica nima vaj s pevskih zborom, stiki potekajo vsako prvo sredo v mesecu od 14.00 do 18.00 ure, ko oče prevzame otroka ob 14.00 uri na naslovu otrokove matere, kamor jo ob 18.00 uri pripelje. V 2. točki izreka je odločil, da mora otrokova mati določene stike s hčerko očetu dopustiti in omogočiti, ter vzpodbujati otrokovo željo po stikih z očetom, ter ga obveščati o morebitnih spremembah, ki nastanejo ob določenih terminih za stike. V 3. točki je odločil, da z dnem vročitve te odločbe preneha veljati poravnava št. ... sklenjena dne 29. 1. 2002, ter v 4. točki, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. S sklepom z dne 24. 3. 2003 pa je prvostopni upravni organ odločil, da se tožnikova zahteva o ponovni določitvi stikov z mladoletno BB in zahteva o prenehanju veljave odločbe št. ... z dne 15. 11. 2002 zavrže. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla pravno podlago odločanja in sicer določbo 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89 - p.b. in Uradni list RS, št. 64/01 - v nadaljevanju ZZZDR), po kateri ima tisti od staršev, ki ne živi skupaj z otrokom pravico do stikov z njim, razen če center za socialno delo, glede na koristi otroka ne odloči drugače, po določbi drugega odstavka istega člena pa je dolžan tisti od staršev pri katerem otrok živi, omogočiti stike iz prejšnjega odstavka. Citirala je tudi določbo 86. člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92, 41/99 in 26/01 - v nadaljevanju ZSV), ki določa, da kadar center za socialno delo v izvrševanju javnih pooblastil odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristi posameznikov, postopa po zakonu o splošnem upravnem postopku, če posamezna vprašanja tega postopka v ZZZDR ali drugem zakonu niso urejena drugače, pred odločitvijo po določbi 106. člena ZZZDR pa si mora po določbi 88. člena ZSV pridobiti mnenje strokovne komisije in obvezno razpisati ustno obravnavo. Tožena stranka je ugotovila, da iz spisne dokumentacije prvostopnega organa izhaja, da se je AA z mladoletno BB leta 2001 zaradi nevzdržnih razmer v zakonu odselila od moža, ter vložila tožbo za razvezo zakonske zveze, 5. 9. 2001 pa je tožnik vložil predlog za določitev osebnih stikov z otrokom. Starša mladoletne BB sta 29. 1. 2002 sklenila poravnavo o osebnih stikih, ki so na tej osnovi potekali od 1. 2. 2002 do 23. 3. 2002, ko jih je mladoletna BB začela odklanjati. Zaradi tega je tožnik podal predlog za izvršbo poravnave o stikih, AA pa je 19. 6. 2002 podala vlogo za spremembo sklenjene poravnave in v njej navedla, da se otrok očeta boji in pojasnila, da so stiki potekali do 23. 3. 2002, ko otroka do stikov z očetom ni več mogla pripraviti. Navajala je tudi okoliščine, zaradi katerih otrok odklanja pogovor o morebitnih stikih in izkazuje željo, da bo, ko bo starejša, o stikih odločala sama. Dne 28. 6. 2002 je poročilo o obravnavi mladoletne BB podala specialistka klinične psihologije ČČ in v njem navedla otrokove razloge za odklanjanje stikov, ter v tem mnenju predlagala, da starša zaenkrat odstopita od dogovora o stikih, ter da bo v nadaljnjem postopku potrebno upoštevati želje ter predloge mladoletne BB, ki ne želi vnaprej določenih terminov za stike in da se dogovarjanje prepusti njej ter očetu, pripravljena pa je na osebno srečanje z njim za krajši čas preko dneva in ne preko noči. Dne 12. 8. 2002 je mladoletna BB v izjavi na zapisnik povedala, da točno odrejenega termina stikov ne želi, ker potem oče vztraja in se ni pripravljena pogovarjati o preložitvi stika, pripravljena pa je pristati na ene stike, ki bi bili vnaprej določeni in za oba obvezni, to je lahko enkrat mesečno vsako prvo sredo ali četrtek od 13.00 do 17.00 ure. Istega dne je AA v izjavi na zapisnik povedala, da hčer prepričuje, da bi se z očetom dobivala, vendar deklica dogovora o stikih brez njenega pristanka ne dopušča. 14. 8. 2002 je tožnik v izjavi na zapisnik hčerine očitke podane dne 12. 8. 2002 v izjavi na zapisnik zavrnil kot neresnične in pojasnil njene navedbe, ter navedel, da so štiri ure stikov na mesec odločno premalo, da bi lahko kakovostno vplival na otrokovo vzgojo, zato takšne poravnave o stikih ni pripravljen podpisati. Predlagal je, da naj otrok z njim preživi vsaj polovico počitnic in praznikov, poleg tega pa vsaj štiri popoldneve v mesecu, od petka od 13. 00 ure, do nedelje do 19.00 ali 20.00 ure. Pojasnil je, da je v začetku pripravljen popustiti in sprejeti tudi ohlapnejši pristop glede stikov, samo da ti končno stečejo, prepričan pa je, da so lahko stiki kvalitetni le, če potekajo organizirano in načrtovano. V skladu z določbo 88. člena ZSV je bilo pred določitvijo prvostopnega organa pridobljeno tudi mnenje strokovne komisije iz katerega izhaja dekličin odnos do stikov z očetom oziroma pogostostjo stikov z očetom, opravljena pa je bila (25. 10. 2002) tudi ustna obravnava, ki sta se je udeležila oba starša mladoletne BB. Na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka je prvostopni organ 15. 11. 2002 izdal odločbo. V nadaljevanju izpodbijane odločbe je tožena stranka ugotovila, da je bilo tožnikove pritožbene navedbe v delu, ki se nanaša na poznanstvo med specialistko klinične psihologinje ČČ in AA šteti za nova dejstva, ki jih je pritožnik navajal šele v pritožbi in jih kot pritožbeno novoto tožena stranka pri odločanju ne more upoštevati. Ugotovila je tudi, da je tožnik neutemeljeno grajal delo strokovne komisije, saj le-ta po mnenju tožene stranke svoje mnenje poda na podlagi do tedaj izvedenega ugotovitvenega postopka, proučitve dokumentacije v konkretni zadevi in po potrebi tudi na podlagi neformalnih razgovorov s strankami ter otrokom in predlaga obseg in način izvrševanja osebnih stikov, ki so po mnenju strokovne komisije otroku najbolj v korist. Tako je razgovor članov strokovne komisije s strankami in otrokom mogoč, ni pa obvezen, če ti ocenijo, da je za izdelavo mnenja imela dovolj podlage že v podatkih spisa. Center za socialno delo na mnenje strokovne komisije ni vezan, saj mora odločbo izdati na podlagi vseh v postopku ugotovljenih dejstev. Tako lahko določi stike v drugačni obliki, obsegu ali kraju, kot ga je predlagala strokovna komisija, odločitev pa mora utemeljiti z otrokovo koristjo, ki je vodilo pri odločanju. Stranke se z mnenjem strokovne komisije praviloma seznanijo na ustni obravnavi, lahko pa tudi že pred tem, če center za socialno delo oceni to za potrebno in imajo tedaj pravico podati svoje pripombe in predloge, predstavnik strokovne komisije pa ob tej priložnosti lahko poda tudi ustrezna pojasnila. Obema staršema mladoletne BB je bilo mnenje strokovne komisije poslano hkrati z vabilom na ustno obravnavo, kjer je bil prisoten tudi predstavnik strokovne komisije, strankama pa je bila dana možnost podajanja pripomb na mnenje. Tako je po mnenju tožene stranke center za socialno delo postopal skladno z zakonom in ob upoštevanju načela zaslišanje stranke, določenega v 9. členu ZUP. Prav tako je tožena stranka zavrnila tožnikove očitke, da je bilo mnenje strokovne komisije brez njegovega soglasja poslano tretji osebi, saj odvetnici DD pooblastilo za zastopanje, ki ga je 5. 9. 2001 tožnik priložil vlogi za določitev osebnih stikov, ni bilo preklicano. Kot neutemeljene je tožena stranka štela tudi pritožnikove navedbe glede obsega stikov, saj je prvostopni upravni organ svojo odločitev o določitvi stikov oprl med drugim na mnenje mladoletne BB. V skladu z določbo 12. člena Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah, namreč države podpisnice jamčijo otroku, ki je sposoben oblikovati lastno mnenje, pravico prostega izražanja le-tega, v vseh zadevah v zvezi z otrokom, o tehtnosti izraženih mnenj pa se presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo. Vsebinsko enaka zahteva izhaja iz določbe 3. člena Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic (Zakon o ratifikaciji evropske konvencije uresničevanje otrokovih pravic, Uradni list RS - MP, št. 26/99, Uradni list RS, št. 86/99). Mladoletna BB je v prvostopnem postopku jasno povedala, da pristaja samo na en vnaprej določen stik in sicer prvo sredo ali četrtek v mesecu, od 13.00 do 17.00 ure. Z očetom pa bi imela stike tudi sicer, vendar tako kot bi želela ona in ob sprotnem dogovarjanju. Potrebo po upoštevanju njenih želja sta izpostavili tako psihologinja ČČ, kot tudi strokovna komisija in svoje stališče tudi utemeljili. Glede na to je prvostopni upravni organ pravilno zaključil, da ne bi bilo v otrokovo korist, če bi stiki potekali v skladu s sklenjeno poravnavo ali s predlogom otrokovega očeta, saj deklica zaradi tovrstnih stikov prihaja v čustveno stisko in jih odklanja, zato bi bilo vztrajanje pri njihovem izvrševanju v njeno škodo. V obravnavanem primeru so se namreč okoliščine po sklenitvi poravnave spremenile tako, da obseg stikov, dogovorjen takrat med starši, otroku ni več v korist. Tako tožena stranka v celoti sledi prvostopnemu organu pri ugotovitvi, da je potrebno v celoti upoštevati dekličino pripravljenost na ene stike na mesec, saj se na tak način upošteva njena volja, ki jo je izrazila in ki je tudi po oceni pritožbenega organ odraz razumevanja dane situacije. BB je bila namreč v času odločanja prvostopnega organa stara 11 let in po prepričanju tožene stranke v celoti sposobna pravilno dojemati svoje koristi, ter razumeti pomen in pravne posledice izraženega mnenja. Glede na skrhanost odnosov bi moral njenim potrebam in željam slediti tudi oče in ne zgolj slepo poudarjati lastnih pravic. Zavedati se namreč mora, da je v največji meri prav od njega odvisno, kako se bo odnos z hčerko razvijal v prihodnosti in ali mu bo uspelo ponovno pridobiti njeno zaupanje ter doseči, da si bo otrok stikov zares želel. Pri tem tožena stranka pripominja, da lahko prav avtoritativno, nepopustljivo obnašanje tožnika in njegova nepripravljenost na dogovarjanje pri deklici povzročijo še dodaten, globok odpor in v celoti onemogočijo graditev pristnega ljubečega odnosa med otrokom in očetom. Kot starš se mora tudi zavedati, da v korist hčere šteje predvsem zadovoljevanje njenih potreb in je s tem povezano tudi določeno odpovedovanje staršev, uskladitev in prilagoditev njihovega obnašanja potrebam otroka. Kot neutemeljene pa je tožena stranka štela tudi tožnikove pritožbene navedbe zoper sklep št. ... z dne 24. 3. 2003. Iz spisne dokumentacije namreč izhaja, da je tožnik zahtevo za ponovno določitev stikov in razveljavitev že izdane odločbe vložil 17. 2. 2003, torej v času, ko je tekel pritožbeni postopek zoper odločbo z dne 15. 11. 2002, zato je prvostopni upravni organ, ki je njegovo zahtevo na podlagi 4. alinee prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št.80/99 in 70/00-v nadaljevanju ZUP) zavrgel, ravnal pravilno. Navedla je tudi, da dejstvo, da tožena stranka o vloženi pritožbi zoper odločbo ni odločila v zakonskem roku 60 dni, tako kot to določa prvi odstavek 256. člena ZUP, lahko predstavlja podlago za vložitev tožbe zaradi molka organa (31. člen Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000 - ZUS) in kot je razvidno iz dokumentacije v spisu, je tožnik to pot tudi ubral. Ne more pa biti molk organa povod za vložitev ponovne zahteve za določitev stikov in celo za razveljavitev že izdane odločbe, ki je upravičena le v primeru, če se po izdaji odločbe spremenijo razmere na strani otroka ali staršev, kar pa iz vložene zahteve ne izhaja. Dejstvo, da mati mladoletne BB ne spoštuje izdane odločbe in da je otrok ob sobotah in nedeljah večkrat sam doma pa še ne pomeni, da so se razmere tako močno spremenile, da je potrebno o stikih odločati ponovno. V kolikor dekličina mati izpodbijane odločbe v kateri je bilo odločeno tudi, da pritožba ne zadrži izvršitve ne spoštuje, pa ima tožnik na voljo pot izvršbe. Glede datuma navedenega v glavi izpodbijanega sklepa, to je 24. 3. 2002 pa je tožena stranka ugotovila, da gre za očitno pomoto. Prav tako je napačen datum naveden v glavi izvirnika izpodbijanega sklepa, vendar iz žiga v desnem zgornjem kotu izhaja, da je bil izdan 24. 3. 2003. Tako overjen prepis sklepa, ki je bil vročen tožniku res nosi napačen datum, vendar pa to ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka in na pravilnost vsebine izpodbijanega sklepa ni vplivalo. Tožnik je zahtevo za določitev stikov vložil 17. 2. 2003, zato že po naravi stvari izpodbijani sklep ni mogel biti izdan 24. 3. 2002. Izpodbijani sklep je bil tožniku vročen 26. 3. 2003. Ker sme upoštevaje določbo prvega odstavka 223. člena ZUP upravni organ, ki je izdal odločbo oziroma uradna oseba, ki jo je podpisala, vsak čas popraviti pomote v imenih in številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi in njenih overjenih prepisih, ter se o popravi pomote izdela poseben sklep, zaznamek o popravi pa se zapiše na izvirniku odločbe, če je to mogoče pa tudi na vseh overjenih prepisih, ki so bili vročeni strankam, je bila odločitev o popravi pomote pravilna.

Tožnik je 6. 2. 2003 sprožil upravni spor ter v tožbi navedel, da tožena stranka ni upoštevala in spoštovala določb ZUP in o njegovem ugovoru poslanem 27. 11. 2002 ni odločila v zakonitem 60 dnevnem roku. Zaradi kršitve tožene stranke, ki kljub njegovemu pisnemu opozorilu 24. 1. 2003 in pismenemu opominu z dne 28. 1. 2003 o zadevi ni odločila, je sprožil upravni spor po določbi drugega odstavka 26. člena ZUS, ter v tožbi navedel, da bo istočasno s tem sprožil zahtevek za izplačilo odškodnine zaradi kratenja z ustavo zajamčenih pravic, saj je z zavlačevanjem tožena stranka kršila določila upravnega postopka. Dne 7. 8. 2003 pa je tožnik razširil tožbo na sklep in odločbo tožene stranke z dne 11. 7. 2003, ki jo je prejel 29. 7. 2003, s katero je tožena stranka odločila o njegovi pritožbi zoper odločbo Centra za socialno delo A z dne 15. 11. 2002 in zoper sklep Centra za socialno delo A z dne 24. 3. 2003. Navedel je, da je bila izpodbijana odločba izdana zaradi nestrokovnega dela prvostopenjskega in tudi drugostopenjskega organa, ki svoje napake noče uvideti, novo izdana odločba pa bi morala dejansko zastopati koristi otroka.

Prizadeta stranka v tem upravnem sporu AA na tožbo ni odgovorila.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, ter predlagala, da sodišče iz razlogov navedenih v izpodbijani odločbi tožbo zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Materialno pravna podlaga za odločanje o osebnih stikih med otrokom in starši je ZZZDR, ki v določbi 106. člena določa, da ima tisti od staršev, ki ne živi skupaj z otrokom, pravico do osebnih stikov z otokom, razen če center za socialno delo ne odloči drugače. Navedeno določbo je v postopku za oceno ustavnosti presojalo Ustavno sodišče, ki je z odločbo št. U-I-312/00-40 z dne 23. 4. 2003, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 42 z dne 9. 5. 2003 v 2. točki odločbe prvi odstavek 106.člena in določbo četrtega odstavka 114. člena ZZZDR razveljavilo, ter v 4. točki odločilo, da razveljavitev iz 2. točke začne učinkovati po poteku enega leta od objave te odločbe v Uradnem listu RS, torej navedena razveljavitev začne učinkovati 10. 5. 2004. Na navedeni podlagi pa je bil v času teka upravnega spora sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR-C), objavljen Uradnem listu RS, št.16/2004, ki za odločanje o stikih v primeru če se starša tudi ob pomoči centra za socialno delo ne sporazumeta o stikih, določa pristojnost sodišča, ki ga pri odločanju vodi predvsem korist otroka. ZZZDR-C prične veljati 1. 5. 2004, torej je sodišče pri odločanju v obravnavani zadevi izhajalo iz materialno pravne podlage kot jo je pri odločanju uporabljala tožena stranka kot tudi prvostopni upravni organ.

Izhajajoč iz določbe 106. člena ZZZDR, upoštevaje določbo 22. člena Ustave (enako varstvo pravic), ter določbo prvega odstavka 56. člena Ustave (pravice otrok), se kot materialno pravna podlaga za odločanje upošteva tudi določba 3. točke 9. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah - v nadaljevanju KOP), po kateri je treba spoštovati pravice otroka, ki je ločen od enega ali obeh staršev, da redno vzdržuje osebne stike in neposredno zvezo z obema, razen če je to v nasprotju z njegovimi koristmi, ter določbe Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic (Uradni list RS, št. 26/99 - v nadaljevanju MEKUOP), ki v določbah od 3. do 5. člena urejajo procesne pravice otroka, med drugim tudi procesno pravico otroka z zadostno stopnjo razumevanja do izražanja lastnega mnenja v postopkih in pravico do obveščenosti. Glede na navedeno pravno podlago se pri odločanju o stikih roditelja z otrokom upošteva predvsem otrokova korist, postopek pa je skladno z določbo 86. člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92, 41/99 in 26/01 - v nadaljevanju ZSV), takrat kadar center za socialno delo v izvrševanju javnih pooblastil odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznikov, pa posamezna vprašanja postopka niso urejena v tem ali v drugem zakonu drugače, voden po določbah zakona o splošnem upravnem postopku. V primerih, ko odloča v upravnih stvareh o pravicah in koristih otroka po 105., 106., 114., 120. in 121. členu ZZZDR, pa si mora po 88. členu ZSV v posebnem ugotovitvenem postopku pred odločitvijo pridobiti mnenje strokovne komisije in obvezno razpisati ustno obravnavo.

Sodišče ugotavlja, da prvostopni organ in tožena stranka svojo odločitev opirata na podatke, ki izhajajo iz upravnih spisov, predvsem dne 12. 8. 2002 podano izjavo mladoletne BB na zapisnik št. ..., poročilo o obravnavi mladoletne BB, ki ga je dne 27. 6. 2002 podala spec.klin.psih. ČČ, ter mnenje strokovne komisije, ki je bilo strankam predstavljeno na ustni obravnavi dne 25. 10. 2002, tožnik pa se z njuno odločitvijo ne strinja, saj izdana odločba ne upošteva koristi otroka, ter je posledica nestrokovnega dela obeh organov. Iz upravnemu spisu priloženega zapisnika o opravljeni ustni obravnavi (katere razpis je pred odločitvijo upravnega organa, skladno z določbo 88. člena obvezen) št. ... je razvidno, da je tožnik ugovarjal poročilu spec.klin.psih. ČČ, za katerega je navedel, da strokovno ni verodostojno, ter zahteval njegovo izločitev, navedel pa je tudi, da mati z otrokom načrtno manipulira z namenom sistematične in dalj časa načrtovane odtujitve otroka. Otroku kot oče ni imel nikoli možnosti pojasniti pomena stikov, s hčerkino željo po stikih enkrat mesečno po 4 ure pa se ni strinjal, saj meni, da je ta želja nekorektna in nesmiselna ter ni v korist otroka. Po njegovem mnenju otrok v starosti 10 let ni sposoben realno presoditi ali so stiki zanj koristni in ali mu bodo v življenju prišli prav, v zvezi s stališčem do mnenja strokovne komisije pa je povedal, da je le to v redu napisano. Predlagal je tudi, da bi v bodoče mladoletno BB pri podporni terapiji obravnaval nekdo drug in ne spec.klin.psih. ČČ, ter predlagal obravnavo pri mag. EE ali dr. GG iz Ljubljane. Stike bi želel imeti enkrat tedensko ob sredah in sicer popoldan od 14. ure, oziroma od konca šolskega pouka do 19. ure zvečer, za vikende pa naj ostane tako, kot je bilo dogovorjeno s poravnavo.

Po presoji sodišča sta prvostopni upravni organ in tožena stranka pri svoji odločitvi utemeljeno sledila mnenju strokovne komisije, ki je sporne stike predlagala na podlagi ocene v prvostopnem postopku pridobljene izjave mladoletne BB (roj. 13. 9. 1991) z dne 12. 8. 2002, iz katere izhaja da so sprva stiki z očetom potekali kot je bilo dogovorjeno med mamo in očetom, konec marca pa so se zaradi spora z očetom, ki ni dovolil njenega predčasnega odhoda k materi, ter jo je hotel na silo vleči k njemu, prekinili. Kasneje je k očetu še šla, vendar takrat ko je to želela sama in po predhodnem dogovoru z očetom. Povedala je tudi, da je srečna, ker sta se z mamo od očeta odselili, saj ji oče ves čas govori, da je mati najslabša, da je ona kriva ker ne hodijo skupaj na morje in ker ne živijo skupaj. Govori ji tudi, da jo njen polbrat (očetov sin iz prvega zakona-op.sodišča) sovraži, česar pa ne verjame. Ne mara da ji na stikih govori o denarju, niti ne želi da je posrednik med njo in polbratom. Ne želi da ji govori kako se je zredila, ker je na to sama jezna, niti ne želi komentarjev o kvaliteti njenih oblačil, čevljev in videza. Iz navedenega razloga točno določenega časa za stike z očetom ne želi, pristaja na stik enkrat mesečno, na to obveznost pa jo bo spominjala mati. Želi da je oče s stvarmi ki se je ne tičejo, ne obremenjuje in da ji pokaže da jo ima rad in da upošteva njene želje. V kolikor bo oče do nje drugačen, ga bo večkrat poklicala, takrat pa se bosta tudi dogovarjala za stike, k njemu pa bo tako kot zadnje tri mesece pripravljena iti večkrat, vendar takrat ko ima čas in željo ona. Vedno je namreč sovražila, da je bilo v času, ko so živeli skupaj vse po njegovem, saj zna misliti s svojo glavo in ne misli upoštevati samo tega kar zahteva ali želi oče. Sodišče se s tožnikom, ki ves čas postopka smiselno zatrjuje, da je določitev osebnih stikov z očetom potrebna, saj gre za zagotavljanje objektivnega interesa otroka, ki se s stiki zasleduje in je predvsem v ohranjanju medsebojne pripadnosti med očetom in otrokom, načeloma strinja, saj je to ena izmed predpostavk za otrokov skladen osebnostni razvoj, ki temelji na normalnem odnosu otroka z očetom. Res je, da sam odklonilen odnos otroka do stikov, kolikor ne temelji na utemeljenem strahu ali nezaupanju do očeta oziroma na konkretno izkazanem škodljivem vplivu, za odločitev o stikih nima odločilnega pomena, temveč predstavlja le eno od okoliščin, ki je v povezavi z vsemi ostalimi predmet presoje in ocene organa, ki ugotavlja, ali so stiki v otrokovo korist oziroma so z njo v nasprotju.

Ker prej navedena MEKUOP, ki se uporablja za otoke mlajše od 18 let in katere cilj je v korist otroka vzpodbujati procesne pravice otrok, jim te procesne pravice priznati in jim omogočiti uresničevanje teh pravic tako, da so otroci sami ali prek drugih oseb ali organov obveščeni in jim je dovoljeno, da sodelujejo v postopkih pred pravosodnimi organi, ki jih zadevajo, v določbi 3.člena določa med procesnimi pravicami otroka z zadostno stopnjo razumevanja tudi njegovo pravico, da izrazi v postopkih svoje mnenje, je torej v konkretnem primeru potrebno presoditi pravilnost odločitve obeh upravnih organov, ki sta izhajala iz stališča, da je mladoletna BB sposobna razumeti pomen stikov oziroma postopka v zvezi z njihovo določitvijo. Sodišče ne dvomi v oceno, da je prej navedena izjava dana na zapisnik in v kateri je izražena volja mladoletne BB do poteka stikov, odraz razumevanja dane situacije, in da je BB sposobna sprejemati svoje odločitve ter razumeti posledice in pomen izraženega mnenja. Takšno prepričanje sodišču utrjuje tudi v upravnem postopku pridobljeno poročilo Zdravstvenega doma, Dispanzerja za pedopsihiatrijo z dne 27. 6. 2002, ki ga je podala spec. klin. psih. ČČ. Iz navedenega poročila, ki ga je med ostalimi podatki obravnavala tudi strokovna komisija izhaja, da je bila BB v psihoterapevtsko obravnavo vključena 5. 4. 2002, prilagoditvenih težav vezanih na ločitev staršev in vzpostavljanje stikov z očetom. Iz navedenega poročila izhaja BB čustvena stiska kot posledica dogodkov vezanih tako na razvezo zakonske zveze njenih staršev in v zvezi s tem ravnanjem očeta, ter odnos očeta do nje, zato je tožena stranka utemeljeno štela, da vztrajanje na stikih, ki bi bili v nasprotju z BB voljo, ne bi bilo v njeno korist, oziroma bi bilo takšno vztrajanje otroku v škodo.

Na drugačno odločitev sodišča pa ne morejo vplivati tožbeni ugovori zaradi zamude rokov za izdajo tako prvostopne kot odločbe tožene stranke. Roki iz določbe 222. člena in 256. člena ZUP so namreč inštrukcijski roki, ki na zakonitost kasneje izdane odločbe ne vplivajo, drugih posledic, razen možnosti vložitve tožbe zaradi molka organa po določbi 26. člena ZUS, pa zakon zaradi zamude roka za izdajo odločbe v zakonsko določenem roku ne določa. Pravilen in na zakonu utemeljen pa je bil tudi na podlagi 4. alinee prvega odstavka 129. člena ZUP izdan sklep o zavrženju tožnikove zahteve podane dne 17. 2. 2003, za ponovno določitev stikov. Odločitev je temeljila na ugotovitvi, da v zadevi postopek še ni končan, saj je tožnik zoper odločitev prvostopnega organa o določitvi stikov z dne 15. 11. 2002, dne 18. 11. 2002 vložil pritožbo, o kateri drugostopni upravni organ v času izdaje sklepa še ni odločil. Ker sta odločba in sklep tožene stranke po navedenem pravilna in na zakonu utemeljena, tožnik v tem upravnem sporu ni mogel uspeti. Sodišče je svojo odločitev oprlo na določbo prvega odstavka 59. člena ZUS.